VSK Sodba I Cpg 227/2018

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da se zahtevku ugodi in je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 19.907,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.8.2017 dalje do plačila, v 15 dneh.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka na prvi stopnji v znesku 1.894,11 EUR in stroške pritožbenega postopka v znesku 1.554,30 EUR, vse v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do prvega dne zamude do plačila.

1Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 1386/2018 z dne 24.9.2018.

2Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 19.907,03 EUR. Ugotovilo je, da je tožeča stranka kršila Pogodbo za izvajanje storitev fizičnega in tehničnega varovanja poslovnih prostorov in stavb C3130-16-388640 z dne 18.4.2017 (v nadaljevanju Pogodba), sklenjeno na podlagi določil Zakona o javnih naročilih (ZJN-3), ker ni pravočasno in ustrezno nominirala podizvajalcev. Na podlagi določbe 16. člena Pogodbe je tožena stranka imela pravico unovčiti bančno garancijo, dano za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti, in zahtevek na vrnitev sredstev iz unovčene bančne garancije iz naslova neupravičene obogatitve je neutemeljen.

3Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje. Vztraja, da tožena stranka ni niti zatrjevala niti izkazala, da bi imela iz naslova kršitve pogodbe zoper tožečo stranko kakšno terjatev. Če ni terjatve, pomeni unovčenje bančne garancije zlorabo in sicer je šlo za naklepen pritisk tožene stranke z namenom disciplinirati tožečo stranko. V zvezi s tem je napačno materialnopravno stališče sodišča, da naj ne bi bilo pomembno, ali je tožena stranka imela kakšno terjatev in da zadošča že kršitev pogodbe. Posledično je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje, sodbe pa ni mogoče preizkusiti. Celo v primeru, da bi materialnopravno stališče držalo, pa tožeča stranka ni kršila pogodbe. Obveznost nominacije podizvajalcev v Pogodbi ni bila določena, določa jo le ZJN-3. Enako formalistično gledano, kot je to storilo sodišče, to pomeni, da kršitve pogodbe ni bilo. Tožena stranka je bančno garancijo unovčila zaradi napačnega stališča, da naknadna vključitev podizvajalcev ni dopustna. Sodišče pa je drugače ugotovilo, da je bila bančna garancija unovčena pravilno, ker naj tožeča stranka ne bi pravočasno in ustrezno prijavila podizvajalcev. Sodba v zvezi s tem nima ustreznih razlogov. Sodišče tudi ne pove, katera je tista dokumentacija, ki je tožeča stranka ni predložila. Če je imelo sodišče v mislih domnevno neustrezni nominaciji družb R. d.o.o. in P. d.o.o., ti dve družbi ne nastopata kot podizvajalca, temveč ko subjekta, na zmogljivosti katerih se je tožeča stranka sklicevala že v ponudbi in je dokumentacijo v zvezi z njima tožena stranka pravnomočno štela kot ustrezno. Za ostale družbe pa je bila vsa potrebna dokumentacija nesporno predložena z dvema elektronskima sporočiloma z dne 29.5.2017 in 22.6.2017.

4V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe.

5Pritožba je utemeljena.

6V predmetni zadevi ni sporno, da sta stranki sklenili Pogodbo, na podlagi katere je tožeča stranka pri banki izposlovala bančno garancijo za dobro in pravilo izvedbo del, da je tožena stranka bančno garancijo unovčila in da je tožeča stranka banki plačala znesek iz garancije.

7Bančna garancija je instrument zavarovanja, s katerim banka prevzema obveznost nasproti prejemniku garancije (upravičencu), da mu bo poravnala obveznost, katere tretja oseba (naročnik garancije) ob zapadlosti ne bi izpolnila, če bodo izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji. Kot pravilno opozarja pritožba, je predmet tega postopka sicer razmerje v zvezi z bančno garancijo, vendar razmerje med naročnikom garancije (tožečo stranko) in upravičencem iz garancije (toženo stranko). V tem razmerju pa imata stranki tudi ugovore iz temeljnega posla. Upravičenec do garancije bi se pravilno poplačal iz garancije le v primeru, da je obstajala njegova terjatev do naročnika najmanj v višini garancije. V nasprotnem primeru je naročnik upravičen od upravičenca zahtevati plačilo tistega zneska, ki je terjatev presegal, saj je bilo plačilo iz garancije izvedeno brez pravne podlage v temeljnem razmerju. Pritožnik zato pravilno opozarja, da je stališče sodišča prve stopnje, da ni pomembno, ali je obstajala kakšna terjatev tožene stranke do tožeče iz temeljnega razmerja, napačno.

8Tožeča stranka je ves čas trdila, da terjatve iz temeljnega razmerja ni bilo, tožena stranka, na kateri je bilo zato trditveno in dokazno breme, pa kljub večkratnim opozorilom tožeče ni podala nobenih trditev o tem, za katero terjatev in v kakšni višini je šlo. V praksi gre pri garancijah za dobro izvedbo del (kakršna je bila izdana v predmetni zadevi) za pavšalne odškodnine ali pogodbene kazni¹. Pogoj za obstoj terjatve v višini pavšalne odškodnine je, da je nastala škoda, o čemer tožena stranka ni podala nobenih navedb. Iz Pogodbe je sicer mogoče razbrati, da je bila predvidena pogodbena kazen, vendar v povezavi z odstopom od pogodbe in po posebej predvidenem postopku (17. člen Pogodbe). Ni sporno, da tožena stranka od pogodbe ni odstopila, prav tako kakšnih drugih navedb v zvezi s pogodbeno kaznijo ali kakšno drugo terjatvijo ni navedla. Pritožbeno sodišče se lahko strinja z zaključkom sodišča, da je tožeča stranka kršila Pogodbo, vendar to samo po sebi v razmerju med pravdnima strankama še ne pomeni, da je bila bančna garancija upravičeno unovčena.

9Ker kljub temu, da je bila na pomanjkljive navedbe med postopkom na prvi stopnji (s strani tožeče stranke) opozorjena, tožena stranka ni izkazala, da bi obstajala njena terjatev do tožeče stranke v višini 19.907,03 EUR, je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo (5. alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

10Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških. Glede na končni uspeh je tožena stranka dolžna tožeči povrniti njene pravdne stroške, tako v postopku na prvi stopnji kot v pritožbenem postopku. Stroški na prvi stopnji so znašali 1.894,11 EUR (sodna taksa za tožbo, nagrada za sestavo tožbe in dveh pripravljalnih vlog ter za pristop na prvi narok za glavno obravnavo, za materialne stroške in za DDV na odvetniške storitve). Stroški na drugi stopnji pa so znašali 1.554,30 EUR (za sodno takso in sestavo pritožbe z materialnimi stroški in DDV). Do ostalih priglašenih stroškov tožeča stranka ni upravičena, saj gre za storitve, ki so že upoštevane pri nagradi za sestavo vlog.

¹ Primerjaj M. Jus: Bančne garancije in sorodni instrumenti financiranja, Uradni list RS, Ljubljana, 2010, str. 343.