133. člen OZ-UPB1

Čeprav depresija ni najbolj pogosta/vsakdanja/običajna/normalna/po rednem teku stvari nastala posledica, v nenormalnih okoliščinah, v katerih se je znašel tožnik, predstavlja verjeten in zato predvidljiv odziv. Redka in posamična pojavnost (t. i. sporadičnost) tovrstnih opustitev ne more biti (edini) razlog, da toženka ne bi odškodninsko odgovarjala. Odločilno je, da nastala posledica dejanja ni povsem neverjetna. Čeprav je malo verjetna, je še vedno predvidljiva. Pojem predvidljivost je namreč širši od pojma običajnost.

Trditveno in dokazno breme za utemeljenost tožbenega zahtevka po tretjem odstavku 133. člena OZ je na tožeči stranki. Trditvena podlaga, ki jo mora tožeča stranka za potrebno sklepčnost tovrstnega odškodninskega zahtevka ponuditi, mora zato vsebovati trditve o škodi, ki naj bi nastala pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ ter trditve, da zatrjevana škoda presega običajne meje. Tožba, ki jo je treba popraviti oziroma dopolniti z dopolnitvijo pravno relevantnih dejstev, da stranka doseže pravno varstvo, ki ga zahteva, ni neodpravljivo nesklepčna. Zato je sodišče po pravilu o materialnem procesnem vodstvu dolžno tožečo stranko vzpodbuditi k dopolnitvi morebiti pomanjkljivih navedb o pravno relevantnih dejstvih. Po določbi 285. člena ZPP je namreč dolžan predsednik senata med drugim postavljati vprašanja in na drug primeren način poskrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva in dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih.

Tudi v primeru opravljanja splošno koristne dejavnosti je mogoče zahtevati izvedbo upravičenih ukrepov za preprečitev nastanka škode oziroma njeno zmanjšanje (četrti odstavek 133. člena OZ), vendar mora pri tem upnik najprej zatrjevati in izkazati grozečo škodo, ki presega običajne meje, nato pa zahtevati le tiste ukrepe, ki so glede na splošno potrebnost in koristnost dejavnosti dolžnika in s tem povezanim javnim interesom upravičeni. Po stališču teorije in sodne prakse gre le za posamezne ukrepe kot obliko povračila škode z vzpostavitvijo prejšnjega stanja. S predlagano prepovedjo spornih del bi bilo dolžniku pravzaprav prepovedno izvajati izkop gradbene jame, s tem pa bi bila ustavljena celotna gradnja objekta. Zato ta prepoved po svoji naravi ne predstavlja upravičenega ukrepa, ki bi mu bilo mogoče nuditi pravno varstvo v skladu s četrtim odstavkom 133. člena OZ.

Res je, da je sodna praksa zavzela načelno stališče, da je preseganje mejnih oziroma kritičnih vrednosti hrupa po Uredbi mogoče subsumirati pod pravni standard škode, ki presega običajne meje iz tretjega odstavka 133. člena OZ, vendar je pri tem izpostavila tudi, da je standard običajne meje pravni standard, ki ga mora zapolniti sodišče v vsakem konkretnem primeru, pri čemer upravni predpis (Uredba) o dovoljeni količini emisij predstavlja zgolj orientacijo pri zapolnjevanju tega standarda, saj je treba upoštevati, da življenje v urbanem okolju terja od posameznika ustrezno prilagoditev in toleranco do emisij (hrupa, vibracij, onesnaženosti zraka, ipd.). Pri opravljanju splošno koristne dejavnosti je namreč potrebno vedno najti pravično ravnovesje med nasprotujočimi si interesi posameznika in širše skupnosti, kajti sodobno življenje je obdano z nevšečnostmi.