190. člen OZ-UPB1

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje o višini skupne terjatve bivših zakoncev, ki sta med trajanjem zakonske zveze vlagala v nepremičnino v izključni lasti toženca (natančneje, ali je nabavno vrednostna metoda za ugotavljanje večvrednosti nepremičnine po cenah na dan sojenja materialnopravno pravilna).

V 40. členu ZPreZP-1 je določeno, da izvršnica, ki nima vseh vseh sestavin iz prvega odstavka 39. člena ZPreZP-1, nima pravnega učinka. Taka določba je logična, saj zakon izvršnici daje pomen izvršilnega naslova. Za izvršilni naslov (ki temelji na soglasju upnika in dolžnika) pa je dospelost terjatve, s katero se mora dolžnik izrecno strinjati, bistvena. Tudi če sta izvršnici neveljavni, tožena stranka pa bi utemeljeno uveljavljala stvarne napake, o neupravičeni obogatitvi ni mogoče govoriti.

Toženec ni bil prekludiran z navedbami in dokazi glede višine tožbenega zahtevka, ki jih je podal po prvem naroku za glavno obravnavo, saj je že v odgovoru na tožbo nasprotoval tako temelju, kot višini tožbenega zahtevka, svoje ugovore v tej smeri pa je nato z novimi spoznanji tekom postopka na prvi stopnji zgolj specificiral, pri čemer pa te navedbe in dokazi niso v ničemer zavlekli reševanja predmetnega pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje namreč pritrjuje stališču Višjega sodišča v Ljubljani, ki ga je zavzelo v odločbi, opr. št. I Cpg 125/2013 z dne 28. 5. 2013, na katero se sklicuje toženec, da odgovor na vprašanje, kako določbe 286. člena ZPP uporabiti v situacijah, ko postopek na prvi stopnji traja deset ali več let, ni povsem jasen. Čas namreč sam po sebi prinaša nova dejstva in nova spoznanja, ki jih ni mogoče v celoti ignorirati, saj določila o prekluzijah niso namenjena temu, da bi sodišča sodila izven časa in prostora. Zato je objektivna nujnost, da se v dolgotrajnejših postopkih nekoliko odstopi od rigoroznega upoštevanja pravil o prekluzijah, pri čemer pa odstop ne sme povzročiti neenakomernih učinkov na procesni položaj pravdnih strank. Tudi ne sme biti kateri

Stečajni dolžnik je s svojim neodplačnim razpolaganjem zavestno ravnal v smeri odtujitve svojega premoženja zaradi izognitve plačilu terjatve tožeče stranke. Takšno ravnaje v škodo upnikov pa je izpodbojno tudi v primeru, da je stečajni dolžnik šele s tem zakrivil svojo insolventnost.

To pomeni, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tožbenih navedb. Tožnik s tožbo od toženke zahteva plačilo najemnine za 23 mesecev v višini 1.100,00 EUR za dve bivalni enoti v nepremičnini, ki jo je toženka uporabljala zase proti volji tožnika. Deloma pa jo je tudi sama oddajala v najem.

Tožnica ob izpostavljanju nesklepčnosti nasprotne tožbe s konkretiziranimi ugovori tako že v odgovoru na tožbo kot kasneje, opozarjala na nesklepčnost, toženec pa se na to ni odzval, in zato sodišče v okviru materialnoprocesnega vodstva toženca na nesklepčnost tožbe in njeno odpravo ni bilo dolžno pozvati. Da bi bila tožba popolna in sposobna za obravnavanje, mora tožnik vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta (torej po njih zatrjevana) dejstva dokazujejo. Od trditev strank pa je odvisno, katera od zatrjevanih pravno odločilnih dejstev bo sodišče (s po strankah predlaganimi dokazi) ugotavljalo.

Plačila med toženo stranko in G. d.o.o. ne predstavljajo plačil med Občino ... in toženo stranko in zgolj v teh plačilih bi lahko bil namenski depozit. Tega izvedenec ni ugotovil, čeprav je to ugotavljal na zahtevo tožeče stranke in zato je pritožbeni očitek, da ″je vsem jasno, da se tega ne da ugotoviti″ pritrditev pritožnika samega, da iz poslovne dokumentacije tega sploh ni mogoče z gotovostjo ugotoviti.

Z adaptacijo hleva ni bila spremenjena substanca nepremičnine, temveč so ta vlaganja zgolj povečala njeno kakovost, funkcionalnost in vrednost. Ni šlo za tako obsežna in pomembna dela, da bi zaradi tega prvotni objekt v pretežnem delu prenehal obstajati. Nenazadnje se je ta adaptacija nanašala zgolj na določen del stavbe, tožnica pa uveljavlja svoja solastninska upravičenja na celotni nepremičnini. Dedinji sta si ustrezno (vrednostno) razdelili zapustnikovo premoženje z dednim dogovorom, upoštevaje vse izboljšave in dograditve, ki so bile do tedaj izvedene. Brez predhodnega izpodbitja tega dednega dogovora tožnica ne more uspešno zatrjevati, da je dediščina, ki jo je prejela druga dedinja, vredna več oziroma da je v tem delu šlo za neutemeljen premik premoženja, zaradi česar je slednja neupravičeno obogatena, tožnica pa prikrajšana.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik privolil v svoje prikrajšanje, ki mu je nastalo, ker nepremičnine ni uporabljal, ni pa uspel dokazati, da bi mu toženke onemogočale souporabo nepremičnine.

Tožnica je toženki (nesporno) na podlagi pravnomočne sodbe in pod grožnjo izterjave 29.11.2012 izplačala 13.414,92 EUR s pridržkom, da bo v primeru uspeha z revizijo izplačano zahtevala nazaj. Toženki bi na dan doživetja 1.9.2016 (nesporno) pripadla po zavarovalni pogodbi zavarovalna vsota v višini 13.558,60 EUR. Predmetna zneska sta le navidezno podobne višine, saj tožnica upoštevaje omenjeni pridržek utemeljeno in skladno s sodno prakso omenjeno plačilo zahteva s pripadki (zakonskimi zamudnimi obrestmi in procesnimi obrestmi). Tožnica je namreč z modificiranim zahtevkom v ponovljenem sojenju upoštevala toženkin zahtevek po nasprotni tožbi, ki izhaja iz zneska zavarovalne vsote na dan doživetja v višini 13.558,60 EUR, na način, da je opravila materialno pravni pobot s svojim zahtevkom, ki ima podlago v neupravičeni obogatitvi, na dan 1.9.2016 (dan doživetja). Povedano drugače, toženkina (manjša) nasprotna terjatev do tožnice na dan doživetja je bila v celoti pobotana s tožničino (zaradi do takrat nastalih pripadkov večjo) terjatvijo, zato je toženkin nasprotni tožbeni zahtevek neutemeljen in je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožničinega modificira

Dejstvo, da je Vrhovno sodišče RS razveljavilo zgolj sodbo sodišča druge stopnje, ne pomeni, da je s tem odpadla pravna podlaga za upnikovo plačilo v smislu tretjega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Dolžnik namreč kljub tej razveljavitvi še vedno razpolaga z nepravnomočno dajatveno sodbo prvostopensjskega sodišča, ki upniku nalaga plačilo za opravljeno dolžnikovo delo, kar nedvomno izkazuje večjo verjetnost dolžnikove terjatve zoper upnika, kot obratno.

Začetek stečajnega postopka praviloma ne zoži uporabe relevantnih pravil glede veljavnosti in učinkovanja dvostransko neizpolnjenih pogodb, ki izvirajo iz splošnih pravil obligacijskega prava. To pa v konkretnem primeru (ko ZFPPIPP tudi sicer ne vsebuje drugih določb o predpogodbi) pomeni, da bi sodišče moralo pravno razmerje med pravdnima strankama presojati tudi z vidika splošnih določb OZ o predpogodbi.

Odločitev sodišča prve stopnje o obstoju pojasnilne dolžnosti izhaja namreč iz pomanjkljive dokazne ocene vseh v tej smeri izvedenih dokazov, pri čemer sodišče druge stopnje ugotavlja, da se sodišče prve stopnje dokazno ni opredelilo do vseh relevantnih s strani tožnikov ponujenih dokazov v povezavi z dokazi toženke, kar pomeni kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

Tožeča stranka bi na predloitev podatkov v skladu s citirano zakonsko določbo morala pozvati upravnika, to je tisto osebo, ki je upravnik v trenutku, ko tretji pozove na predložitev podatkov. Na temeljno razmerje, to je razmerje med etažnimi latniki, v imenu in na račun katerih je bila dobava kurilnega olja naročena, in tožečo stranko, namreč zamenjava upravnika ne vpliva.

V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da je toženec, iz katerega sfere izvira vzrok za zamudo oziroma je bilo njegovo ravnanje protipravno, dolžan plačati zakonske zamudne obresti od enkratnega izplačila sredstev, ki tečejo od zamude, ki nastopi po poteku 30 dni po koncu obračunskega obdobja glede na popolno zahtevo za izplačilo, dalje do dneva izplačila sredstev. Gre za pogodbeno razmerje, zato je pravna podlaga za odločitev podana v OZ. Po splošnem pravilu iz 378. člena OZ je dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolžan plačati še zamudne obresti. Po 1. odstavku 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Skladno s 310. členom ZPIZ-2 mora toženec izplačati odkupno vrednost najkasneje v 30 dneh po koncu obračunskega obdobja (to je meseca), ki se določi glede na dan, ko je bila dana popolna zahteva za izplačilo.

V obravnavanem primeru bi institut zastaranja omejeval pravico do sodnega varstva tožnika in pravico do zasebne lastnine. Država, ki je tožnika dejansko razlastila, šele po več kot 10 letih pa speljala tudi pravno razlastitev, je ravnala nezakonito. Tožniku ni mogoče očitati, da ni sprožil postopka razlastitve (kateremu bi sledil postopek za določitev odškodnine za razlaščene nepremičnine), saj mu zakon tega ni dopuščal. Lastnik je ostal le na papirju. Država ni trdila, da je ob odvzemu posesti ponudila odškodnino takratnemu lastniku. Razlastitveni zavezanec ima možnost zahtevati zakonske zamudne obresti za čas od odvzema posesti do pravnomočnosti odločbe o razlastitvi. Če bi obveljalo stališče toženke, bi tožnikov zahtevek iz naslova obresti zastaral prej, preden bi ga lahko uveljavljal na sodišču. Zastaranje zanj ni moglo začeti teči prej, preden bi lahko zahteval odškodnino od države.

Predmet tega postopka je sicer razmerje v zvezi z bančno garancijo, vendar razmerje med naročnikom garancije (tožečo stranko) in upravičencem iz garancije (toženo stranko). V tem razmerju pa imata stranki tudi ugovore iz temeljnega posla. Upravičenec do garancije bi se pravilno poplačal iz garancije le v primeru, da je obstajala njegova terjatev do naročnika najmanj v višini garancije. V nasprotnem primeru je naročnik upravičen od upravičenca zahtevati plačilo tistega zneska, ki je terjatev presegal, saj je bilo plačilo iz garancije izvedeno brez pravne podlage v temeljnem razmerju.

Zgolj zaradi uporabljenega kriterija razdelitve kupnine med glavne člane ni mogoče ugotoviti, da bi bila tožena stranka kakor koli prikrajšana. Zneske opravnin in licenčnin, ki jih je nesporno plačevala, je prejemala V. E. in ne tožena stranka, za te opravnine in licenčnine je tožeča stranka navsezadnje tudi prejemala od V. E. nasprotno dajatev. Ker na strani tožeče stranke ni bilo prikrajšanja, ni bilo neupravičene obogatitve.

Tožena stranka za povračilo teh stroškov ne more biti zavezana niti na nepogodbeni pravni podlagi, to je iz naslova obogatitve oziroma iz naslova poslovodstva brez naročila (členi od 190 do 205 Obligacijskega zakonika - OZ). Tožena stranka je omenjeno gozdno posest le upravljala po pogodbi s solastnico M. P., zato bi bila v konkretnem primeru lahko neupravičeno obogatena zgolj omenjena solastnica, saj so iztoževani stroški nastali zgolj za potrebe nepremičnine.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi pobotni ugovor toženca iz naslova vlaganj (obnove kopalnice) in pri tem pravilno obrazložilo, da do prehoda koristi iz tega naslova še ni prišlo, saj je toženec še vedno izključni posestnik (uporabnik) predmetnega stanovanja, zato njegova terjatev iz naslova neupravičene obogatitve še ni dospela.