7. člen ZPP-UPB3

Pritožbeno sodišče sicer soglaša s stališčem, da mora biti manjšinskim delničarjem tudi na skupščini, ki odloča o prenosu delnic na glavnega delničarja, zagotovljena pravica do obveščenosti iz 305. člena ZGD-1, vendar ima manjšinski delničar v primeru kršitve te pravice namesto izpodbojne tožbe v zakonu zagotovljena druga, predvsem pa učinkovitejša pravna sredstva. Ker se manjšinski delničarji na koncu ne morejo upirati izključitvi, ostane njihova edina pravica pridobitev primerne odpravnine. Zagotovitev te pravice pa jim je omogočena v nepravdnem postopku po drugem odstavku 388. člena ZGD-1. V tem postopku sodišče lahko ugotavlja tudi dejstva, ki jih udeleženci niso navedli in izvede dokaze, ki jih udeleženci niso predlagali (torej tudi pridobi informacije, ki jih tožnici doslej nista uspeli pridobiti), pri čemer lahko sodišče pridobi tudi mnenje poravnalnega odbora, ki ima prav tako pravico zahtevati pojasnila od vseh udeleženih družb. Če se izkaže, da je primerna odpravnina višja od ponujene, mora glavni delničar plačati razliko, skupaj z obrestmi, od dneva vpisa sklepa o prenosu delnic v sodni register dalje, prav tako mora glavni delničar plačati tudi stroške postopka. Ob t

Tožeča stranka je svojo terjatev obrazložila po posameznih postavkah, tožena stranka pa teh zatrjevanih dejstev ni prerekala, zato se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče prve stopnje tako ni ravnalo brez kritične presoje, ampak je le sledilo določbam ZPP, ki jih je pravilno uporabilo.

Ni pritrditi toženi stranki, da je sodišče prve stopnje preseglo tožnikovo trditveno podlago z ugotovitvijo, da pri tožniku predstavlja psihično obremenjenost, ker je po škodnem dogodku zaznavanje svetlobe na desno oko popolnoma odsotno, saj je dejstvo popolne odsotnosti zaznavanja svetlobe na desno oko zajeto že v trditvah tožnika, da je v obravnavani nezgodi utrpel izgubo vida na desnem očesu (popolna slepota). Smiselno zatrjevana relativna kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo zaradi kršitve razpravnega načela (7. in 212. člen ZPP), pa tako ni podana. Neutemeljene, materialno pravno zmotne, so pritožbene navedbe tožene stranke, da se lahko breme, ki ga predstavlja skrb za pravilno nego in zaščito v škodnem dogodku poškodovanega desnega očesa, upošteva pri odmeri odškodnine iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, saj je ob pravilni uporabi 179. in 182. člena OZ zaključiti, da to breme ne predstavlja niti (sedanjih in bodočih) telesnih bolečin, niti neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, saj je zdravljenje že zaključeno, temveč omejitev tožnika v vsakdanjem

Zastaranje začne teči, ko ima oškodovanec ob običajni vestnosti možnost izvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek, to je poznavanje okoliščin, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode. Določena stopnja skrbnosti pa se zahteva tudi od oškodovanca samega: četudi ta za obseg škode morebiti ne ve, zastaranje prične teči, ko bi glede na vse okoliščine primera ob običajni vestnosti lahko zvedel za vse elemente, ki bi mu omogočili uveljaviti odškodninski zahtevek.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno izhajalo iz izhodišča, da se v poslovnem svetu rasti in dobrih poslovnih rezultatov ne da doseči brez zdrave mere tveganja in poguma. Vsak gospodarski posel nosi v svojem jedru določeno mero tveganja, da se izjalovi. Vendar pa kljub temu poslovne odločitve ne smejo biti sprejete na pamet (na podlagi golega občutka), temveč morajo biti sprejete na racionalni podlagi, izhajajoč iz določenih objektivnih dejstev in preverjanja znanih okoliščin primera. Potrebno je opraviti tudi (vsaj okvirno) analizo teh okoliščin primera, pri čemer je treba upoštevati tudi lastne ter primerjalne poslovne izkušnje.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi pobotni ugovor toženca iz naslova vlaganj (obnove kopalnice) in pri tem pravilno obrazložilo, da do prehoda koristi iz tega naslova še ni prišlo, saj je toženec še vedno izključni posestnik (uporabnik) predmetnega stanovanja, zato njegova terjatev iz naslova neupravičene obogatitve še ni dospela.

Toženka lastninske pravice tožnika na zahtevanih premičninah ni prerekala, saj je v odgovoru na tožbo sama navajala, da je tožnik te stvari res imel, le da jih je že odnesel s seboj. Glede na določbo prvega in drugega odstavka 214. člena ZPP izključna lastninska pravica tožnika na zahtevanih premičninah v predmetnem postopku tako ni bila predmet dokazovanja in bi sodišče prve stopnje moralo izhajati iz prepričanja, da je lastninska pravica tožnika na teh premičninah izkazana.

Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da se je toženec tožniku lahko zavezal le kot osebni porok, pri čemer pa ga morebitna poroštvena izjava ne zavezuje, saj ni bila dana v pisni obliki.

Pri oceni izgubljenega dobička se po določbi tretjega odstavka 168. člena Obligacijskega zakonika (OZ) upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Z vidika trditvenega bremena to pomeni, da mora stranka, ki izgubljeni dobiček uveljavlja, postaviti trditve o tem, kaj je normalen tek stvari (običajno glede na dosedanje poslovanje), oziroma, zaradi katerih posebnih okoliščin bi lahko utemeljeno pričakovala vtoževani izgubljeni dobiček. Okoliščin, na podlagi katerih je tožeča stranka izračunala obseg izgubljenega dobička, tudi na poziv tožene stranke ni pojasnila, izvedba dokazov pa ne more nadomestiti pomanjkljivih navedb, posebej še, ker gre za dejstva, ki so v celoti v spoznavni sferi tožeče stranke.

1. Pritožbena kritika, da ni nobena od strank v postopku zatrjevala sklenitve ustnega dogovora o prevzemu dolga, je utemeljena. Sodišče se je pri odločanju o utemeljenosti izstavitve računa sicer sklicevalo tudi na izpoved direktorja tožene stranke, vendar četudi bi slednji kaj takega izpovedal (iz njegove izpovedi dogovor o prevzemu dolga ne izhaja), bi taka izpoved ne mogla nadomestiti trditvene podlage nobene od pravdnih strank.

Tožeča stranka je v prvostopenjskem postopku podala obsežno in zagotovo zadostno trditveno podlago o vseh za pravdo odločilnih dejstvih. Takšnim trditvam bi lahko tožena stranka konkretizirano ugovarjala, zato se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da se nanjo (procesno) trditveno in dokazno breme ni prevalilo.

Nesmiselno je, da bi drugi toženec jamčil za obveznosti posojilodajalke le, če bi od pogodbe odstopila glavna dolžnica. Do odstopa glavne dolžnice od pogodbe bi namreč lahko prišlo, če posojilodajalka ne bi izpolnila svoje obveznosti - če ne bi izročila določenega zneska denarja glavni dolžnici (569. člen OZ). V tem primeru obveznost vračila posojila niti ne bi nastala in bi bilo tudi poroštvo brez smisla oziroma ne bi bilo nobene obveznosti glavne dolžnice, za katero bi poroki jamčili. Načelo koncentracije, ki velja v stečajnih postopkih, upnikom stečajnega dolžnika nalaga, da svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavljajo samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni drugače določeno (prvi odstavek 227. člena ZFPPIPP).