131. člen OZ-UPB1

Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da delodajalec tožnika ni poskrbel za ustrezno varnost, s čimer je podano nedopustno ravnanje druge toženke za škodo.

Tudi v pritožbi zatrjevano pričakovanje tožnika, da bo za visoko ograjo na viaduktu dodaten prostor, ni življenjsko sprejemljivo. Tako visoka ograja ob cestišču vedno pomeni prepreko, na podlagi katere bi povprečno skrben človek lahko sklepal, da ni namenjena prehajanju. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da razumen in odgovoren posameznik ne skače čez visoko betonsko ograjo v popolno temo. Splošno znano tudi je, da je na začetku vsakega viadukta oznaka, da gre za viadukt. Skrben posameznik se mora zavedati, da preskok visoke varovalne ograje lahko povzroči padec z višine. Kraji, kamor se lahko pešci umaknejo, so na avtocesti posebej označeni. V nočnem času, v katerem se je zgodil padec, pa mora biti gibanje pešcev še posebej pazljivo.

Pretežni del pritožbenih navedb izvira iz toženčevega zmotnega prepričanja, da mora sodišče ob izdaji zamudne sodbe opraviti dokazno oceno listin, s katerimi tožnica dokazuje svoje tožbene trditve.

Sporno je bilo, kateri od voznikov motornih vozil je krivdno odgovoren za obravnavani škodni dogodek – nesrečo, do katere je prišlo v stičišču dveh kategoriziranih občinskih javnih cest. Zavarovanka toženke se je vključevala z javne poti na lokalno cesto, prometni znaki, ki bi z vidika prednosti opredeljevali cesti, a niso bili postavljeni. Sodišče je glede na vse okoliščine primera zavrnilo toženkine trditve, da je šlo za enakovredni cesti, pri katerih je treba upoštevati desno pravilo.

Tožnica ob izpostavljanju nesklepčnosti nasprotne tožbe s konkretiziranimi ugovori tako že v odgovoru na tožbo kot kasneje, opozarjala na nesklepčnost, toženec pa se na to ni odzval, in zato sodišče v okviru materialnoprocesnega vodstva toženca na nesklepčnost tožbe in njeno odpravo ni bilo dolžno pozvati. Da bi bila tožba popolna in sposobna za obravnavanje, mora tožnik vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta (torej po njih zatrjevana) dejstva dokazujejo. Od trditev strank pa je odvisno, katera od zatrjevanih pravno odločilnih dejstev bo sodišče (s po strankah predlaganimi dokazi) ugotavljalo.

Plačila med toženo stranko in G. d.o.o. ne predstavljajo plačil med Občino ... in toženo stranko in zgolj v teh plačilih bi lahko bil namenski depozit. Tega izvedenec ni ugotovil, čeprav je to ugotavljal na zahtevo tožeče stranke in zato je pritožbeni očitek, da ″je vsem jasno, da se tega ne da ugotoviti″ pritrditev pritožnika samega, da iz poslovne dokumentacije tega sploh ni mogoče z gotovostjo ugotoviti.

Na proizvodnih zemljiščih (med katera sodijo tudi vinogradi) ne velja tako stroga ureditev glede varnosti na delovnem mestu. V okoliščinah konkretnega primera je še manj sprejemljiva razlaga sodišča prve stopnje, da bi moral delodajalec "predmetno luknjo oz. kotanjo v katero je stopil tožnik in se telesno poškodoval ustrezno označiti" oziroma očitek o tem, da zavarovanec toženke "več kot mesec dni" ni pokosil trave v vinogradu. Odločitev sodišča prve stopnje namreč ne pomeni nič drugega kot če bi zakonodajalec zapisal:"V vinogradih mora biti trava pokošena tako, da se vidi vsaka neravnina. Če neravnina sega do višine gležnja in je velika kot stopalo odraslega človeka, jo je potrebno izravnati ali vidno označiti.". Kriteriji za vzpostavitev takšnega dolžnostnega ravnanja pa morajo biti objektivizirani in sicer morajo upoštevati potrebo po določenem ravnanju v določenem položaju in dejansko možnost drugačnega ravnanja, s katerim bi se povzročitvi škode lahko izognil, pa tudi predvidljivost nastanka škode. Za dela, ki se odvijajo v naravnem okolju, torej okolju, ki ga ne ustvari delodajalec, ne morejo veljati tako strogi pogoji, ker delodajalec teh zunanjih, od njegove volje pravil

Podlaga za odškodninsko odgovornost odvetnika je v kršitvi pogodbenega razmerja in sicer mandatne pogodbe (členi 766 do 787 OZ). Do odvetnikove kršitve pogodbene obveznosti pride v primeru njegovega krivdnega ravnanja oziroma ravnanja v nasprotju s skrbnostjo, ki se pri opravljanju poklicne dejavnosti odvetnika zahteva od njega.

Delo tožnika in ostalih prisotnih policistov je v konkretnem primeru zaradi specifičnih okoliščin postalo nevarno. Prisotno je bilo večje tveganje, kot je to običajno pri intervencijah, kar pomeni, da je tožnik opravljal delo s povečano nevarnostjo.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da niso potrjene drugačne navedbe tožnice, da bi morala biti napotena na pregled pod stopnjo „nujno“ ter tudi ne, da je bila takšna indikacija za stopnjo ″nujno″ pred hujšim poslabšanjem v oktobru 2015, ko so bile takšne napotnice izdane. Sodišče prve stopnje je glede na vsebino zapisa onkološkega pregleda 14. 8. 2015 in glede na mnenje izvedenca, da OIZ ne more indicirati onkološkega zdravljenja, pravilno tudi zaključilo, da niso potrjene trditve tožnice, da je zdravnica imela indikacije za napotitev na ponovni pregled pri onkologu. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovitve, kakšne so bile možnosti OIZ glede na strokovno utemeljene indikacije v navedenem časovnem obdobju, utemeljeno sklepalo, da ni podlage za zaključek, da bi lahko OIZ z drugačnim ravnanjem od 20. 9. 2015 vplivala na potek zdravljenja v smislu realne možnosti pravočasne ustrezne diagnostike in pravočasnega pregleda pri ortopedu; enako pa velja za ravnanja od maja 2015, saj tudi v primeru napotitve na diagnostične preiskave in ortopedski pregled, le-ti ne bi bili opravljeni, preden je pri tožnici prišlo do zloma oziroma sesedanja vretenca.

Odškodninska odgovornost šole.

Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi zmotno presodilo, da je bilo ravnanje tožene stranke v zvezi s podajo spornega pisnega opozorila protipravno v smislu obstoja prve predpostavke za njeno odškodninsko odgovornost. Čeprav so bili po ugotovitvi sodišča prve stopnje vsi očitki iz opozorila neutemeljeni, to tudi ob upoštevanju okoliščine, da je bil tožnik v relevantnem obdobju zaposlen kot predsednik sveta delavcev, ne zadostuje za zaključek o nedopustnem ravnanju tožene stranke. Takšno ravnanje tožene stranke bi bilo podano v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da je pri podaji opozorila zavestno ravnala zoper zakonske določbe oziroma da je zlorabila svoje pravice iz delovnega razmerja (npr. z namenom ustvarjanja pritiska na tožnika ali sankcioniranja njegovega delovanja v funkciji predsednika sveta delavcev), kar v obravnavani zadevi ni bilo ugotovljeno. Nasprotno, po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka pisno opozorilo tožniku podala v zmotnem prepričanju, da očitana ravnanja predstavljajo kršitev njegovih obveznosti iz delovnega razmerja. Opozorilo tudi ne vsebuje nobenih nespoštljivih, nevljudnih ali kakršnhikoli drugih negativnih izrazov in navedb, ki bi la

Presoja višine odškodnine za nematerialno škodo

Žaljivost je treba presojati v vsakem konkretnem primeru glede na običajne norme obnašanja in običaje v kulturnem okolju, pri presoji pravnega standarda žaljivosti pa je po uveljavljeni sodni praksi treba upoštevati čas, okoliščine, navade osebe, kateri je žalitev namenjena, medsebojne odnose povzročitelja škode in oškodovanca ter druge okoliščine primera; enako celovita presoja pa je potrebna tudi pri ugotavljanju (in vrednotenju) pretrpelih duševnih bolečin, ki jih je oškodovanec pretrpel zaradi posega.

Ni utemeljena pritožbena graja o prenizko odmerjeni odškodnini.

Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožnik ni uspel dokazati potrebnih predpostavk odškodninske odgovornosti toženk (nevarne stvari pri objektivni odgovornosti) ter škodnega dogodka v obliki protipravne opustitve niti vzročne zveze iz razloga, ker v ravnanju prve in druge tožene stranke ni našlo ničesar nedopustnega oziroma ničesar, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati o njunem protipravnem ravnanju. Ker je to ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, njena odsotnost logično vodi v zavrnitev tožbenega zahtevka.

Sodišče druge stopnje sprejema razloge sodišča prve stopnje, da je bila predmetna pešpot takšna, da je omogočala varno uporabo in tudi ni terjala posebne označitve (tudi označenosti posebnih mest), zato ravnanja zavarovanke toženke ni mogoče opredeliti kot protipravnega.

Odgovornosti toženke ni mogoče presojati po načelu objektivne odškodninske odgovornosti (149. člen OZ), saj stopnica sama po sebi ni nevarna stvar, ki bi zahtevala objektivno odgovornost njenega imetnika. Sporna stopnica glede na specifičnost konkretnih okoliščin, ki jih prvostopenjsko sodišče navaja v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe, tudi ni postala nevarna, saj dejanske ugotovitve takšnega zaključka ne omogočajo. S primerno skrbnostjo zavarovanke toženke, to je predvsem z ustrezno označbo in opozorilom na stopnico v prehodu med prostoroma, sporna stopnica tudi v okoliščinah, ki jih poudarja prvostopenjsko sodišče, ne predstavlja tako velikega dejavnika tveganja, da bi bilo mogoče govoriti o nevarni stvari. Zavarovanka toženke zato tožnici za nastalo škodo odgovarja krivdno.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo izostanek vzročne zveze, kar je bila podlaga za zavrnitev tožbenega zahtevka kot neutemeljenega. V postopek je pritegnilo tri izvedence medicinske stroke, ki so mu pomagali pri vprašanju mehanizma nastanka tožničine poškodbe, saj sodišče samo z ustreznim znanjem v tej smeri ne razpolaga.