29. člen ZPOP-1

Ker je stranka sledila prejetemu pozivu na odpravo pomankljivosti in je v roku vlogo dopolnila s pooblastilom, vloge ni mogoče zavreči. Iz danega pooblastila namreč jasno izhaja namen stranke, da za podpis in vložitev vloge na javni poziv pooblasti določeno osebo, kar pomeni, da je stranka s kasneje predloženim pooblastilom vsekakor izkazala odobritev že opravljenih dejanj. Pravno varstvo je v primerih odločitev (tako vsebinskih kot tudi procesnih) po ZPOP-1, ne glede na splošno ureditev v ZUP, zagotovljeno neposredno v upravnem sporu.

Ker je stranka sledila prejetemu pozivu na odpravo pomankljivosti in je v roku vlogo dopolnila s pooblastilom, vloge ni mogoče zavreči. To velja še zlasti zato, ker iz danega pooblastila jasno izhaja namen stranke, da za podpis in vložitev vloge na javni poziv pooblasti določeno osebo, kar pomeni, da je stranka s kasneje predloženim pooblastilom nedvomno izkazala odobritev že opravljenih dejanj za nazaj. Pravno varstvo je v primerih odločitev (tako vsebinskih kot tudi procesnih) po ZPOP-1 (ne glede na splošno ureditev v ZUP) zagotovljeno neposredno v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije.

Ob upoštevanju, da gre za enostopenjski postopek, bi organ smel svojo odločitev spremeniti le, če bi bili za to podani pogoji, določeni za uveljavljanje izrednih pravnih sredstev, vendar pa sprememba razlogov v obrazložitvi odločbe ne pomeni spremembe odločitve. Prav tako pa tudi ne gre za očitno pomoto, ki bi od organa terjala poseg v razloge obrazložitve, temveč za vsebinsko spremembo razlogov, ki so vplivali na odločitev.

v konkretnem primeru se tožeča stranka ne strinja z oceno tehnološke in tržne perspektivnosti njenega projekta in z oceno realnosti njenih pričakovanj glede ekonomskih učnikov poslovanja. Ker projekt tožeče stranke ne pomeni uvajanja novega izdelka, ki bi bil rezultat povsem lastnega razvoja, temveč gre za nadgradnjo že obstoječih storitev, je odločitev tožene stranke pravilna glede na kriterije razpisa.

Presoja zakonitosti akta v upravnem sporu ni možna, če izpodbijani akt nima nobene navedbe o tem, na podlagi katerih zakonskih določb je organ odločal – tako glede pristojnosti za odločanje, procesnih določb, kot tudi glede materialnega prava. V izpodbijanem izreku ni specificirano, katera konkretna vloga tožene stranke je bila zavrnjena; to je je sicer razvidno iz obrazložitve, vendar se po določbah ZUP o zahtevku odloča v izreku in izrek mora biti določen, kajti izrek se izvršuje. Obvezni sestavni del razpisne dokumentacije mora biti tudi navedba potrebnih dokumentov, ki jih mora predlagatelj predložiti izvajalcu razpisa. Če razpis s tega vidika ni popoln, to ne more biti v škodo prijavitelju, poleg tega pa ima komisija že po samem ZPOP-1 dolžnost, da vlagatelja pozove na dopolnitev, če vloga ni bila popolna (1. odstavek 27. člena ZPOP-1). Iz obrazložitve odločbe namreč izhaja, da je bilo za komisijo odločilno, da bi prijavitelj izkazal sodelovanje s pogodbo, zato bi morala komisija tožnika pozvati, da predloži dokaz o pogodbenem sodelovanju, pa tega ni storila.

Ali je projekt isti oziroma ali je projekt spremenjen do te mere, da ga je mogoče opredeliti kot novega, je vprašanje, na katero ni mogoče odgovoriti brez vsebinske presoje projekta kot celote. Tožena stranka „identičnost“ projekta utemelji z identičnostjo investicije. Ugotovitev je v izpodbijanem sklepu v celoti neobrazložena in ne omogoča preizkusa pravilnosti odločitve. Posebnosti postopka javnega razpisa, ki se ga udeležuje večje število strank in je po naravi hiter, sicer narekujejo blažjo presojo skladnosti obrazložitve z določbami 214. člena ZUP, kljub temu pa morajo iz obrazložitve izhajati vsaj bistveni razlogi, ki odločitev utemeljujejo.