377. člen ZFPPIPP

Le razlaga, ki ponoven tek zastaralnega roka veže na pravnomočnost sklepa o končanju postopka, je tudi ustavno skladna in izpolnjuje zahteve pravice do sodnega varstva iz 23. člena ter pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS. Namen instituta pretrganja zastaranja je preprečiti, da bi upnikova terjatev, ki je bila uveljavljena pred sodiščem, zastarala zaradi dejavnikov, na katere upnik ne more vplivati, kot so procesna pravila, povezana s sodnimi postopki. To utemeljitev je treba razširiti tudi na obdobje med izdajo odločbe in njeno pravnomočnostjo, vključno s časom, potrebnim za vložitev in obravnavo pravnih sredstev. V nasprotnem primeru bi bil upnik lahko prikrajšan za varstvo svojih pravic pred sodiščem zaradi okoliščin, ki niso nujno v njegovi sferi, in bi bilo ogroženo učinkovito uveljavljanje pravice do pravnega sredstva v sodnem postopku.

Pravnomočen sklep o končanju postopka osebnega stečaja je res izvršilni naslov za izterjavo neplačanih priznanih terjatev (četrti odst. 396. člena ZFPPIPP), vendar je za potrditev odločitve sodišča prve stopnje bistveno, da po koncu stečajnega postopka fizična oseba (za razliko od pravne osebe) ne preneha (377. člen ZFPPIPP). Zato tudi ne prenehajo tiste terjatve upnikov, ki v stečajnem postopku niso bile plačane (382. člen ZFPPIPP), mednje pa sodijo tudi stroški pravdnega postopka, o katerih je sodišče prve stopnje odločilo, da jih je dolžan plačati toženec.

Z dnem izbrisa je družba A. d. o. o. po 377. členu ZFPPIPP v zvezi s 521. členom ZGD-1 prenehala obstajati in je s tem izgubila sposobnost biti stranka po 76. členu ZPP. B. B. pa ni stranka tega postopka, saj sodišče prve stopnje ni odločilo, da se sprememba tožbe na aktivni strani na navedeno osebo, dovoli. Pritožbo je vložila oseba, ki te pravice ni imela.

Iz podatkov Poslovnega registra Slovenije izhaja, da je bila tožeča stranka izbrisana iz sodnega registra. Skladno z določilom 377. člena ZFPPIPP se stečajni dolžnik po uradni dolžnosti izbriše iz registra na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka. Z dnem izbrisa je tožeča stranka tako prenehala obstajati in je s tem izgubila sposobnost biti stranka po 76. členu ZPP.

Pritožnik nima prav, ko navede, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je njegov predlog zavrnilo, ker je presojalo odškodninske predpostavke terjatve, ki naj bi predstavljala naknadno najdeno premoženje, saj za potrebe začetka stečajnega postopka nad kasneje najdenim premoženjem tega ni treba in gre za prejudiciranje zahtevka. Pritožbeno sodišče soglaša s tem, da v predmetnem postopku ni mogoče z gotovostjo ugotoviti odškodninske terjatve, mora pa sodišča preveriti sklepčnost trditev.

Ker tožnica ni dokazala, da bi toženci še razpolagali s spornimi premičninami, je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi primarnega tožbenega (vrnitvenega) zahtevka zoper prve tri tožence pravilna. Tožnica je podredni tožbeni zahtevek utemeljevala s trditvami o odvzemu in razpolaganju z njenimi stvarmi s strani tožencev brez pravnega naslova, zaradi česar naj bi utrpela škodo, kar pomeni, da je uveljavljala odškodninsko podlago, česar pa sodišče prve stopnje ni dosledno upoštevalo, saj je na eni strani ugotavljalo, kakšna škoda je tožnici nastala zaradi odtujitve spornih predmetov, zahtevku pa je nato ugodilo na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi. Tožnica je sporno računovodsko dokumentacijo ponudila šele po prvem naroku za glavno obravnavo, vendar pa je to storila na zahtevo (intervencijo) izvedenca, ki je (očitno) ocenil, da ta dokaz potrebuje za izdelavo (dopolnitve) mnenja (drugi odstavek 252. člena ZPP). S tem je pogoj nekrivde v smislu 286. člena ZPP izkazan.

Ker je tožena stranka z izbrisom iz sodnega registra prenehala in zaradi zaključka stečajnega postopka brez razdelitve upnikov nima pravnih naslednikov, pomanjkanja sposobnosti biti (tožena) stranka pa se v konkretnem primeru zaradi neobstoja pravnega nasledstva pri toženki ne da odpraviti, je odpadla procesna predpostavka za meritorno obravnavanje pritožbe tožene stranke. Njena pritožba je posledično nedovoljena.

Ker je tožena stranka prenehala zaradi zaključka stečajnega postopka, stranka na pasivni strani nima pravnega naslednika. Pritožbeni interes je predpostavka za dovoljenost pritožbe. Pritožbeni interes mora obstajati tako ob vložitvi pritožbe, kot tudi ob odločanju o pritožbi. Ker je tožena stranka prenehala obstajati, tožeča stranka zase bolj ugodnega pravnega položaja v tem sporu ne more doseči. S tem je tožeča stranka izgubila pravni interes za pritožbo, njena pritožba pa je postala nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP).

Sklep o končanju stečajnega postopka z dne 12. 4. 2017, na podlagi katerega je registrsko sodišče iz sodnega registra izbrisalo subjekt vpisa T. d. o. o. - v stečaju, je postal pravnomočen. Zato je izpodbijani sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo pritožbo T. T. zoper sklep o izbrisu subjekta vpisa iz sodnega registra, pravilen in zakonit.

Čim je stečajni postopek nad pravno osebo začet, vedno pride tudi do izbrisa te pravne osebe iz sodnega registra. Pravdno upravičenje v smislu dopustnosti tožbe mora biti podano ne le ob vložitvi tožbe, temveč tudi ves čas teka pravdnega postopka. Z začetkom stečajnega postopka nad pravno osebo se vrednostni papirji razveljavijo (283. člen ZFPPIPP), kar pomeni, da tožeča stranka nima več statusa delničarja tožene stranke, s tem pa je izgubila pravdno upravičenje za obravnavano tožbo. To pa pomeni, da njena tožba ni več dopustna. Kakega posebnega pravnega interesa, ki bi kljub začetku stečajnega postopka (še vedno) obstajal, pa tožeča stranka tudi ni izkazala.

Sposobnost biti stranka je procesna predpostavka, ki mora biti podana v vseh fazah postopka (na kar sodišče ves čas postopka pazi po uradni dolžnosti). Za postopek s pritožbo to pomeni, da mora ta procesna predpostavka obstajati ves čas od njene vložitve do odločitve pritožbenega sodišča. Če v vmesnem času pride do prenehanja pravdne stranke brez pravnega nasledstva, ta predpostavka ni več podana, te pomanjkljivosti pa ni mogoče odpraviti. Tako nastane situacija, ko je pritožba vložena po osebi, ki nima (več) te pravice. Pritožba s tem postane nedovoljena in jo je zato potrebno zavreči. Z dnem vpisa sklepa o zaključku stečajnega postopka v sodni register je tožena stranka prenehala. Zaradi navedenega načina prenehanja pa nima pravnih naslednikov, ki bi lahko prevzeli pravdo.

Ob ugotovitvi, da je toženka z izbrisom iz sodnega registra prenehala in nima pravnih naslednikov, je odpadla procesna predpostavka za meritorno obravnavanje pritožbe, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrglo.

Pravna oseba je z dnem izbrisa prenehala. Toženi stranki kot družbenici ne odgovarjata za obveznosti izbrisane družbe, torej nista pasivno legitimirani v tej pravdi in kot družbenika ne moreta odgovarjati za obveznosti izbrisane družbe po več kot enem letu od izbrisa. Tožeča stranka bo morala predlagati stečaj nad naknadno najdenim premoženjem.

Izbris subjekta vpisa v sodnem registru zaradi zaključka stečajnega postopka pomeni, da stranka nima pravnega naslednika, takšna pomanjkljivost pa ni odpravljiva. Tako je podana situacija, ko je pritožba vložena zoper osebo, ki nima več sposobnosti biti stranka, zaradi česar je postala nedovoljena.

Po določbi 80. člena ZPP mora sodišče (med drugim) ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka. Tako je dolžno postopati tudi Vrhovno sodišče. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka z izbrisom iz sodnega registra prenehala (in da zaradi zaključka stečaja nima pravnih naslednikov), je odpadla procesna predpostavka za meritorno obravnavanje revizije.

Splošno znana dejstva, ki vplivajo na presojo sodišča prve stopnje, ali ne gre morebiti celo za nedovoljena razpolaganja, mora sodišče prve stopnje upoštevati, tudi če se nobena od strank nanje ne sklicuje. Določilo 2. odstavka 270. člena ZFPPIPP velja brez izjeme tako za dejanja, ki se izpodbijajo v skladu z določili ZFPPIPP kot tudi za dejanja, ki se izpodbijajo po drugih pravilih obligacijskega prava, ne glede na to, da so bila storjena zunaj obdobja izpodbojnosti. Z dnem začetka postopka nad dolžnikom se lahko te zahtevke uveljavlja samo še za račun stečajnega dolžnika, torej za račun stečajne mase. Pravne posledice uspešne uveljavitve izpodbojnega zahtevka res nastanejo šele s pravnomočnostjo sodbe, vendar pa to ne pomeni, da šele tedaj nastane terjatev za plačilo tega, kar je bilo pridobljeno z izpodbitim pravnim dejanjem. Tudi po določilih ZFPPIPP namreč terjatev nastane že z dnem začetka stečajnega postopka, ravno zato pa je sploh možno vložiti tožbo. Terjatev je nastala pred začetkom stečajnega postopka, o njej pa ni bilo odločeno niti do zaključka stečajnega postopka nad dolžnikom. Taka terjatev ne more predstavljati naknadno najdenega premoženja.

Dodelitev brezplačne pravne pomoči je po določbi šestega odstavka 233. člena ZFPPIPP pogojena z ugotovitvijo, da pravna oseba s sredstvi za založitev predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka ne razpolaga. Višina trimesečnega prometa na transakcijskem računu tožeče stranke sama zase ne dokazuje sredstev, iz katerih bi tožeča stranka predujem lahko poravnala. Ob upoštevanju ureditve stečajnega postopka po določbah ZFPPIPP, se sodišče tudi ne strinja s stališčem tožene stranke, da stečaj (pravne osebe), v katerem do poplačila upnikov ne pride, ne doseže svojega namena (in da zato ni podlage za dodelitev brezplačne pravne pomoči).

Kadar revident, ki je pravna oseba, tekom revizijskega postopka preneha obstajati zaradi zaključka stečajnega postopka, Vrhovno sodišče revizijo zavrže, ker je z izbrisom vlagatelja iz sodnega registra vloženo izredno pravno sredstvo postalo nedovoljeno.