26. člen ZVCP-1-UPB4

Tožnik je bil dolžan v skladu z dokaznim bremenom izkazati svojo trditev, da se vzrok za prometno nezgodo, v kateri naj bi utrpel škodo, skriva v nedopustnih opustitvah prvo in drugo tožene stranke. V tem ni bil uspešen, saj je lahko na podlagi izvedenega dokaznega postopka sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo, da se razlog za nezgodo skriva izključno v njegovi nepravilni vožnji. Policijski zapisnik o ogledu kraja prometne nezgode predstavlja javno listino, kar pomeni, da se domneva resničnost tistega, kar se v njem ugotavlja.

Določbo drugega odstavka 112. člena ZVCP-1 gre razumeti tako, da je tudi promet tovornih vozil na določenem območju lokalni promet, če ima tovorno vozilo na tem območju izhodišče ali cilj. Voznik tovornega vozila z območja, kjer je promet zanj prepovedan, proti namembnemu kraju lahko odpelje po katerikoli smeri, cesto, na kateri je promet tovornih vozil prepovedan pa mora zapustiti takoj, ko ima za to možnost.

Presoja deležev odgovornosti voznika osebnega vozila (90%) in voznika motornega kolesa (10%) je ob ugotovljenih in neizpodbijanih dejanskih okoliščinah prometne nezgode materialnopravno pravilna.

Drugačno tolmačenje, da namreč vozniku, ki menja prometni pas tako, kot določa peti odstavek 26. člena ZVCP-1 ni potrebno ravnati v skladu s 27. členom ZVCP-1, bi pomenilo absolutno prednost vozila, ki menja prometni pas po sistemu zadrge.

Sodišče druge stopnje se pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da ima izrek omiljene globe v višini ene polovice njegovih mesečnih prejemkov in pa njegovo slabo premoženjsko stanje (nadomestilo do junija 2009) še vedno generalno preventivni učinek, a hkrati ne posega v njegove minimalne življenjske potrebe. Zato je ocenilo, da je izrečena globa ustrezna, pritožba predlagateljice postopka pa glede na dejstvo, da zoper navedeno višino ni imela konkretnih ugovorov, neutemeljena. Okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izreku oziroma omilitvi kazenskih točk, to je, da obdolženec v zadnjih treh letih ni bil kaznovan, da se je za prekršek pokesal, da se zaveda težke zdravstvene situacije, ki jo ima doma, da vozniško dovoljenje nujno potrebuje za pridobitev nove službe ter da je do zaustavitve policistov vozil brezhibno, pa tudi po mnenju sodišča druge stopnje ne spadajo med posebne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo šestega odstavka 26. čl. ZP-1. Upoštevajo se lahko le kot splošne olajševalne okoliščine pri odmeri sankcij v okviru predpisanih za očitani prekršek.

Sodišče prve stopnje je pri odmeri sankcij uporabilo določbo šestega odstavka 26. čl. ZP-1, veljavno v času storitve prekrška, ter obdolžencu znižalo globo in kazenske točke izpod minimalno predpisanih za očitani prekršek. Sodišče prve stopnje je omilitev sankcij utemeljilo z razlogi, da je obdolženec strokovni pregled odklonil, ker je pričel s terapijo antibiotikov, ker iz njegovega obnašanja po storjenem prekršku izhaja, da je utemeljeno pričakovati, da prekrškov ne bo ponavljal, ter njegovih osebnih in premoženjskih razmer. Sodišče druge stopnje se pridružuje oceni pritožnice, da gre le za pavšalne okoliščine, povsem neobrazložene oziroma konkretizirane, ki po svoji vsebini ne izpolnjujejo niti kriterijev za splošne olajševalne okoliščine, zlasti pa ne za posebne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale omilitev sankcij izpod minimalno predpisanih.

Kvalificirani prekršek po določbi 1. odstavka 234. člena ZVCP-1 je podan le v primeru, če udeleženec v cestnem prometu s prekrškom iz tega zakona ogrozi drugega udeleženca v cestnem prometu ali povzroči prometno nesrečo, razen prometne nesreče z neznatno nevarnostjo (3. odstavek 134. člena ZVCP-1). Če obdolženi poškoduje le sebe in je nastala materialna škoda le na osebnem avtomobilu, katerega lastnik je obdolženčeva žena (solastništvo), ne povzroči pa škode na tujem premoženju ali pa je materialna škoda na tujem premoženju minimalna, se kaznuje le za temeljni prekršek po 1. odstavku 26. člena ZVCP-1.