150. člen ZJU-UPB3

Pri sodni presoji zakonitosti premestitve zaradi delovnih potreb je bistveno, da toženka dokaže, da dejansko obstojijo razlogi premestitve, kot so navedeni v odločbah toženke (sklep o premestitvi, sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja). Ti morajo biti resnični in ne navidezni.

Tožnica je vložila tožbo zaradi molka organa prve stopnje, ker v ponovnem postopku ni bila izdana odločba, ki se nanaša na premestitev tožnice kot javne uslužbenke. Upravni spor je predviden le v primerih, ko se o pravicah oziroma obveznostih po tem zakonu odloča z upravno odločbo, npr. pri imenovanju v naziv. V primerih, ko se o pravicah oziroma o obveznostih iz delovnega razmerja odloča s pisnim sklepom, je v skladu s petim odstvakom 24. člena ZJU predvideno sodno varstvo pred delovnim sodiščem. Tudi po stališču sodne prakse je sklep o premestitvi delovnopravni akt. Upravno sodišče zato ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi in se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi delovnemu sodišču.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilno navedlo pogoje, ki jih glede premestitve določata 149. in prvi odstavek 150. člena ZJU in dodatno, da je skladno s tretjim odstavkom 156. člena ZJU podlaga za premestitev iz poslovnega razloga sprememba akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Pravilno je pojasnilo, da mora javni uslužbenec, ki se premešča iz poslovnega razloga (v konkretnem primeru zaradi reorganizacije), izpolnjevati predpisane pogoje za novo delovno mesto, mora biti sposoben opravljati naloge tega delovnega mesta, pri čemer pa za premestitev iz poslovnega razloga ni predpisan nadaljnji pogoj, to je da novo delovno mesto ustreza njegovemu dotedanjemu nazivu, saj je javni uslužbenec lahko premeščen tudi na delovno mesto, ki se opravlja v nižjem nazivu (drugi odstavek 156. člena ZJU). Premestitev javnih uslužbencev na novo sistemizirana delovna mesta je v pristojnosti predstojnika, ki mora pri tem spoštovati določila 158. člena ZJU. ZJU pa ne določa posebnih (dejansko nobenih) kriterijev za premestitve javnih uslužbencev, zaradi česar je slednje v izključni pristojnosti delodajalca. Glede na nesporno dejstvo, da je pri tože

Javni uslužbenec, ki se premešča iz poslovnega razloga (v konkretnem primeru zaradi reorganizacije), mora izpolnjevati predpisane pogoje za novo delovno mesto, mora biti sposoben opravljati naloge tega delovnega mesta, pri čemer pa za premestitev iz poslovnega razloga ni predpisan nadaljnji pogoj, t.j. da novo delovno mesto ustreza njegovemu dotedanjemu nazivu in da je javni uslužbenec lahko premeščen tudi na delovno mesto, ki se opravlja v nižjem nazivu (drugi odstavek 156. člena ZJU). ZJU ne določa posebnih (dejansko nobenih) kriterijev za premestitve javnih uslužbencev, zaradi česar je slednje v izključni pristojnosti delodajalca. Glede na nesporno dejstvo, da je pri toženki dejansko prišlo do reorganizacije in ukinitve izpostave, v kateri je delo opravljala tožnica ter posledično ukinitve tožničinega delovnega mesta, ter da je tožnica izpolnjevala vse pogoje za delovno mesto, na katero je bila po novem aktu premeščena, je pravilen zaključek, da je bila premestitev tožnice zakonita. Če ima delodajalec v primeru nastanka poslovnega razloga (drugi odstavek 156. člena ZJU), na voljo kakšno (prosto) delovno mesto, ki ga lahko ponudi kateremu od presežnih javnih uslužbencev,

Tožnik naj bi bil na novo delovno mesto premeščen iz razloga po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU, torej ker je predstojnik ocenil, da je na ta način mogoče zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Slednjega pa toženka po presoji sodišča ni dokazala. Ker je tožnik zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska, je sodišče ravnalo v nasprotju s prvim odstavkom 2. člena ZPP, ko mu je zamudne obresti prisodilo od bruto zneska.

Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da od delavcev toženke ni življenjsko pričakovati, da bodo priznali, da je bil tožnik šikaniran. Ker naj bi do zatrjevanih ravnanj trpinčenja prihajalo na delovnem mestu, je logično, da so priče večinoma nekdanji tožnikovi sodelavci, zaposleni pri toženki, vendar pa so njihove izpovedi, enako kot drugi dokazi, po določbi 8. člena ZPP podvrženi dokazni oceni sodišča. Poleg tega so priče pred sodiščem dolžne govoriti resnico, na kar so pred zaslišanjem izrecno opozorjene (drugi odstavek 238. člena ZPP), sodišče prve stopnje pa jih je upoštevaje, da so bile njihove izpovedi glede zatrjevanih očitkov o (ne)obstoju trpinčenja tožnika v bistvenih delih skladne, pravilno ocenilo kot verodostojne. Pritožba neutemeljeno nasprotuje zavrnitvi zahtevka za plačilo nadur, ki ga je tožnik utemeljeval z navedbami, da je ves čas trajanja delovnega razmerja na delo prišel 15 minut prej in pred odhodom z dela ponovno opravil primopredajo v trajanju 15 minut. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno poudarilo, da je toženka predložila evidence delovnega časa, iz katerih izhaja, da tožnik dela ni opravljal ves čas vtoževanega obdobja (saj je bil od

V skladu s prvim odstavkom 150. člena ZJU se premestitev zaradi delovnih potreb opravi s sklepom o premestitvi, če javni uslužbenec s premestitvijo ne soglaša. Sklep o premestitvi zaradi delovnih potreb v okviru istega organa izda predstojnik, v drug organ pa sporazumno predstojnika obeh organov. Navedeno sicer pomeni, da bi morala tožena stranka tožniku najprej ponuditi sklenitev aneksa k pogodbi o zaposlitvi, ter v primeru, ko bi tožnik podpis aneksa zavrnil, izdati sklep o premestitvi. Vendar pa je treba zakonitost izpodbijanega sklepa presojati v okviru zaveze, da bo tožena stranka na podlagi sklenjenega Stavkovnega sporazuma dejansko vsem zaposlenim v Policiji, na katere se nanaša stavkovni sporazum (torej izredno velikemu številu zaposlenih), izdala individualne delovno pravne akte, ne pa najprej vsakemu ponudila v podpis aneks pogodbe o zaposlitvi, saj bi šlo glede na splošno znano dejstvo, da je v Policiji zaposleno več tisoč delavcev, za nerazumno dolžnost, ki bi navsezadnje vplivala na hitrost izvedbe uvrstitve v višje plačne razrede, kar je bil glavni namen sklenjenega Stavkovnega sporazuma. Zato sklep ni nezakonit, ker tožena stranka tožniku pred izdajo sklepa o razp

Celo pri spremembah istega akta delodajalca lahko pride do različnih pravnih podlag za urejanje položaja delavca – npr. le drugačnega poimenovanja delovnega mesta, še bolj pogosto pa pride tudi do vsebinskih sprememb, ki lahko predstavljajo poslovni razlog za premestitev javnega uslužbenca itd. Tudi glavna vsebina Stavkovnega sporazuma se nanaša na višje vrednotenje delovnih mest policistov v V. tarifnem razredu, ki se presistemizirajo v ustrezna delovna mesta v VI. tarifnem razredu s premestitvijo policistov, ki morajo pridobiti višjo izobrazbo; v takšnih primerih bi lahko govorili o premestitvi. Ob takšnih pravnih izhodiščih je torej pri premeščanju javnega uslužbenca s sklepom delodajalca treba upoštevati zakonske podlage oziroma določbe ZJU o premestitvi, vendar se je treba vprašati tudi, ali gre v konkretnih okoliščinah, ki jih je treba ugotoviti, upoštevajoč relevantne zakonske določbe, sploh za primer (klasične) premestitve.

Tožena stranka je ustrezno obrazložila sklep o premestitvi, pri čemer je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU pristojno odločati le, ali je razlog za premestitev resničen in ne navidezen, ter je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa, kar je bilo v konkretnem primeru izkazano.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali lahko delodajalec javnega uslužbenca premesti na novo delovno mesto le na podlagi in po postopku iz 149. in 150. člena ZJU.

Delovno mesto policijski inšpektor II, ki ga je pred 6. 9. 2016 zasedal tožnik, je bilo s spremembo akta o sistemizaciji tožene stranke v Generalni policijski upravi ukinjeno in ustanovljeno novo z enakim obsegom dela, kot ga je tožnik opravljal pred tem na ukinjenem delovnem mestu. V obravnavanem primeru tako ne gre za klasično prerazporeditev zaradi delovnih potreb po določbah ZJU, zato toženi stranki ni bilo potrebno izpeljati postopka po 149. in 150. členu ZJU, kot je napačno zaključilo sodišče prve stopnje. Prav tako ni mogoče tožnika razporediti na delovno mesto, na katero ga je razporedilo sodišče prve stopnje, saj takega delovnega mesta na Generalni policijski upravi ni. Novo sistemizirano delovno mesto je posledica dogovora med Vlado RS in sindikatom, da se v Generalni policijski upravi oblikujejo nova delovna mesta policijski inšpektor, na katera se razporedijo javni uslužbenci, ki zasedajo delovna mesta policijski inšpektor v Generalni policijski upravi, njihovi izhodiščni plačni razredi ostanejo nespremenjeni in da se tako loči med delovnimi mesti policijski inšpektor, ki so sistemizirana izven Generalne policijske uprave in delovnimi mesti sistemiziranimi znotraj Ge

Sodišče ne more posegati v avtonomne odločitve delodajalca glede sistemizacije, tako je imela tožena stranka pravico, da na novo sistemizira delovna mesta oziroma nekatera ukine glede na potrebe dela.

Sodna presoja zakonitosti premestitve po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU obsega preizkus zakonitega razloga za takšno premestitev, pri čemer sodišče glede na obstoječo sodno prakso ne more ocenjevati, kako je oziroma bo določena premestitev vplivala na učinkovitost organa. V zvezi s tem je sodišče pristojno ugotavljati le, ali je delodajalec izdal sklep o premestitvi, ki je ustrezno obrazložen, ter ali je razlog za premestitev javnega uslužbenca resničen in ne navidezen. Po presoji pritožbenega sodišča pri razlagi določbe 22.d člena Kolektivne pogodbe za policiste (KPP) postopka pred novo zaposlitvijo (oziroma postopka zasedbe prostega delovnega mesta, ki je urejen v 57. členu ZJU) ni mogoče enačiti s postopkom premestitve javnega uslužbenca zaradi delovnih potreb, ki ga ureja 149. člen ZPP. Ker 22.d člen KPP določa, da se notranja seznanitev o prostem delovnem mestu na oglasni deski enote opravi (le) v primeru zasedbe prostega delovnega mesta, tožena stranka t.i. notranje seznanitve v postopku premestitve tožnika ni bila dolžna opraviti. Tudi v primeru, če tožena stranka v postopku premestitve javnega uslužbenca ne bi izvedla postopek notranje seznanitve, izpodbij

Načeloma je odločitvi delodajalca prepuščeno, da v primeru ugotovljenega kadrovskega primanjkljaja v določenem državnem organu, ob izpolnjevanju predpisanih pogojev, premesti javnega uslužbenca v ta organ. Če je več javnih uslužbencev, ki izpolnjujejo predpisane pogoje za premestitev na ustrezno delovno mesto in so ga sposobni opravljati, ter je izkazana delovna potreba po premeščanju le za enega, posebni kriteriji za izbiro uslužbenca, ki mu bo izdan sklep o premestitvi, niso predpisani. Delodajalec lahko izbere javnega uslužbenca po svoji presoji, ki pa ne sme biti diskriminatorna. Ob trditvi tožnika, da ga je tožena stranka med uslužbenci B. izbrala in ga premestila zato, ker je bil član sindikata ter je aktivno sodeloval v organu sindikata, je bila tožena stranka glede na dokazno breme iz šestega odstavka 6. člena ZDR-1 dolžna dokazati, da ta okoliščina ni bila razlog za izbiro oziroma izbiro upravičiti na drugih kriterijih. Glede na obrnjeno dokazno breme bi morala tožena stranka dokazati, da je bila izbira med tremi javnimi uslužbenci B. dejansko opravljena in da je bila objektivna. Ker dokaznemu bremenu glede na prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje ni zad

Po stališču Vrhovnega sodišča RS standardu obrazloženosti pisnega sklepa o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca ne zadosti le prepis zakonske opredelitve razloga za premestitev. Javni uslužbenec mora biti seznanjen s pomembnimi dejstvi v zvezi z njegovo premestitvijo že pred vložitvijo tožbe, saj bi jih le tako lahko tudi ustrezno prerekal oziroma jim nasprotoval in s tem utemeljil svoj tožbeni zahtevek. To pa pomeni, da morata biti sklepa prve in druge stopnje ustrezno in določno obrazložena. Izpodbijana sklepa ne dosegata standarda obrazloženosti, zato sta že iz tega razloga nezakonita.

Iz prvega odstavka 47. člena ZUS-1 med drugim izhaja, da je predhodno tisto vprašanje, ki je samo zase samostojna pravna celota, torej pravno vprašanje, o katerih v samostojnih postopkih odločajo pristojni organi. Samostojna in pravno celovita pa so vprašanja, ki se nanašajo na obstoj pravnega razmerja, pravice ali obveznosti (in ne na obstoj določenih dejstev). Čeprav je tako vprašanje samo zase sicer samostojna pravna celota, pa je z vidika odločanja v upravnem sporu predhodno v smislu, da je od njega odvisna meritorna odločitev, ki jo bo sprejelo sodišče. To pomeni, da je obstoj pravnega razmerja, pravice ali obveznosti del dejanskega stanja oz. predstavlja odločilno dejstvo, od katerega je odvisna odločitev sodišča v upravnem sporu. Presoja, ali in v katerih primerih je mogoče uporabiti navedeno določbo ZUS-1 v sporih o zakonitosti upravnega akta, se po naravi stvari opravi z vidika dejanske in pravne situacije v času odločanja upravnega organa, saj kasneje nastala ali spremenjena dejstva in okoliščine ne morejo narekovati ugotovitve, da je upravni organ ravnal nezakonito. To pa ob prej pojasnjeni opredelitvi predhodnega vprašanja daje podlago za sklep, da se sodišču prve st

ZJU v prvem odstavku 147. člena določa, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Zaradi delovnih potreb se po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Tožena stranka ni dokazala, da je bila premestitev tožnika na drugo delovno mesto potrebna zaradi zagotovitve učinkovitejšega oz. smotrnejšega dela organa, zato je tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa tožene stranke o premestitvi tožnika na drugo delovno mesto, potrjenega s sklepom Komisije za pritožbe, utemeljen.

Predstojnica organa je skladno s svojimi pristojnostmi zakonito odločila o tožnikovi trajni premestitvi na drugo delovno mesto zaradi potreb delovnega procesa, pri čemer je tožena stranka dokazala, da je bila premestitev res potrebna zaradi zagotovitve učinkovitosti in smotrnosti dela organa. Tožnik je za uradniško mesto po premestitvi izpolnjeval vse pogoje, pri čemer je že pred premestitvijo opravljal delo v istem nazivu. Zato izpodbijani sklep o premestitvi ni nezakonit.

Navedba v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je bila premestitev zaradi delovnih potreb izvedena v skladu z 147, 149., 150. in 152.a členom ZJU, ker je predstojnik ocenil, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa, ne zadošča za ugotovitev, da je podan zakoniti razlog premestitve. Taka navedba pomeni le prepis zakonske določbe, ne pa navajanje konkretnih razlogov, zakaj in na kakšen način je predstojnik prišel do ocene, da bi s premestitvijo tožnika lahko bilo zagotovljeno učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Zato je izpodbijani sklep o premestitvi nezakonit.

Izpodbijani sklep o premestitvi ni nezakonit zgolj zato, ker vsebuje le skopo obrazložitev razloga za premestitev, ker ima delodajalec pravico konkretne razloge za premestitev dokazovati v morebitnem sodnem sporu. Če so takšni razlogi v sodnem postopku dokazani, tako kot v obravnavanem primeru, in je po vsebini podan zakonit razlog za premestitev po 3. točki 1. odstavka 149. člena ZJU, to je pravilna ocena predstojnika, da je mogoče s premestitvijo zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa, organu, ki o premestitvi odloča, ni mogoče očitati niti arbitrarnosti niti povzročanja pravne negotovosti. Tožena stranka je dokazala, da je tožnika premestila na drugo delovno mesto iz zakonitega razloga, to je zaradi zagotovitve učinkovitejšega in smotrnejšega dela, s tem da je novo sistemizirano delovno mesto policijski svetnik ustrezno tudi zato, ker se opravlja v istem uradniškem nazivu policijski svetnik, kot ga je pred prerazporeditvijo opravljal tožnik. Na zakonitost razporeditve ne vpliva dejstvo, da tožnik ni več upravičen do položajnega dodatka, zaradi česar sicer prejema nižjo plačo, saj do tega dodatka ni upravičen zato, ker na novem delovnem mestu ne izvršuje