123. člen ZFPPIPP

Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za postavitev začasnega zastopnika dolžniku, saj je bilo njegovo bivališče znano (4. točka drugega odstavka 82. člena ZPP). Ker je imel bivališče v tujini, bi mu lahko sodišče postavilo začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj, vendar šele po tem, ko bi ga ob prvi vročitvi pisanj neuspešno pozvalo, naj sam imenuje takega pooblaščenca (drugi odstavek 146. člena ZPP), česar ni storilo. Kljub temu se dolžnik ne more sklicevati na kršitev pravil o vročanju, saj je pisanje prejel (šesti odstavek 139. člena ZPP).

Sklep o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic se ne vroča, ampak se objavi, saj niti ZFPPIPP niti drug zakon ne določa, da bi se ta sklep strankam postopka vročal.

ZFPPIPP je pravila o vročanju pisanj, kot so urejena v ZPP, prilagodil posebnim značilnostim postopka zaradi insolventnosti. Niti za predlog načrta poteka stečajnega postopka niti za sklep o določitvi načrta poteka stečajnega postopka ZFPPIPP ne določa, da bi ga sodišče vračalo strankam, zato velja splošno pravilo o tem, da se sklep objavi na spletnih straneh. Dolžnica ni tista, ki bi v tem postopku preverjala potrebnost in utemeljenost v upraviteljevih predlogih predvidenih dejanj, pač pa ima to pooblastilo sodišče (v primeru, da je imenovan upniški odbor, lahko le-ta poda svoje mnenje). Sodišče prve stopnje je (pravilno) ugotovilo, da upraviteljičin predlog vsebuje vse, kar je potrebno za določitev načrta poteka stečajnega postopka po določbi 321. člena ZFPPIPP, poudarilo pa je tudi, da zaupa presoji upraviteljice v zvezi s posameznimi opravili. Tega ne morejo izpodbiti neutemeljena (v delu, v katerem pritožnica sodišču prve stopnje očita „nekoliko neresno“ sklicevanje na to, kaj mora načrt poteka stečajnega postopka obsegati, pa celo žaljiva) pritožbena razpravljanja, saj za odločitev ne morejo biti relevantne lastnosti in značilnosti dolžnice same, kot to neutemeljeno

Pravilnost vročitve se dokazuje z vročilnico (149. člen ZPP). Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, dovoljeno pa je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena (prvi in četrti odstavek 224. člena ZPP). Dokazno breme, da poziv na odgovor in predlog za začetek stečajnega postopka dolžnika nista bila vročena, je na dolžniku.

Sodišče prve stopnje izpodbijanega sklepa tudi ni objavilo na spletnih straneh AJPES niti ni na spletnih straneh AJPES objavilo predloga za začetek postopka prisilne poravnave, kot bi to moralo storiti po prvem odstavku 148. člena ZFPPIPP. Objava navedenega predloga je namreč pomembna zlasti zaradi uveljavljanja pravic upnikov in drugih udeležencev postopka zaradi insolventnosti v tem postopku.

Sodna praksa, ki jo v pritožbi citira družbenica dolžnika (VSL sklepi Cst 247/2021, Cst 358/2019, Cst 313/2022, US RS odločba Up-386/15-26, U-I-179/15-8), se nanaša na ZFPPIPP pred uveljavitvijo Novele ZFPPIPP-H in ne upošteva sprememb v citirani noveli. Pritožba družbenice dolžnika, ki je organiziran kot družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.), je torej nedovoljena, zato jo je višje sodišče zavrglo (prvi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Drugače kot pri stečajnem dolžniku, ki je pravna oseba in ki ga zastopa upravitelj, ker dotedanjim zastopnikom po 245. členu ZFPPIPP prenehajo pooblastila za zastopanje, pa z dnem začetka postopka osebnega stečaja upravitelj ne zastopa dolžnika pri procesnih dejanjih v zvezi s stečajnim postopkom, razen v primeru izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika ali pri uresničevanju odstopnih in drugih pravic, ki jih pridobi stečajni dolžnik kot pravne posledice začetka stečajnega postopka. Zmotno je zato stališče upravitelja, da dolžnik zaradi odvzete poslovne sposobnosti ne more samostojno opravljati brez pooblastila zakonitega zastopnika določenih procesnih dejanj in tudi ne vložiti predmetne pritožbe.

Dolžnik v pritožbi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da svoje obveznosti v zvezi s predložitvijo posodobljenega seznama terjatev v zakonskem roku ni izpolnil, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo poenostavljeno prisilno poravnavo. Ni pa bila dolžnost sodišča prve stopnje dolžnika opozoriti oziroma pozivati na izpolnitev te njegove obveznosti, saj le-ta in posledica njene opustitve izrecno izhajata iz jasne zakonske določbe četrtega in šestega odstavka 221.d člena ZFPPIPP. Takšna zakonska določba terja od dolžnika aktivno ravnanje in predvsem skrbnost pri poslovanju. Če ima dolžnik kot predlagatelj resen interes za postopek poenostavljene prisilne poravnave, procesna skrbnost od njega terja, da pravočasno in skrbno preveri, da so izpolnjene vse zahtevane predpostavke za vodenje takšnega postopka, in sodišču pravočasno predloži zahtevan posodobljeni seznam terjatev z vsebino in prilogami, kot jih zahteva četrti odstavek 221.d člena ZFPPIPP. Sodišče pa je dolžno le preizkusiti, ali je predložen posodobljen seznam terjatev pravočasen in popoln. Vsakršna drugačna razlaga bi bila v nasprotju z namenom zakona.

V skladu s četrtim odstavkom 379. člena ZFPPIPP je z ugovorom dovoljeno izpodbijati odločitev sodišča o končanju postopka, ker je vrednost premoženja stečajnega dolžnika ocenjena prenizko ali so stroški stečajnega postopka ocenjeni previsoko, ali je verjetno, da v stečajno maso spada določeno premoženje, ki ni bilo upoštevano, ali je verjetno, da bi bilo z izpodbijanjem dolžnikovih pravnih dejanj mogoče povečati premoženje, ki spada v stečajno maso.

Strankam se v glavnem postopku zaradi insolventnosti omogoči, da se seznanijo s procesnimi dejanji drugih procesnih subjektov z objavo le-teh na spletnih straneh AJPES-a.

Sodišče prve stopnje je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno zavrnilo pritožničino zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje, saj ZFPPIPP tega instituta ne pozna oziroma njegovo uporabo izrecno odklanja. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, je bil namen zakonodajalca, da so stečajni postopki hitri in ekonomični, zato ZFPPIPP vsebuje nekatere pravne institute, ki naj postopek pohitrijo.

Za odločitev o prodaji premoženja stečajnega dolžnika ni potrebno, da bi bil sklep o preizkusu terjatev pravnomočen. Iz drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP jasno izhaja, da se izpraznitev in izročitev stanovanja oziroma stanovanjske hiše upravitelju stečajnemu dolžniku naloži v roku treh mesecev po prejemu sklepa, ne pa po pravnomočnosti sklepa.

Pritožnik neutemeljeno očita sodišču in upravitelju, da ga nista seznanjala s potekom postopka osebnega stečaja. Po 1. točki 385. člena ZFPPIPP je stečajni dolžnik stranka glavnega postopka osebnega stečaja. V glavnem postopku zaradi insolventnosti pa se pisanja ne vročajo strankam postopka osebno, temveč se objavijo na spletnih straneh AJPES-a (2. točka prvega odstavka 122. člena ZFPPIPP). Določeno pisanje je treba vročiti strankam osebno samo izjemoma, če ZFPPIPP tako izrecno določa (drugi odstavek 123. člena ZFPPIPP).

Zakonski rok za uveljavljanje pravic, katerih procesni pogoj pravnomočnosti mora biti izpolnjen, ne more začeti teči pred vročitvijo pravnomočne odločbe stranki oziroma preden se stranka ne seznani s pravnomočnostjo odločbe. Nastop pravnomočnosti sklepa o končanju postopka je le ena od procesnih predpostavk za vložitev zahtevka po 19. členu ZVPSBNO, vendar pa hkrati ne predstavlja tudi začetka teka devetmesečnega roka po prvem odstavku 19. člena ZVPSBNO.

Ker je pritožnik priglasil udeležbo v predhodnem postopku, bi moralo sodišče prve stopnje njegovo vlogo preizkusiti. Glede na to, da je zavrnilo predlog za začetek stečajnega postopka, ki ga je vložil upnik P. d. o. o. - v stečaju, bi moralo, kot opozarja pritožnik, ob smiselni uporabi načela koncentracije iz 227. člena ZFPPIPP odločiti tudi o njegovem predlogu za začetek stečajnega postopka, v katerem je zatrjeval verjetni obstoj svoje terjatve proti dolžniku ter njegovo insolventnost. Pritožnik (upnik) ni vložil zoper dolžnika posebnega predloga za začetek stečajnega postopka, saj je tak predlog že podal drug upnik, temveč svoj zahtevek in razloge za začetek stečajnega postopka pravilno uveljavljal v že uvedenem postopku.

Pravočasnost vložitve predloga za poravnavo pri Državnem odvetništvu zakon veže na vročitev pravnomočne odločbe sodišča, s katero se postopek, v zvezi s katerim se uveljavlja pravično zadoščenje zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, konča. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da takšno odločbo sodišča v stečajnem postopku predstavlja objava pravnomočnega končanja postopka na portalu AJPES. Pri tej objavi namreč gre le za objavo tipa procesnega dejanja, ki so ga začela sodišča objavljati šele s 5. 6. 2014, datum pravnomočnega končanja postopka zaradi insolventnosti pa je naveden kot datum dejanja. Predstavlja zgolj objavo podatka, dejstva pravnomočnega končanja postopka, ne pa odločbe, s katero je bil postopek zaradi insolventnosti (v tem konkretnem primeru stečajni postopek) končan. Pravilno je stališče pritožbe, da je takšna odločba sodišča, s katero se stečajni postopek konča, lahko zgolj in samo sklep o končanju stečajnega postopka.

V postopku za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti sodišče ugotavlja le, ali je bil sklep vročen oziroma objavljen v skladu s 122. členom ZFPPIPP, ne sme pa se ukvarjati s samo pravilnostjo vsebine sklepa o podanem soglasju, saj bi s tem poseglo v pravnomočen sklep.

Sklep o zavrnitvi predloga poenostavljene prisilne poravnave je bil objavljen na spletnih straneh AJPES 6. 3. 2020, rok za pritožbo pa je potekel 24. 3. 2020. Dolžnik je pritožbo oddal priporočeno na pošto 6. 4. 2020. Zadeve stečaja in prisilne poravnave so veljale kot nujne zadeve, v katerih roki tečejo, vse do 30. 3. 2020, ko je predsednik Vrhovnega sodišča RS odločil z Odredbo z dne 30. 3. 2020, da zadeve stečaja in prisilne poravnave (začasno) niso (več) nujne in da v teh zadevah roki ne tečejo. Ker se je v konkretnem primeru rok za pritožbo iztekel že pred 30. 3. 2020, Odredba predsednika Vrhovnega sodišča z dne 30. 3. 2020 za konkretni primer ni pomembna in se ne uporablja. ZZUSUDJZ v zvezi s postopki, ki se vodijo po določbah ZFPPIPP določil, da sodišče ne glede na določbo tretjega odstavka 121. člena ZFPPIPP, obravnava tudi prepozne vloge strank, če je razlog za zamudo neposredno povezan z epidemijo virusne okužbe, pri čemer mora stranka ob vložitvi prepozne vloge izkazati razlog za zamudo. Pritožnik je napisal v pritožbi, ki jo je sodišče prve stopnje zavrglo kot prepozno, da jo vlaga v roku za pritožbo. V pritožbi zoper sklep o zavrženju prepozne pritožbe p

Glede na določbe ZFPPIPP sodišče tudi ne more zgolj na podlagi trditev dolžnika o poplačilu upnikov (če upniki tem trditvam nasprotujejo in predloga ne umaknejo, kot je bilo v predmetni zadevi) ustaviti postopka odločanja o predlogu za začetek stečaja, temveč bi v vsakem primeru moralo ugotavljati sporno dejstvo, ali predlagatelji še imajo terjatev, oziroma ali je tožeča stranka bila insolventna. Dokler postopek traja, se mu lahko (in glede na načelo koncentracije se mu morajo) pridružijo novi upniki. Takojšnje odločanje o spornih dejstvih pa je preprečila tožeča stranka sama z vložitvijo predloga za začetek prisilne poravnave. Zaradi tega predloga in zaradi poteka postopka prisilne prisilne poravnave o predlogu za odlog začetka postopka stečaja in o predlogih za ustavitev postopka ni bilo in niti ni moglo biti nikoli več odločeno. V predlogu za začetek postopka prisilne poravnave je tožeča stranka namreč sama pritrdila, da je insolventna. Povedano pomeni, da je prišlo do pretrganja vzročne zveze med kršitvami, ki jih v zvezi s predhodnim postopkom odločanja o začetku stečaja tožeča stranka očita sodišču, in med zatrjevano škodo.

Po drugem odstavku 123. člena ZFPPIPP se v glavnem postopku zaradi insolventnosti sodna pisanja vročijo samo, če za posamezno pisanje tako določa zakon in osebi, za katero zakon določa, da se ji pisanje vroči. Zakon ne predpisuje vročanja sklepa o prodaji dolžniku niti v postopku osebnega stečaja. Pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču, da dolžniku ni vročalo sklepa o prodaji z dne 6. 3. 2019 zato ni utemeljen.