5. člen OZ-UPB1

Bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje za presojo v konkretni zadevi so v tem, da toženka ni pravočasno grajala zatrjevanih očitnih napak na prodanem lesu, da toženka ni izkazala zatrjevane vzpostavljene poslovne prakse reševanja reklamacij med pravdnima strankama in da ni izkazala sklenitve naknadnega dogovora, da se klasifikacija prodanega lesa spremeni in se posledično izstavijo popravljeni (znižani računi) oziroma dobropisi.

Tožeča stranka nikoli ni dala navodila za plačilo na račun družbe A., saj je bilo ugotovljeno, da je drugačna navodila dala neznana oseba, ki je zlorabila sistem elektronske pošte. Po splošnem pravilu iz 295. člena OZ je denarna obveznost prinosnina, kar pomeni, da je izpolnjena, ko upnik pridobi pravno možnost razpolagati z denarno vsoto v višini denarne obveznosti. V predmetni zadevi te možnosti ni pridobil, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka svoje obveznosti še ni izpolnila, pravilen.

Iz same vsebine garantnega pisma res izhaja, da morajo biti zahtevi za plačilo iz garancije predloženi izjava upravičenca, v kateri je navedeno, v kakšnem smislu naročnik garancije ni izpolnil svojih pogodbenih obveznosti iz osnovnega posla in ustrezna dokazila. Vendar je zavarovalnica (garant) to opredelila zgolj kot formalen pogoj v smislu popolnega zahtevka za unovčitev garancije, sicer pa se je zavezala k izplačilu garancijskega zneska, ko upravičenec predloži (formalno popolno) zahtevo za plačilo, torej brez dodatnih pogojev, ki bi bili vezani na dejansko kršitev (neizpolnitev) pogodbene obveznosti upnika iz temeljnega razmerja. Pravna narava takšnega zavarovanja torej ustreza t.im. dokumentarni garanciji, saj plačilna obveznost zavarovalnice ni vezana na dejansko (ne)izpolnitev posla s strani zavezanca (upnika), ampak le na predložitev zahtevanih dokumentov (dokumentarni pogoj), pri čemer zavarovalnica resničnosti njihove vsebine glede na dejansko stanje iz temeljnega razmerja ne preverja.

Prepričljiva je razlaga sodišča, da je temeljno načelo - načelo enake vrednosti vzajemnih dajatev kršeno v primeru, da bi upoštevali razumevanje toženke, da je v roku dveh let bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje in je s tem pogoju tega člena zadoščeno in lahko toženka pano postavi kadarkoli želi, tožnika pa zaradi določbe v 6. členu pogodbe, da najemno razmerje prične teči naslednji mesec po postavitvi reklamnega panoja, samo čakata, kdaj bo pano postavljen, ne da bi za to prejela plačilo, saj vrednost njunih dajatev tako ni ne vzajemna in ne enaka. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da nepostavitev reklamnega panoja, glede na 6. člen pogodbe, ki je privedel do situacije, da toženki zaradi tega dejstva vse do danes ne nalaga plačila niti ene najemnine, pomeni kršitev namena najemne pogodbe, ki je odplačno zagotavljati možnost rabe stvari, in nasprotuje samemu namenu najemne pogodbe.

Pavšalno plačilo pomeni, da posamezno plačilo ni odvisno od konkretnega obsega storitev v posameznem obdobju, vendar to ne pomeni, da je mandatar upravičen do plačila tudi v primeru, ko preneha z izvajanjem dejavnosti, kot je bilo v predmetni zadevi in to iz razlogov v svoji sferi. Opisano ravnanje tožnika zato ne ustreza vestnemu in poštenemu izvrševanju pravic in obveznosti iz obligacijskega razmerja in da zato ni upravičen do plačila.

Tožniku ni bila kršena ustavna pravica do poštenega sojenja (izhajajoča iz 22. člena URS in 6. člena EKČP), saj je sodba obrazložena, sodišče prve stopnje je na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredelilo razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev, ki jo je mogoče preizkusiti.

Kljub temu, da je že 31.5.2013 vedela, da bo od pogodbe odstopila, tega ni sporočila tožeči stranki, da bi se tudi ona lahko na odstop pripravila, temveč je, nasprotno, s svojim ravnanjem zbujala vtis, da namerava s poslovnim sodelovanjem nadaljevati. Pranje in najem perila sta ves čas potekala nemoteno. S takim ravnanjem je postavila tožečo stranko v neenakopraven položaj, saj ta na možnost odpovedi pogodbe ni mogla pravočasno odreagirati. Po mnenju pritožbenega sodišča je ravnanje tožene stranke v nasprotju najmanj z dobrimi poslovnimi običaji (stranki sta že tudi pred podpisom Pogodbe poslovno sodelovali), pa tudi v nasprotju s temeljnim načelom vestnosti in poštenja, zato mu ni mogoče nuditi pravnega varstva.

Pri ugotavljanju, ali je tožena stranka odgovorna v smislu drugega odstavka 65. člena OZ za neizpolnitev Dogovora, ker ni uredila izbrisov hipotek na nepremičninah, je bilo ob predvideni sočasni izpolnitvi, da se s kupnino, ki naj bi jo plačala tožeča stranka, poplača hipotekarni upnik in s tem razbremeni nepremičnina hipoteke, pomembno, kaj sta se v zvezi s tem stranki dogovarjali. Kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče (česar pritožba ne izpodbija), posebnega dogovora v zvezi s tem, kako bosta ravnali, ni bilo. Glede na naravo posla samega (101. člen OZ), je v takšni pravni situaciji najpogostejši način realizacije posla takšen, da hipotekarni dolžnik predloži (prek prodajalca) pismo o nameri, v katerem zapiše pogoje, pod katerimi je pripravljen izdati izbrisno pobotnico za vpisano hipoteko, od tedaj dalje pa kupec lahko brez tveganj plača kupnino.