6. člen OZ-UPB1

Tudi v pritožbi zatrjevano pričakovanje tožnika, da bo za visoko ograjo na viaduktu dodaten prostor, ni življenjsko sprejemljivo. Tako visoka ograja ob cestišču vedno pomeni prepreko, na podlagi katere bi povprečno skrben človek lahko sklepal, da ni namenjena prehajanju. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da razumen in odgovoren posameznik ne skače čez visoko betonsko ograjo v popolno temo. Splošno znano tudi je, da je na začetku vsakega viadukta oznaka, da gre za viadukt. Skrben posameznik se mora zavedati, da preskok visoke varovalne ograje lahko povzroči padec z višine. Kraji, kamor se lahko pešci umaknejo, so na avtocesti posebej označeni. V nočnem času, v katerem se je zgodil padec, pa mora biti gibanje pešcev še posebej pazljivo.

Podlaga za odškodninsko odgovornost odvetnika je v kršitvi pogodbenega razmerja in sicer mandatne pogodbe (členi 766 do 787 OZ). Do odvetnikove kršitve pogodbene obveznosti pride v primeru njegovega krivdnega ravnanja oziroma ravnanja v nasprotju s skrbnostjo, ki se pri opravljanju poklicne dejavnosti odvetnika zahteva od njega.

Pravilno pa je tožbeni zahtevek zavrnjen tudi iz razloga, ker je predmetna tožba vložena po poteku šest mesečnega subjektivnega roka iz 512. člena OZ. Skladno s citirano določbo lahko predkupni upravičenec, če je bil opravljen prenos lastnine, ne da bi bil sam o tem obveščen, pridobitelju lastninske pravice pa je bila predkupna pravica poznana ali mu ni mogla ostati neznana, v šestih mesecih, šteto od dne, ko je zvedel za prodajno pogodbo, zahteva, da se pogodba razveljavi in stvar pod enakimi pogoji proda njemu.

Sodišče prve stopnje bi moralo presojati, ali bi bil tožnik tudi v primeru meritorne obravnave vložene pritožbe v zadevi I P .../..... obsojen na plačilo vztoževanega zneska. Odškodninska odgovornost odvetnika je podana le tedaj, če so izkazani pogoji za uspeh z ravnanjem, ki ga je opustil, torej da bi tisto, kar bi odvetnik moral narediti, pa je opustil, stranki ob normalnem teku stvari prineslo uspeh v postopku. Do zmanjšanja premoženja (do pravno priznane škode) ne pride le tedaj, ko se zmanjša aktiva, temveč tudi tedaj, ko se poveča pasiva. Takšno zmanjšanje premoženja predstavlja tudi s pravnomočno odločbo naložena obveznost plačila določenih dajatev. Pomemben je premoženjski saldo - ostanek premoženja, ko se pasiva odšteje od aktive.

Po definiciji iz 745. člena Pomorskega zakonika (PZ) v zvezi z določbo 744. člena istega zakona je šlo za plovbno nezgodo ("trčenje ladij"), za katero se uporabljajo določbe PZ in ne splošne določbe Obligacijskega zakonika (OZ). Po določbi 746. člena PZ za škodo, ki nastane v takih primerih, odgovarja ladja (njen lastnik), za katero se dokaže, da je škoda povzročena po njeni krivdi. V primerih iz 752. člena PZ (naključje, višja sila ali če vzroka ni mogoče ugotoviti) škodo trpi oškodovanec. Povedano pomeni, da ni objektivne odgovornosti in da je dokazno breme za krivdo na oškodovancu.

Prepričljiva je razlaga sodišča, da je temeljno načelo - načelo enake vrednosti vzajemnih dajatev kršeno v primeru, da bi upoštevali razumevanje toženke, da je v roku dveh let bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje in je s tem pogoju tega člena zadoščeno in lahko toženka pano postavi kadarkoli želi, tožnika pa zaradi določbe v 6. členu pogodbe, da najemno razmerje prične teči naslednji mesec po postavitvi reklamnega panoja, samo čakata, kdaj bo pano postavljen, ne da bi za to prejela plačilo, saj vrednost njunih dajatev tako ni ne vzajemna in ne enaka. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da nepostavitev reklamnega panoja, glede na 6. člen pogodbe, ki je privedel do situacije, da toženki zaradi tega dejstva vse do danes ne nalaga plačila niti ene najemnine, pomeni kršitev namena najemne pogodbe, ki je odplačno zagotavljati možnost rabe stvari, in nasprotuje samemu namenu najemne pogodbe.

Drži, da nobeden od pritegnjenih izvedencev z vidika medicinske stroke ni mogel potrditi, da bi se v primeru hitrejšega carskega reza rodila zdrava deklica, vendar pa je zmotno pritožbeno prepričanje, da navedeno izključuje konkluzijo o obstoju pravno relevantne vzročnosti. V pravni teoriji je sicer zastopano večinsko stališče, da morajo biti trditve o pravno odločilnih dejstvih dokazane tako, da je izključen vsak razumen dvom v njihovo resničnost (prepričanje o obstoju pravno pomembnih dejstev). Kadar pa je zaradi narave oziroma specifičnosti pravno relevantnega dejstva ta dokazni standard praktično nedosegljiv, pa ima to v sodni praksi za posledico znižanje dokaznega standarda tako, da sodišče šteje relevantno dejstvo za dokazano že na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti o njegovem obstoju.

Pravna podlaga odškodninske odgovornosti tožene stranke (bolnišnice) je zaradi nujnosti zdravstvenega posega (z operativnim posegom se je reševalo življenje tožnika) podana v določbah prvega odstavka 131. člena in 147. člena OZ ter 45. člena ZZDej.

Zdrs in izguba ravnotežja starejše in slabo pokretne osebe je pričakovan in predvidljiv dogodek že za povprečno skrbno osebo, še zlasti pa za strokovnjaka, ki se ukvarja z nego starejših oseb in mora ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ). Toženka bi se lahko odškodninske odgovornosti razbremenila le, če bi izkazala, da je njen zavarovanec ravnal skrbno ter v konkretnih okoliščinah sprejel vse potrebne ukrepe za preprečitev nastanka škode, ki bi jo ob skrbnosti dobrega strokovnjaka moral in mogel predvideti, pa je kljub temu prišlo do nastanka škode. Tega pa toženka ni izkazala. Toženkin zavarovanec namreč kljub temu, da je poznal zdravstveno stanje varovanca, njegove žene in oskrbovalke, ni poskrbel, da bi za varovanca skrbeli dve osebi (ali vsaj ena močnejša), ki bi ga lažje dvigovali in bi ga bili sposobni zadržati v primeru zdrsa ter tako preprečiti padec.

Dolžnik zastavljene terjatve lahko po prejemu obvestila o zastavi veljavno izpolni samo zastavnemu upniku (180. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ). To velja tudi v primeru, ko zavarovana terjatev ob izterjavi zastavljene terjatve še ni zapadla (drugi odstavek 185. člena SPZ). Pritožbeno sodišče v tej zvezi ocenjuje, da tožena stranka z izpolnitvijo obveznosti po Pogodbi o sofinanciranju neposredno tožeči stranki (zastavni upnici) ne bi kršila pravil o porabi sredstev kohezijske politike, ki so vsebovana v omenjeni Uredbi, in sicer iz razloga, ker je tožeča stranka nastopala tako v vlogi zastavnega upnika kot v vlogi končnega koristnika omenjenih javnih nepovratnih sredstev. Omenjena sredstva naj bi tožena stranka nakazala družbi R. Č. d.o.o. samo zato, da bi jih ta prenakazala tožeči stranki.

Glede na neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kaj je tožnica izpovedala zaslišana kot stranka, ko je izpovedala, da ni takoj po prispetju na parkirišče izstopila iz avtomobila in da tudi ni padla takoj po izstopu iz avtomobila ter tudi ne po opravljenem prvem koraku, kakor je sama zatrjevala, temveč je kar nekaj časa sedela v parkiranem avtomobilu, preden je izstopila, ko pa je izstopila, pa je opravila pot v dolžini približno 4 metre in nato padla ter se poškodovala, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni bila dovolj pazljiva. Ob ugotovljenem ravnanju tožnice je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da toženki nista opustili svojega dolžnega ravnanja, to je ustreznega čiščenja in posipavanja parkirišča v zimskem času in bi bilo neživljenjsko pričakovati, da na parkirišču ne bo nobenih ledenih zaplat, da so ledene zaplate na pohodnih površinah v zimskih razmerah običajen in pričakovan pojav, toženki pa sta glede na ugotovljene okoliščine dokazali, da tožnica ni bila zadosti previdna in skrbna pri hoji.

Pri mandatni pogodbi gre za obligacijo prizadevanja. Ker odvetnik svoje delo opravlja kot poklic, mora ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih skrbnosti dobrega strokovnjaka. Ravnati mora po navodilih klienta in pri tem paziti na njegove interese. Ker gre za strokovnjaka, lahko odvetnik v vsakem primeru sam oceni in po najboljši vesti odloči, upoštevaje vse okoliščine, kako naj ravna. Za kršitev pogodbenega ravnanja torej gre, če odvetnik ne ravna v skladu s klientovimi interesi in poklicnimi standardi, ki se od njega pričakujejo. Obstoj protipravnosti temelji na rešitvi predhodnega vprašanja, (1) ali bi bila odločitev prvostopenjskega sodišča v drugi zadevi drugačna, če bi druga toženka navedla vse, kar ji tožeča stranka očita, da ni navedla in (2) ali bi z vložitvijo pritožbe lahko izpodbila sodbo prvostopenjskega sodišča z dne 22. 3. 2011, torej ali je sodišče storilo zatrjevane kršitve, zaradi katerih ni bilo razsojeno v korist tožeče stranke iz tega postopka.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je druga toženka zaradi opustitve skrbnosti dobrega strokovnjaka odškodninsko odgovorna tožniku za nastalo škodo, pri čemer je tudi tožnik s svojim ravnanjem v obravnavanem primeru, ko ni ravnal s skrbnostjo povprečnega človeka, prispeval k nastanku škode. Sodišče druge stopnje ocenjuje delež njegovega soprispevka v višini 70%, delež druge toženke pa v višini 30%.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru potrebno uporabiti določbe OZ o podjemni pogodbi, saj iz citirane pogodbe ne izhaja zaveza toženca, da bo izvajal nadzor nad gradnjo v smislu gradbenega nadzora po ZGO-1. Tožnica si je kot naročnik v konkretnem primeru želela sama zagotoviti svojega nadzornika, ki bi opravljal nadzor nad gradnjo MHE in obnovo cest, ker je to bilo v njenem interesu. Tožnica ni potrebovala gradbenega nadzornika v skladu z določbami ZGO-1, saj ni bila investitor, ampak naročnik.