135. člen ZVCP-1-UPB4

Pri ugotavljanju, ali je pri tem, ko je delavec prometno nesrečo povzročil s službenim vozilom, prišlo do izgube pravic iz kasko zavarovanja, je treba uporabiti določila zavarovalne pogodbe; ne glede na to, da toženec (delavec) ni pogodbenik te pogodbe. Konkretno pogodbeno pravo je za toženca objektivna danost in je on končni plačnik škode v primeru, ko njegovo ravnanje ni bilo takšno, kakršno sta pogodbenika zavarovalne pogodbe predvidela za obveznost zavarovalnice, da je končni plačnik škode.

Zavarovanec lahko dokaže, da je do zavarovalnega primera prišlo, četudi ni obvestil policije v skladu z določili ZVCP.

Stek je navidezen, če je storilec z enim ali več dejanji uresničil dejanski stan dveh ali več kaznivih dejanj oziroma prekrškov, ki so v takem medsebojnem odnosu, da jih je mogoče subsumirati samo pod zakonski opis enega kaznivega dejanja oziroma prekrška, ki izključuje uporabo ostalih. Temeljna dolžnost udeleženca prometne nesreče je res poškodovanim osebam nuditi pomoč, ga pa to ne razbremeni drugih dolžnosti, ki mu jih nalaga drugi odstavek 135. člena ZVCP-1 oziroma drugi odstavek 110. člena ZPrCP, zato ni moč zaključiti, da bi bilo slednje vsebinsko in v celoti zajeto (konzumirano, izrabljeno) v kaznivem dejanju zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči ali da bi bil ta prekršek pogojen z izvršitvijo kaznivega dejanja tako, da brez njega kaznivega dejanja ne bi bilo mogoče storiti, oziroma da bi bilo to dejanje nujna predhodna faza kaznivega dejanja po prvem odstavku 328. člena KZ-1.

Revizija je bila dopuščena v smeri materialnopravnega preizkusa stališča v pravnomočni sodbi o obstoju obveznosti toženca (odgovorne osebe), da tožnici (zavarovalnici) povrne odškodnino, ki jo je ta plačala oškodovancu na podlagi obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti.

Glede na to, da sta v opisu obdolženemu očitanega ravnanja zajeta tako očitek povzročitve prometne nesreče s kršitvijo pravila o prednosti na križišču, kot vožnja pod vplivom alkohola nad predpisano vrednostjo, je ob pravilni pravni opredelitvi v obdolžilnem predlogu opisanega dejanja predmet postopka en sam prekršek, in sicer prekršek po osmem odstavku 135. člena ZVCP-1, ki ga stori voznik, ki povzroči prometno nesrečo, razen prometne nesreče z neznatno nevarnostjo za druge udeležence cestnega prometa in ima v organizmu več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka ali mamilo, psihoaktivno zdravilo ali drugo psihoaktivno snov, ki zmanjšuje njegovo sposobnost za varno udeležbo v cestnem prometu.

V primeru izpolnjenih zakonskih znakov kaznivega dejanja po 328. členu KZ-1 ni treba samostojno sankcionirati opustitve dolžnosti posredovanja osebnih podatkov in drugih okoliščin prometne nesreče (135. člen ZVCP-1).

Prepoved reformatio in peius je kršena tudi, če prvostopenjsko sodišče, ki znova odloča o isti stvari, v kateri je drugostopenjsko sodišče na obdolženčevo pritožbo razveljavilo predhodno sodbo o prekršku, izreče sankcijo, ki obdolžencu v prvi (razveljavljeni) sodbi ni bila izrečena. Osmi odstavek 135. člena ZVCP-1 določa kvalificirano obliko (sestavljenega) prekrška za strožje kaznovanje voznikov, ki vozijo v vinjenem stanju in pri tem povzročijo prometno nesrečo.

V skladu s 7. odstavkom 132. člena ZVCP-1 sme policist neposrednemu udeležencu prometne nesreče odrediti strokovni pregled, ne da bi pred tem izvedel preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola, neposrednemu udeležencu prometne nesreče, ki ravna v nasprotju s 4. odstavkom 135. člena tega zakona, pa ga mora odrediti. 4. odstavek 135. člena ZVCP-1 določa, da neposredni udeleženci prometne nesreče od trenutka nesreče do zaključka ogleda ne smejo uživati alkoholnih pijač, mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ki zmanjšujejo njihovo sposobnost za varno udeležbo v prometu. Ker se ogled kraja prometne nesreče opravlja le v primerih prometnih nesreč II., III. ali IV. kategorije, se dolžnost odrediti strokovni pregled v skladu s 7. odstavkom 132. člena ZVCP-1, ne da bi bil pred tem izveden preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola, tako nanaša le na neposredne udeležence prometnih nesreč teh kategorij. V primeru prometne nesreče, ki se glede na posledice deli v najnižjo (I.) kategorijo oziroma prometne nesreče z neznatno nevarnostjo, pa policist tega ni dolžan storiti, ampak to sme storiti. Voznik ima (samo) na kraju samem mož

Višje sodišče ni posegalo v odločitev sodišča prve stopnje o sankcijah, čeprav se z odločitvijo sodišča prve stopnje glede odločitve o sankciji za prekršek po določbi d. točke 4. odstavka 130. člena ZVCP-1 ne strinja. Res je, da ZVCP-1 v določbi d. točke četrtega odstavka 130. čl. ZVCP-1 določa, da se vozniku motornega vozila, ki ima več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka poleg globe izreče deset kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila. Takšno sankcijo je za prekršek pod drugo točko izreka izpodbijane sodbe določilo tudi sodišče prve stopnje. Spregledalo pa je, da ZVCP-1 v določbi osmega odstavka 135. čl. v primeru, ko voznik povzroči prometno nesrečo, razen prometne nesreče z neznatno nevarnostjo za druge udeležence cestnega prometa, in ima v organizmu več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, izreče poleg globe tudi 18 kazenskih točk kar ima za posledico izrek sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ker pa je pritožba vložena samo v korist obdolženca, se sodba ne sme spremeniti v njegovo škodo.

S tem, ko je tožnik po prometni nesreči, v kateri je bil udeležen, zapustil kraj nesreče, ne da bi oškodovanki posredoval svoje podatke, je ravnal v nasprotju s cestnoprometnimi predpisi. S svojim ravnanjem tudi kršil ugled oziroma je moralno škodil ugledu državnega organa, pri čemer ni bistveno, da v času nesreče ni bil na delu, saj je bil je v službeni uniformi in v službenem vozilu, vračal se je s službenega dogodka. Zaradi opisanega ravnanja mu je tožena stranka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.