3. člen ZVRK

Okvir pravno odločilnih nepravilnosti v referendumskem sporu ni omejen zgolj na določbe ZVRK, temveč zajema vse nepravilnosti v zvezi z referendumsko kampanjo, ki so vplivale ali bi lahko vplivale na poštenost postopka kot celote ter s tem na verodostojnost njegovega izida. Presoja nepravilnosti se lahko nanaša tudi na ravnanja oseb, ki se niso prijavile kot organizatorji kampanje. Ker gre za izražanje ljudske volje, je razveljavitev referendumskega izida dopustna le v primeru okoliščin, za katere stranka dokaže, da so vplivale ali bi lahko vplivale na izid. Lažne ali zavajajoče informacije, predstavljene v kampanji, same po sebi ne utemeljujejo razveljavitve referenduma. Presoja, katera stran (za ali proti uveljavitvi zakona) je v času kampanje podajala bolj ali manj resnične izjave, ne more biti predmet referendumskega spora. Ravnanja neprijavljenih oseb in organizacij, ki niso izraz ustavno varovanih svoboščin, temveč so usmerjena v doseganje določenega referendumskega izida, pomenijo nepravilnosti v referendumski kampanji. Statistične analize in javnomnenjske ankete niso primeren dokaz za ugotavljanje vzročne zveze med zatrjevanimi nepravilnostmi in referendumskim izidom, zlasti če temeljijo na neprimerljivih okoliščinah ali nepreverljivih metodoloških predpostavkah. Prav tako pravno odločilnega sklepanja o vplivu zatrjevanih nepravilnosti ne omogoča primerjava različnih vrst referendumov ali različnih kontekstov glasovanja. Ob pluralnem javnem diskurzu, visoki volilni udeležbi in izraziti razliki v številu glasov ni mogoče zaključiti, da so zatrjevane nepravilnosti imele odločilen vpliv na referendumski izid, saj tožniki tega niso dokazali.

Izhajajoč iz odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-191/17 z dne 25. 1. 2018, je Vrhovno sodišče v obravnavanem primeru moralo presoditi, ali so v konkretnem referendumskem postopku nastale nepravilnosti ter kakšen je bil vpliv navedenih nepravilnosti na referendumski postopek in izid glasovanja. Iz izvedenih dokazov izhaja, da Vlada v referendumskem postopku ni nastopala tako, da je informirala volivce o predmetu referenduma stvarno, celovito in transparentno. Nasprotno - iz njih izhaja, da je Vlada delovala izključno v podporo uveljavitvi ZIUGDT in da je s tem vodila nedopustno enostransko referendumsko kampanjo, ki je skladno z 90. členom Ustave ter navedeno odločbo Ustavnega sodišča ne bi smela izvajati. V sredstvih Vladne referendumske kampanje, financiranih iz proračuna, niso bile celovito vključene niti informacije v zvezi z vprašanji, ki jih ureja ZIUGDT, niti niso bila predstavljena tveganja in slabosti, ki bi lahko izvirala iz uveljavitve tega zakona. Vpliva nepravilnosti ni mogoče ugotoviti v številkah, glede na obseg in naravo ugotovljene kršitve pa ni mogoče razumno sklepati, da bi bila možnost njenega vpliva na izid referenduma zgolj zanemarljiva oziroma ne

Sodno varstvo zoper poročilo Državne volilne komisije o izidu glasovanja na referendumu je skladno z zakonom zagotovljeno pred Vrhovnim sodiščem, ki o vloženi pritožbi odloči ob smiselni uporabi zakona o upravnem sporu (53.a člen ZRLI). Ustavno sodišče je že sprejelo razlago 53.a člena ZRLI, po kateri je v postopku izpodbijanja referendumskega izida mogoče uveljavljati tudi vse morebitne nepravilnosti, ki bi lahko ali so vplivale na poštenost tega postopka in njegov izid, med njimi tudi kršitve pravil referendumske kampanje, vključno z njenim financiranjem. Vrhovno sodišče se strinja z nujnostjo učinkovitega sodnega varstva pravic, ki so varovane na podlagi ustavne in zakonske ureditve referenduma. Vendar pa je obenem ugotovilo, da trenutna zakonska ureditev referendumskega spora zaradi neustavnih pravnih praznin preprečuje odločitev o pritožbi v referendumskem sporu. Tako ZRLI kot tudi ZVRK (v šestem odstavku 4. člena) ne vsebujeta potrebnih vsebinskih meril in postopkovnih pravil, ki bi omogočila Vrhovnemu sodišču odločitev o pritožbi v predmetnem referendumskem sporu. S tem sta v nasprotju tako z 2. kot tudi z 22. in 23. členom Ustave Republike Slovenije, saj ne z