27. člen ZVCP-1-UPB4

Tožnica zavarovalnica, pri kateri je imel zavarovano svojo odgovornost voznik vozila, je z izplačilom celotne odškodnine oškodovanki vstopila v položaj svojega zavarovanca, tako kot to določa pravilo o subrogaciji iz prvega odstavka 963. člena OZ.

Glede na ugotovljene kršitve prometnih predpisov in način vožnje tožnika je njegova stopnja krivde višja oziroma v razmerju do neznanega voznika enaka (50 %). Ne le voznik neznanega vozila, tudi tožnik je težje kršil cestnoprometno predpise, pri tem pa prekoračitev dovoljene hitrosti pri vožnji z motornim kolesom ni bila zanemarljiva.

Po oceni sodišča druge stopnje je tožničin soprispevek k nastanku prometne nezgode, ko hitrosti svoje vožnje ni prilagodila razmeram na cesti, enak prispevku zavarovanke toženke zaradi opustitve dolžnega ravnanja (preprečitve poledice na vozišču z ustrezno izvedbo ukrepov - posipavanjem).

Od vsakega povprečno izkušenega in skrbnega voznika se sme pričakovati, da v primeru, če hitrost in druge razmere na cesti to dopuščajo, ustavi, ko na cesti opazi oviro. Gre za tim. načelo zadnje jasne priložnosti (angl.: last clear chance), ko z razumno vožnjo vsak zlahka prepreči nesrečo tudi v situaciji, ki jo je nekdo (so)zakrivil.

Glede na tak potek prometne nesreče, ob konkurenci kršitve pravila o prednostmi cesti in o primerni hitrosti, je prvostopno sodišče postopalo pravilno, ko je odločilo, da je toženec 80 % odgovoren za nastalo prometno nesrečo, 20 % pa voznik osebnega avtomobila.

Nepravilno oziroma nedovoljeno prehitevanje osebnega vozila ne more v celoti razbremeniti voznika traktorja, ki je bil tudi sam dolžan ravnati v skladu s pravili cestnega prometa.

Ob tehtanju kršitev cestnoprometnih predpisov in načina vožnje obeh udeležencev, ki oba nista bila dovolj pozorna na dogajanje na cestišču, je primerna odgovornost obeh udeležencev prometne nesreče do polovice.

Presoja deležev odgovornosti voznika osebnega vozila (90%) in voznika motornega kolesa (10%) je ob ugotovljenih in neizpodbijanih dejanskih okoliščinah prometne nezgode materialnopravno pravilna.

Voznik glede na načelo zaupanja v prometu ni dolžan računati z zgolj splošno možnostjo, da lahko drugi udeleženci grobo kršijo cestnoprometne predpise in ni dolžan temu posebej prilagoditi svojo vožnjo, ki je sicer v skladu s predpisi.

Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da zavarovanec tožnice ni vozil s takšno hitrostjo, da bi vozilo ves čas obvladoval in ga lahko ustavil pred pričakovano oviro, vendar te okoliščine pri svojem odločanju ni (v zadostni meri) upoštevalo.

Vzročna zveza je prekinjena v primerih, ko se vrine v vzročno verigo med dejanje storilca in nastalo končno posledico ravnanje druge osebe, če ima znake kaznivega dejanja in vzročno verigo preusmeri; ko kasnejši dogodki ali ravnanja drugih oseb (ki sicer nimajo narave kaznivih dejanj, so pa takšne intenzitete in kvalitete) povsem preusmerijo vzročni tok oziroma odpravijo učinke prvotnega ravnanja in ko so vzročno verigo pretrgali elementarni dogodki. Protipredpisna vožnja enega udeleženca v javnem prometu ne izključi odgovornosti drugega. Kljub protipredpisnosti oškodovančeva vožnja ni predstavljala ravnanja, ki bi obtoženčevo protipredpisno vožnjo povsem izključil kot vzrok prometne nesreče, oziroma jo razvrednotil zgolj na pogoj.

Prometna nesreča, pri kateri je nastala samo materialna škoda, torej prometna nesreča I. kategorije, se v primeru, da je vzrok tej prometni nesreči prekršek, za katerega je predpisana samo globa, šteje kot prometna nesreča z neznatno nevarnostjo, za katero ni mogoče uporabiti določbe 234. člena ZVCP-1, ki določa sankcije za t.i. kvalificirani prekršek. V izreku izpodbijane sodbe opisano ravnanje ne predstavlja kršitve 2. odstavka 25. člena ZVCP-1, ki določa, da mora voznik voziti po desnem smernem vozišču glede na dovoljeno smer vožnje, temveč 1. odstavka 27. člena citiranega zakona, ki določa, da se mora voznik, preden zapelje na drug prometni pas in pred vsako drugo spremembo smeri vožnje, pred premikom vozila ali vključevanjem v promet, prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa ali premoženje, in svojo namero pravočasno in nedvoumno nakazati s smerno utripalko. Strinjati se je sicer z obdolženčevimi pritožbenimi navedbami, da zaradi dolžine vozila in priklopnega vozila ter zavijanja v stransko cesto tega manevra drugače ni mogel izpeljati, vendar pa bi se moral prav zaradi tega tudi kot voznik ustrezno prepričati, da ta m

Ob ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da zavarovanka tožene stranke ni videla vozila zavarovanca tožeče stranke, je zato utemeljen očitek prvostopenjskega sodišča, da pred spreminjanjem smeri vožnje ni ravnala s potrebno skrbnostjo, na čemer je utemeljena krivda zavarovanke tožene stranke.

Drugačno tolmačenje, da namreč vozniku, ki menja prometni pas tako, kot določa peti odstavek 26. člena ZVCP-1 ni potrebno ravnati v skladu s 27. členom ZVCP-1, bi pomenilo absolutno prednost vozila, ki menja prometni pas po sistemu zadrge.

Tretji odstavek 28. člena ZVCP-1 določa, da je vzvratna vožnja prepovedana, kadar bi voznik s tako vožnjo lahko ogrozil drugega udeleženca v cestnem prometu ali pa premoženje, zlasti pa na nepreglednem ali zoženem delu ceste, na delu ceste kjer je prepovedana ustavitev, na prehodu ceste čez železniško progo, v predoru, galeriji ali na mostu, ob zmanjšani vidljivosti ali pri prehajanju z neprednostne na prednostno cesto. Vožnja tovornega vozila s priklopnikom nazaj po lokalni cesti v, sicer neposredno pred križiščem z regionalno cesto, ne pomeni kvalifikatorne okoliščine, ki jo je zakonodajalec predpisal v tretjem odstavku 28. člena ZVCP-1, ki bi bila v obravnavani zadevi podana le, če bi obdolženi s tovornim vozilom s priklopnikom vozil nazaj z lokalne ceste na regionalno cesto. Zaradi tega v obravnavani cestnoprometni situaciji pritožbeno sodišče meni, da ne gre za prekršek po sedmem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 28. člena ZVCP-1, temveč za prekršek po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 27. člena ZVCP-1.