423. člen ZFPPIPP

Če (likvidacijski) upravitelj predlaga, da se naj začne stečajni postopek, ker je ugotovil, da je družba insolventna, torej v skladu s prvim odstavkom 423. člena ZFPPIPP, sodišče ustavi postopek prisilne likvidacije in začne stečajni postopek, ne da bi presojalo, ali je pravna oseba insolventna, saj tako določa drugi odstavek 423. člena ZFPPIPP. V okviru pritožbe bi lahko pritožnik izpodbijal navedbo upraviteljice o insolventnosti dolžnika, pri čemer bi moral utemeljiti in predložiti dokaze o tem, da dolžnik ni insolventen (prvi in tretji odstavek 234. člena ZFPPIPP). Temu bremenu pritožnik ni zadostil. V pritožbi niti ne zatrjuje, da pri dolžniku ni podana insolventnost, niti za to ne ponudi nobenega dokaza, ampak nasprotno sam zatrjuje, da dolžnik nima sredstev, iz katerih bi se upniki lahko poplačali.

V postopku, ki se začne po uradni dolžnosti, uporaba pravil o predhodnem postopku ni smiselna. To pomeni, da sodišče o začetku postopku prisilne likvidacije po uradni dolžnosti pred izdajo sklepa o začetku postopka prisilne likvidacije ne obvešča poslovodstva, družbe ali družbenikov. Ti lahko razloge proti postopku prisilne likvidacije uveljavljajo v pritožbi zoper sklep o začetku postopka prisilne likvidacije. Pred izdajo sklepa o začetku postopka prisilne likvidacije na predlog pa mora sodišče ugotoviti, ali je predlog vložila upravičena oseba oziroma ali je podano procesno upravičenje predlagatelja. Tako mora upnik izkazati, da je upnik subjekta, zoper katerega predlaga začetek postopka prisilne likvidacije. Prav tako mora sodišče ugotoviti, ali obstajajo odločilna dejstva, ki izkazujejo, da so izpolnjeni pogoji za začetek postopka prisilne likvidacije.

V situaciji iz 423. člena ZFPPIPP je smiselno uporabljiva določba tretjega odstavka 234. člena ZFPPIPP, po kateri lahko domnevo insolventnosti iz prvega odstavka 234. člena ZFPPIPP izpodbija družbenik dolžnika, vendar mora pri tem smiselno, kot to določa tretji odstavek 234. člena ZFPPIPP, v pritožbi utemeljiti in predložiti dokaze o tem, da dolžnik ni insolventen.

Iz navedenega izhaja, da pritožbo proti sklepu o ustavitvi postopka prisilne likvidacije in začetku stečajnega postopka, ki je bil izdan v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZFPPIPP, lahko vloži družbenik dolžnika. V okviru pritožbe pa lahko pritožnik kot družbenik izpodbija upraviteljevo navedbo o insolventnosti dolžnika, pri čemer mora utemeljiti in predložiti dokaze o tem, da dolžnik ni insolventen (četrti odstavek 234. člena v zvezi s četrtim odstavkom 235. člena ZFPPIPP). Pritožnik s sklicevanjem na le nekatere dolžnikove obveznosti, domneve insolventnosti ne more izpodbiti, saj zaradi pomanjkljivega procesnega gradiva njegovih trditev niti ni mogoče preizkusiti.

Pritožbo proti sklepu o ustavitvi postopka prisilne likvidacije in začetku stečajnega postopka, ki je bil izdan v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZFPPIPP, lahko vloži družbenik dolžnika. V okviru pritožbe pa lahko pritožnik kot družbenik izpodbija upraviteljevo navedbo o insolventnosti dolžnika, pri čemer mora utemeljiti in predložiti dokaze o tem, da dolžnik ni insolventen. Pritožnik s sklicevanjem na le nekatere dolžnikove obveznosti domneve insolventnosti ne more izpodbiti, saj zaradi pomanjkljivega procesnega gradiva njegovih trditev niti ni mogoče preizkusiti.

V situaciji iz 423. člena ZFPPIPP je smiselno uporabljiva tudi določba tretjega odstavka 234. člena ZFPPIPP, po kateri domnevo insolventnosti iz prvega odstavka 234. člena ZFPPIPP lahko izpodbija samo družbenik dolžnika. Iz navedenega izhaja, da pritožbo proti sklepu o ustavitvi postopka prisilne likvidacije in začetku stečajnega postopka, ki je bil izdan v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZFPPIPP, lahko vloži le družbenik dolžnika.

Ob smiselni uporabi 97. člena ZFPPIPP je upravitelj organ postopka prisilne likvidacije, tudi v postopku prisilne likvidacije pa je njegova naloga varovanje in uresničitev interesov upnikov. Je tudi zakoniti zastopnik dolžnika, ki je v prisilni likvidaciji. Ni pa pooblaščenec ali zastopnik delničarjev ali družbenikov, ki bi za svoje delo potreboval soglasje družbenikov. Ko je postopek prisilne likvidacije pravnomočno začet, se lahko konča le s poplačilom vseh upnikov ali pa z začetkom stečajnega postopka. Prekiniti pa ga ni več mogoče. Stranke postopka prisilne likvidacije so družbeniki pravne osebe, nad katero se vodi postopek. To pa pomeni, da se je družbenica smela pritožiti zoper izpodbijani sklep in ni pravilno stališče upravitelja, da naj pritožnica zaradi pravnomočnosti sklepa o prenehanju pravne osebe ne bi več imela položaja družbenika. Domneva iz prve alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP je sicer izpodbojna, vendar pa ne z navajanjem, da ima dolžnik dovolj premoženja, iz katerega se bodo (nekoč) poplačale vse njegove obveznosti. Zatrjevanega dejanskega stanja pa pritožnica ne izpodbija.

V postopku prisilne likvidacije se glede vprašanja, kaj vključuje nagrada upravitelja, smiselno uporabljajo zakonske določbe o nagradi upravitelja v stečajnem postopku. Če bi likvidacijski upravitelj v postopku prisilne likvidacije opravil storitve prevzema prostorov, premoženja in poslov dolžnika ter izdelal otvoritveno poročilo, bi bil upravičen tudi do nadomestila za prevzem prostorov, premoženja in poslov dolžnika ter za izdelavo otvoritvenega poročila. Ker upravitelj ni predložil sodišču ne otvoritvenega ne končnega poročila, sam pa je trdil, da nobenega od teh poročil niti ni izdelal, je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da upravitelj le na podlagi trditev, da je z dnem imenovanja v postopku prisilne likvidacije prevzel posle dolžnika, za kar naj bi mu šla tudi nagrada, nima pravice zahtevati nadomestila za prevzem prostorov, premoženja in poslov dolžnika ter za izdelavo otvoritvenega poročila.

Stečajni upravitelj je, kot izhaja iz 97. člena ZFPPIPP, ki se smiselno uporablja tudi v postopku prisilne likvidacije, zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika. Kadar dolžnik predlaga začetek stečajnega postopka velja, če se nekdo kaže drugače, da je insolventen (prvi odstavek 234. člena ZFPPIPP). Zato lahko v takem primeru skladno z določilom četrtega odstavka istega člena domnevo insolventnosti dolžnika izpodbija le družbenik. V tem primeru je on tisti, ki mora dokazati, da dolžnik ni insolventen. V dokaz, da dolžnik ni prezadolžen, je predložil bilanco stanja na dan 28. 2. 2018 in na dan 14. 3. 2018, iz katerih naj bi izhajalo, da je na dan 28. 2. 2018 in na dan vložitve predloga za začetek stečajnega postopka kapital stečajnega dolžnika znašal 23.076,00 EUR. Ker pa je ob koncu leta 2017, kot je razvidno iz bilance stanja za leto 2016, družba imela negativni kapital v višini 522.164,32 EUR, pritožnik pa ni niti utemeljil niti dokazal, na kakšen način je odpravil prezadolženost, ni izpodbil niti domneve iz 2. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Nove bilance stanja, ki jih je družbenik dolžnika priložil k pritožbi, ne zadoščajo za zaključek, da se je vrednost njegov

Pritožnik (dolžnik in družbenik) sklep o ustavitvi postopka prisilne likvidacije in začetku stečajnega postopka izpodbija tako, da poleg tistega, kar je bilo pomembno pri začetku postopka prisilne likvidacije navaja še, da ima dolžnik osebno vozilo N. Vendar s tem razlogom pritožnik ne more uspeti, saj se ta razlog nanaša na dolgoročno plačilno sposobnost (prezadolženost), medtem ko se je stečajni postopek začel iz razloga trajnejše nelikvidnosti, ki je podana takrat, ko dolžnik v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti (davčna izvršba je bila neuspešna), ki so zapadle v tem obdobju (1. točka prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP).

V postopku prisilne likvidacije nad tožnikom pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani je bil ustavljen postopek prisilne likvidacije ter začet stečajni postopek iz razloga iz drugega odstavka 423. člena ZFPPIPP, saj je likvidacijski upravitelj zaradi insolventnosti pravne osebe predlagal začetek stečajnega postopka. Tožnik torej ne izkazuje (več) pravnega interesa za vloženo tožbo, saj svojega pravnega položaja ne more več izboljšati tudi, če bi sodišče vsebinsko odločalo o njegovi tožbi.

Odločitev uprave o prenehanju ustanove je veljavna pod pogojem, če organ, ki je pristojen za ustanovo (področno ministrstvo), k odločitvi uprave izda soglasje. Organ se šteje za predlagatelja postopka.

Razlog za začetek stečajnega postopka je insolventnost družbe, torej tak gospodarski (finančni in premoženjski položaj) družbe, zaradi katerih le-ta svojih obveznosti ne more pravočasno in v celoti poplačati. Razlogi za začetek postopka prisilne likvidacije pa so pravni in ne ekonomski, kot je to v primeru začetka stečajnega postopka. Likvidacijski postopek celo predpostavlja, da ima družba, nad katero se vodi postopek prisilne likvidacije, dovolj premoženja za poplačilo vseh njenih obveznosti, torej tudi za poplačilo stroškov izvedbe likvidacijskega postopka. Teleološka razlaga določbe 421. člena ZFPPIPP pokaže upravičenost odsotnosti smiselne uporabe 233. člena ZFPPIPP v postopku prisilne likvidacije in zato ne gre niti za pravno praznino, niti za upravičenost razlage določb ZFPPIPP prvostopenjskega sodišča, ki je posledično svojo odločitev zmotno oprlo na določbe 233. člena ZFPPIPP.