25. člen ZVCP-1-UPB4

Pri presoji soodgovornosti je treba upoštevati, da je kolo z motorjem v razmerju do osebnega avtomobila v podrejenem položaju.

Od vsakega povprečno izkušenega in skrbnega voznika se sme pričakovati, da v primeru, če hitrost in druge razmere na cesti to dopuščajo, ustavi, ko na cesti opazi oviro. Gre za tim. načelo zadnje jasne priložnosti (angl.: last clear chance), ko z razumno vožnjo vsak zlahka prepreči nesrečo tudi v situaciji, ki jo je nekdo (so)zakrivil.

V našem pravnem redu je uveljavljeno načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom, zato se obstoj oškodovalčeve krivde domneva. Oškodovalec se lahko ekskulpira le, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Tožena stranka bi se svoje odgovornosti lahko razbremenila le v primeru, če bi dokazala, da je storila vse, kar terja stroka, da do škode ne bi prišlo, oz. da škode tudi ob najbolj skrbnem ravnanju ne bi bilo mogoče preprečiti. Na neobstoj toženkine odgovornosti kot upravljalca ceste ne vpliva okoliščina, da je bil tožbeni zahtevek zoper vzdrževalca ceste pravnomočno zavrnjen. Tožeča stranka namreč v postopku zoper vzdrževalca ceste ni zatrjevala, da bi bila pomanjkljivost cestišča opazna pri izvajanju pregleda, pa tudi sicer je vzdrževalec ceste zadolžen le za vzdrževanje ceste, ne pa tudi za samo izgradnjo bankine oziroma za postavitev prometne signalizacije, ki bi voznike opozarjala na neutrjeno bankino oziroma na ustrezno težo vozil. Udor cestišča ne more biti nepričakovan, nepredvidljiv in neprepričljiv dogodek, da bi ga bilo mogoče pripisati višji sili.

Glede na to, da povzročitev prometne nesreče s prekrškom ni več samostojen prekršek, za temeljni prekršek pa je v ZVCP-1 predpisana milejša sankcija, je v skladu z določbo 2. člena ZP-1 treba v obravnavani zadevi obdolžencu očitani prekršek pravilno pravno opredeliti kot prekršek po šestem odstavku 25. člena ZVCP-1 in ob takšni ugotovitvi, obdolžencu izreči sankcijo, ki je za takšen prekršek predpisana, to je 120,00 EUR.

Presoja deležev odgovornosti voznika osebnega vozila (90%) in voznika motornega kolesa (10%) je ob ugotovljenih in neizpodbijanih dejanskih okoliščinah prometne nezgode materialnopravno pravilna.

Zgolj na podlagi skice kraja prometne nesreče in fotografij s kraja prometne nesreče ter laične presoje sodišča o poteku gibanja vozil, ni mogoče zanesljivo ugotoviti, katera od obdolžencema očitanih kršitev je bila neposredni vzrok za nastanek prometne nesreče in ali je kateri od obdolžencev imel objektivne možnosti preprečiti nastanek nesreče. To bi lahko povedal šele izvedenec cestnoprometne stroke, ki bi ga tudi po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče moralo angažirati, da bi dejansko stanje lahko ugotovilo popolno in pravilno.

V opisu dejanja v izreku sodbe manjka zakonski znak obdolženki očitanega prekrška, to je navedba obdolženkinega izsiljevanja prednosti pred vozili, ki so tedaj imela prednost pred njo, torej pred vozili, ki so vozila po prometnem pasu, na katerega se je vključevala oziroma pri prečkanju prometnega pasu pred vozili, katerih smer vožnje je sekala. Namesto navedbe tega zakonskega znaka obdolženki očitanega prekrška je v opisu dejanja navedena vožnja oškodovanke, ta pa je tedaj vozila po levi kolesarski stezi v smeri njene vožnje, torej v nedovoljeni smeri, pa čeprav je vožnja po desni strani v smeri vožnje vseh vozil med najosnovnejšimi pravili za udeležbo v cestnem prometu. Navedene določbe 1. alineje 44. člena ZVCP-1 si ni mogoče razlagati na način, da mora voznik pri vključevanju v cestni promet in v promet na prednostni cesti pustiti mimo tudi vozilo, ki zaradi kršenja enega od osnovnih cestnih pravil sploh nima prednosti.

Prometna nesreča, pri kateri je nastala samo materialna škoda, torej prometna nesreča I. kategorije, se v primeru, da je vzrok tej prometni nesreči prekršek, za katerega je predpisana samo globa, šteje kot prometna nesreča z neznatno nevarnostjo, za katero ni mogoče uporabiti določbe 234. člena ZVCP-1, ki določa sankcije za t.i. kvalificirani prekršek. V izreku izpodbijane sodbe opisano ravnanje ne predstavlja kršitve 2. odstavka 25. člena ZVCP-1, ki določa, da mora voznik voziti po desnem smernem vozišču glede na dovoljeno smer vožnje, temveč 1. odstavka 27. člena citiranega zakona, ki določa, da se mora voznik, preden zapelje na drug prometni pas in pred vsako drugo spremembo smeri vožnje, pred premikom vozila ali vključevanjem v promet, prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa ali premoženje, in svojo namero pravočasno in nedvoumno nakazati s smerno utripalko. Strinjati se je sicer z obdolženčevimi pritožbenimi navedbami, da zaradi dolžine vozila in priklopnega vozila ter zavijanja v stransko cesto tega manevra drugače ni mogel izpeljati, vendar pa bi se moral prav zaradi tega tudi kot voznik ustrezno prepričati, da ta m

Nasprotje med povzetki zagovora in izpovedb določenih prič ter sprejetimi zaključki prvostopenjskega sodišča po opravljeni dokazni oceni, ne predstavlja bistveno kršitev iz 8. tč. I. odst. 155. čl. ZP-1. Sodišče prve stopnje je vezano na opis dejanskega stanja kot izhaja iz obdolžilnega predloga, na ugotovljeno dejansko stanje pa je dolžno pravilno uporabiti materialno pravo in s tem pravno kvalifikacijo ter je zato upravičeno in dolžno v obdolžilnem predlogu opisano ravnanje obdolženca pravno opredeliti drugače, kot je to storil predlagatelj (čl. 132/III ZP-1). Sprememba pravne kvalifikacije dejanja pa ne pomeni, da je sodišče ugotovilo, da je obdolžilni predlog neutemeljen. Kadar je ob sumu storitve nekega prekrška podan tudi sum vožnje pod vplivom alkohola, so policisti upravičeni in dolžni odrediti preizkus alkoholiziranosti, čeprav je med storitvijo prekrška, s katerim je bila povzročena prometna nesreča, in odreditvijo preizkusa alkoholiziranosti potekel določen čas in kljub temu, da policisti sami niso videli obdolženca voziti vozilo, temveč so za to izvedeli od oškodovanca. V nasprotnem primeru bi dopustili izmikanje preizkusu alkoholiziranosti vsakomur, ki bi za

Če ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje logičen sklep, da ob izčrpanju razpoložljivih dokazov ni mogoče prezreti dejansko obstoječega in razumnega dvoma v krivdo obdolženca in s tem njegovo odgovornost za očitani prekršek, je potrebno postopek na podlagi 5. tč. 1. odst. 136. čl. ZP-1 ustaviti.

Za prekršek, za katerega je globa predpisana v razponu, se v hitrem postopku izreče najnižja predpisana mera globe in tako dejansko učinkuje enako, kot da bi bila predpisana v določenem znesku; tako se upošteva tudi pri izreku enotne globe za vse prekrške v steku.

V primerih, ko je eno smerno vozišče širše kot drugo in ko določeno vozilo zaradi svojih dimenzij za varno vožnjo potrebuje skoraj celotno enosmerno vozišče ali še več, ni mogoče govoriti o vožnji v nasprotju z II. odst. 25. čl. ZVCP-1, temveč je srečanje z drugim vozilom v takšnih okoliščinah potrebno presojati z vidika prometnih pravil o srečanju vozil.