132. člen OZ-UPB1

Toženkin ugovor, da vtoževana tožnikova nepremoženjska škoda ni vsa v vzročni zvezi s poškodbo, predvsem iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti, temveč je posledica tožnikovega predhodnega bolezenskega stanja (degenerativnih sprememb), je povezan z vprašanjem obsega škode, ta pa z odmero pravične denarne odškodnine. Zato ga je treba obravnavati pri odločanju o višini odškodninske terjatve oziroma utemeljenosti višine tožbenega zahtevka, kar je pravilno storilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je sledilo tako imenovani teoriji jajčne lupine, po kateri je povzročitelj škode odgovoren tudi za tisto škodo, katere nastanek ali obseg sta pogojena z osebnimi lastnostmi in stanji oškodovanca. Uporaba navedene teorije je tipična v primerih nemih degenerativnih sprememb, ki se manifestirajo šele s škodnim dogodkom. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da degenerativne spremembe niso pravno relevanten (so)vzrok za nastanek škode, kadar so (1) neme, torej da oškodovanec zaradi njih pred škodnim dogodkom ni imel nobenih težav, in (2) so se manifestirale zaradi škodnega dogodka. Ta dva pogoja morata biti izpolnjena kumulativno. Iz sodne prakse

Sodišče prve stopnje bi moralo presojati, ali bi bil tožnik tudi v primeru meritorne obravnave vložene pritožbe v zadevi I P .../..... obsojen na plačilo vztoževanega zneska. Odškodninska odgovornost odvetnika je podana le tedaj, če so izkazani pogoji za uspeh z ravnanjem, ki ga je opustil, torej da bi tisto, kar bi odvetnik moral narediti, pa je opustil, stranki ob normalnem teku stvari prineslo uspeh v postopku. Do zmanjšanja premoženja (do pravno priznane škode) ne pride le tedaj, ko se zmanjša aktiva, temveč tudi tedaj, ko se poveča pasiva. Takšno zmanjšanje premoženja predstavlja tudi s pravnomočno odločbo naložena obveznost plačila določenih dajatev. Pomemben je premoženjski saldo - ostanek premoženja, ko se pasiva odšteje od aktive.

Izgubljeni dobiček je škoda, ki se kaže v preprečitvi povečanja premoženja (prvi odstavek 132. člena Obligacijskega zakonika – OZ), pri čemer se pri oceni te škode upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali pa glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovančevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči.

V obravnavanem primeru se je sodišče prve stopnje pravilno naslonilo tudi na uporabo določb Konvencije o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga (CMR Konvencija). Pravica do vložitve tožbe v zvezi s prevozi po tej Konvenciji zastara v enem letu, pri čemer pa začne v konkretnem primeru glede v pobot uveljavljenih stojnin teči zastaralni rok po izteku treh mesecev od dneva, ko je bila sklenjena prevozna pogodba (prvi odstavek 32. člena CMR Konvencije). V konkretnem primeru so bile sporne prevozne pogodbe sklenjene v mesecu novembru 2015, tožena stranka pa je sodno uveljavljala v pobot sporno terjatev iz naslova stojnin že 22.12.2016, torej znotraj enoletnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 32. člena CMR Konvencije.

Izgubljen dobiček predstavlja premoženjsko škodo, dokazno in trditveno breme za obstoj te splošne odškodninske predpostavke pa nosi oškodovanec.

Postopanje sodišča, ki je tožnike pozvalo na odpravo pomanjkljivosti v okviru materialno prrocesnega vodstva, je bilo pravno napačno. Če je namreč sodišče štelo, da je treba za vsako od oblik nepremoženjkske škode določno navesti višino vtoževane odškodnine, je v takem primeru vloga nerazumljiva, sodišče jo mora v smislu 108. člena ZPP vrniti tožnikom v popravo z opozorilom, da bo tožba v tem obsegu zavržena, če ne bo ustrezno dopolnjena.

Za rešitev predmetne zadeve je bilo ključno pravno vprašanje, kako naj se v skladu s Splošnimi pogoji določi zavarovalna vrednost predmeta zavarovanja.