7. člen ZST-1

Sodišče prve stopnje je sodno takso odmerilo po pravilni tarifni številki, ki določa višino sodne takse za pritožbo zoper vse sklepe, izdane v stečajnem postopku, razen zoper sklep o prvi razdelitvi. Sodna taksa za pritožbo je določena v absolutnem znesku in je vedno enaka, ne glede na to, za kateri drug sklep gre v stečajnem postopku. Na to ne vpliva, ali je s pritožbo izpodbijana vrednost manjša od predpisane sodne takse.

Po neizpodbijanih dejanskih okoliščinah je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo o predlogu za oprostitev plačila sodne takse že pravnomočno odločeno, zato ga je utemeljeno zavrglo.

Izdaja plačilnega naloga ni vezana na predhodno (pravnomočno) odločitev o predlogu za oprostitev plačila sodne takse (ampak na nastanek taksne obveznosti). Dejstva, od katerih je odvisna odločitev o tem predlogu, niso predmet odločanja o plačilnem nalogu. Tožnik neutemeljeno navaja, da je že z odločbo, s katero mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, oproščen sodne takse (in da zato sodišče prve stopnje plačilnega naloga sploh ne bi smelo izdati). Tovrstnih navedb v ugovoru sicer ni podal (gre za pritožbeno novoto; prvi odstavek 337. člena ZPP), v vsakem primeru pa plačilo sodne takse ni strošek postopka, katerega bi bila stranka oproščena v okviru brezplačne pravne pomoči (prvi odstavek 26. člena ZBPP; peti odstavek istega člena ZBPP). Določba 10. člena ZST-1, ki ureja taksne oprostitve po zakonu, je bila šele z novelo ZST-1D, ki velja od 12. 1. 2022, dopolnjena tako, da je stranka oproščena plačila sodne takse za postopek, za katerega ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč (drugi odstavek 7. člena ZST-1D).

Vrednost vtoževanega denarnega zahtevka, ki mu je sodišče v celoti ugodilo, predstavlja relevantno osnovo za določitev vrednosti spornega predmeta, od katerega se v tem postopku določa taksna obveznost.

Sodna taksa za vložitev tožbe je v upravnem sporu določena v nespremenljivem znesku in torej ne glede na vrednost spornega predmeta oziroma po 16. členu ZST-1.

Samostojna pritožba zoper sklep o ugotovitvi vrednosti spora ni dovoljena. Izpodbijati ga je mogoče skupaj z odločbo o glavni stvari. Odločitev o vrednosti spora bi pritožbeno sodišče v postopku za plačilo sodne takse kljub temu preizkusilo, če bi po sodišču določena vrednost spora vplivala na pravico tožnikov do sodnega varstva. Po sodišču prve stopnje določena vrednost spora ima namreč neposreden vpliv na višino taksne obveznosti, plačana sodna taksa za postopek pred sodiščem prve stopnje pa je procesna predpostavka za obravnavanje tožbe.

Zavezanec za plačilo sodne takse za predlog za delitev solastne stvari je predlagatelj nepravdnega postopka. Njegova obveznost nastane ob vložitvi predloga za začetek postopka. Taksna obveznost se določi glede na vrednost predmeta nepravdnega postopka, pri čemer se v postopku delitve solastne stvari določi vrednost predmeta postopka po vrednosti celotne stvari, ki se deli.

Predlog za oprostitev oziroma odlog ali obročno plačilo sodne takse lahko stranka za en postopek, v konkretnem primeru pritožbeni postopek, ob enakih okoliščinah poda le enkrat. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da kaže vztrajno ponavljanje očitka, da je taksa napačno odmerjena, na sum zlorabe procesnih pravic. Tožečo stranko in odvetnika opozarja, da ju lahko sodišče, ki si mora prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški, zaradi zlorabe procesnih pravic tudi kaznuje.

Tožeča stranka je upravičena zahtevati plačilo 40,00 EUR stroškov izterjave po 11. členu ZPreZP od trenutka zamude dalje. Takšna terjatev res nastane že na podlagi samega zakona, vendar to ne pomeni, da terjatev istočasno tudi zapade v plačilo. Da pride do zapadlosti, mora upnik dolžnika s tem, da njeno plačilo zahteva, seznaniti.