UPRS Sodba I U 407/2017-11

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Toženka je z izpodbijanima odločbama tožniku za meseca oktober in november 2016 odmerila občinsko takso za oglaševanje 24 oz. 23 obojestranskih reklamnih oglasnih panojev na obstoječih drogovih uličnih svetilk v velikosti 0,80 m x 1,20 m in sicer v višini 459,20 EUR oz. 440,07 EUR (1. točka izreka), ki jo mora tožnik plačati v roku 8 dni od pravnomočne odločbe na navedeni račun toženke, sicer se bo taksa prisilno izterjala, tožniku pa se bodo zaračunale zakonske zamudne obresti (2. in 3. točka izreka). Toženka je tožnika tudi opozorila, da če taksa ne bo plačana v roku 30 dni od prejema odločbe, bo občina oz. pooblaščena organizacija na tožnikove stroške odstranila oglasne panoje (4. točka izreka) ter ugotovila, da posebnih stroškov postopka ni bilo (5. točka izreka).

2Iz obrazložitve odločb, izdanih po uradni dolžnosti na podlagi 9. člena Zakona o financiranju občin (Uradni list RS, št. 123/06 in naslednji, v nadaljevanju ZFO-1) in Odloka o občinskih taksah v Občini Grosuplje (Uradni list RS, št. 53/09, v nadaljevanju Odlok), izhaja, da tožnikova obveznost temelji na določilih Odloka, po katerih mora vsak, ki uporablja taksne predmete ali storitve, za katere so določene občinske takse, te tudi plačati. Izračun temelji na ugotovitvi števila postavljenih obojestranskih reklamnih oglasnih panojev in njihovih dimenziji, ugotovitvi o znesku občinske takse za reklamni pano v velikosti do enega m2 in za reklamni pano od enega do pet m2, ter za koliko % se zmanjša končni izračun, če zavezanec oglašuje obojestransko. Navaja tudi višino vrednosti točke za izračun komunalnih taks v Občini Grosuplje, ki izhaja iz Sklepa o vrednosti točke za izračun komunalnih taks v Občini Grosuplje št. 414-2/96 z dne 8. 1. 2016 in za leto 2016 znaša 0,0656.

3Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo zoper izpodbijani odločbi. Navaja, da je toženka 30. 1. 2012 na svoji spletni strani objavila namero za oddajo v najem 64 oglasnih mest na drogovih javne razsvetljave na območju naselja Grosuplje. Tožnik je 14. 2. 2012 podal ponudbo za najem oglasnih mest, ki jo je toženka sprejela, nakar sta sklenila najemno pogodbo, v kateri je v 3. členu določena letna višina najemnine, v 12. in 13. točki 4. člena pa občinska taksa. Iz navedene najemne pogodbe izhaja, da se je tožnik zavezal plačati najemnino in tudi z odločbo odmerjeno občinsko takso. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da se tožniku, skladno z 9. členom ZFO-1, ne sme zaračunavati občinske takse.

4Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. Pritrjuje toženki, da je sklenil najemno pogodbo, s katero se je zavezal plačati najemnino in občinsko takso. Meni pa, da toženka za zaračunavanje občinske takse nikoli ni imela ne materialne kot tudi ne dejanske podlage. Zaradi tega sta izpodbijani odločbi nepravilni. Sklicuje se na 9. člen ZFO-1, ki določa, da občina ne sme zahtevati plačila občinske takse za dejavnost oglaševanja na javnih mestih, če je to za posamezen primer z zakonom prepovedano ali predpisan ali s pogodbo dogovorjen drug način plačila. Podobno je določil tudi v letu 2015 sprejet Zakon o ukrepih za uravnoteženje javnih financ občin (v nadaljevanju ZUUJFO), ki določa, da občina ne sme zahtevati plačila občinske takse, če je to za posamezne primere z zakonom prepovedano, ali je predpisan drug način plačila. Prav tako Odlok v svojem 3. členu določa, da se plačilo občinske takse za uporabo oglasnih objektov, ki jih določa pristojni organ Občine Grosuplje ter za druge reklamne dopise objave in oglase, ki so postavljeni, pritrjeni ali kako drugače označeni na javnih mestih, ne zahteva, če je to za posamezne primere z zakonom prepovedano ali je predpisan ali s pogodbo dogovorjen drug način plačila. Meni, da toženka ni upravičena zaračunati občinske takse, ker je bil s pogodbo dogovorjen drugačen način plačila, kar je potrdil tudi direktor občinske uprave. Tožnik poudarja, da toženka ob enakem dejanskem stanju postopa in odloča različno, s čimer postavlja subjekte v neenakopraven položaj. Navaja, da na novo sklenjena pogodba med toženko in družbo A. d. o. o. za isti predmet najema po tožnikovem vedenju omenjeni družbi poleg obveznosti plačila najemnine ne nalaga tudi obveznosti plačila občinske takse za oglaševanje. Iz navedenega izhaja, da se toženka dobro zaveda, da tožniku neupravičeno zaračunava občinsko takso za oglaševanje. Meni, da toženka od podpisa najemne pogodbe dalje tožniku ne bi smela zaračunavati občinske takse. Poleg tega toženka ne poda ustrezne obrazložitve glede pravne podlage za obračunavanje občinske takse. Prvostopenjski organ se je v izpodbijanih odločbah skliceval zgolj na predpise, ki mu odmero takse prepovedujejo, drugostopenjski organ pa se na nobenem mestu ne opredeli do konkretnih pritožbenih navedb tožnika. Navedba, da je bila tožniku vsebina namere za oddajo v najem poznana in da je na njeni podlagi kasneje sklenil najemno pogodbo, s katero se je zavezal plačati najemnino in z odločbo odmerjeno občinsko takso, ne more pomeniti ustrezne obrazložitve zavrnitve tožnikove pritožbe. S podpisom pogodbe tožnik ne more pristati na kršitev zakonodaje in s tem dati močnejšemu in oblastnemu pogodbenemu partnerju manever za izgovor in razbremenitev odgovornosti za očitno zavestno in namerno kršitev zakonodaje oz. nezakonito postopanje. Navedeno predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker toženka ni imela pravne podlage za zaračunavanje občinske takse, je bila od podpisa najemne pogodbe dalje na račun tožnika neupravičeno obogatena. Odprava izpodbijanih odločb bo podlaga za vračilo neupravičeno odmerjene in zaračunane občinske takse. Meni, da je bilo z izpodbijanimi akti kršenih tudi več ustavnih pravic in sicer ustavna pravica iz 120., 153. in 14. člena Ustave. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, ugotovi nezakonitost izpodbijanih odločb in posledično tudi drugostopenjske odločbe ter ju odpravi in samo odloči o zadevi na način, da tožniku ni treba plačati takse oz. podrejeno, da z jasnimi materialnimi in postopkovnimi navodili za odločanje vrne zadevo toženki v ponovno odločanje ter ji naloži vračilo zneska v višini 899,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, zakaj meni, da je tožba neutemeljena, izpodbijani odločbi pa sta zakoniti. Predlaga zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov postopka.

6Tožba ni utemeljena.

7V zadevi je sporna zakonitost odmere občinske takse za oglaševanje, ki je bila tožniku odmerjena za meseca oktober in november 2016 na podlagi Odloka.

8Sodišče pritrjuje toženki, da je imela pravno podlago za izdajo izpodbijanih odločb.

9V zadevi ni sporno, da je toženka 30. 1. 2012 na svoji spletni strani objavila namero za oddajo v najem štiriinšestdesetih oglasnih mest na drogovih javne razsvetljave in da je tožnik 14. 2. 2012 podal ponudbo za najem oglasnih mest, ki jo je toženka sprejela, nakar sta dne 21. 2. 2012 sklenila najemno pogodbo za določen čas petih let. Prav tako ni sporno, da sta se v najemni pogodbi dogovorila za višino letne najemnine za najem oglasnih mest, ki se jo je najemnik (tožnik) zavezal plačati v celoti vnaprej za tekoče leto, hkrati pa se je zavezal plačati tudi občinsko takso, skladno s prejeto odločbo toženke, obračunano na podlagi Odloka (3. in 13. točka 4. člena najemne pogodbe).

10Sodišče uvodoma pojasnjuje, da v tem upravnem sporu ne presoja skladnosti sklenjene pogodbe z zakonom ali podzakonskim aktom, ampak zgolj zakonitost izdaje izpodbijanih odločb.

11Iz izpodbijane odločbe izhaja, da sta podlaga za njeno izdajo ZFO-1 (9. člen) in Odlok.

12Prvi odstavek 9. člena ZFO-1 določa, da občina lahko predpiše občinsko takso za oglaševanje, prirejanje razstav in prireditev, parkiranje in opravljanje drugih dejavnosti, ki se razlikujejo od siceršnje namenske rabe in pomenijo z občinskim odlokom opredeljeno posebno rabo javnih površin v lasti občine, kot so javne ceste, ulice, trgi, tržnice, igrišča, parkirišča, pokopališča, parki, zelenice, rekreacijske površine in podobno, nepremične in premične infrastrukture občinskih javnih služb, stavb v lasti občine in za druge zadeve, če tako določa zakon. Po drugem odstavku navedene določbe občina občinsko takso predpiše z odlokom, s katerim predpiše vrsto in višino takse ter zavezance za plačilo takse. Po tretjem odstavku navedene določbe občina ne sme zahtevati plačila občinske takse za dejavnosti iz prvega odstavka tega člena, če je to za posamezne primere z zakonom prepovedano ali je predpisan drug način plačila.

13Občina Grosuplje je občinsko takso predpisala z Odlokom. Med drugim je v 2. členu Odloka določila, da je prepisana občinska taksa tudi za uporabo oglasnih objektov, ki jih določi pristojni organ Občine Grosuplje, ter za druge reklamne napise, objave in oglase, ki so postavljeni, pritrjeni ali drugače označeni na javnih mestih (7. alineja prvega odstavka 2. člena). Drugi odstavek navedene določbe določa, da se plačilo občinske takse za dejavnosti iz prvega odstavka tega člena ne zahteva, če je to za posamezne primere z zakonom prepovedano, ali je predpisan ali s pogodbo dogovorjen drug način plačila.

14Ker iz citiranih določb najemne pogodbe nesporno izhaja, da se tožnik in toženka nista dogovorila, da je s plačilom najemnine plačana tudi občinska taksa, ampak se je tožnik poleg pogodbeno določene najemnine posebej zavezal plačati tudi občinsko takso, ki mu jo bo toženka odmerila na podlagi Odloka z odločbo, ni utemeljen ugovor, da gre za primer iz drugega odstavka 2. člena Odloka.

15V obravnavanem primeru je torej bistveno, da je imela toženka podlago za odmero izpodbijane občinske takse za oglaševanje tožničinih oglasnih panojev v izpodbijanih odločbah v veljavnem Odloku, in da po presoji sodišča ne gre za primer iz drugega odstavka 2. člena Odloka, ko občinske takse ni mogoče odmeriti. Iz izpodbijanih odločb izhajajo vsi podatki, na podlagi katerih je bila taksa odmerjena, poleg tega tožnik ne navaja, da ta ni odmerjena pravilno. Za to, da za posebno rabo oglasnih mest, z odlokom predpiše občinsko takso, pa je imela toženka podlago v prvem odstavku 9. člena ZFO-1.

16Ali je zakonito, da je toženka tožnika s pogodbo poleg plačila občinske takse zavezala še za plačilo najemnine, pa presega presojo zakonitosti odločbe, ki se presoja v tem upravnem sporu. Gre za vprašanje veljavnosti sklenjene najemne pogodbe, ki se presoja pred sodiščem splošne pristojnosti. Iz istega razloga sodišče tudi ni preizkušalo ugovora glede neenakopravnega položaja strank, ker naj bi toženka družbo A. d. o. o. s pogodbo za isti predmet najema zavezala zgolj za plačilo najemnine, ne pa tudi za plačilo občinske takse. Pri tem sodišče zgolj poudarja, da obveznost plačila občinske takse izhaja iz Odloka, ne pa iz pogodbe.

17Res je, da v izpodbijanih odločbah ni izrecno naveden člen Odloka, iz katerega izhaja zaveza tožnika za plačilo takse. Vendar pa iz drugega odstavka obrazložitve izpodbijanih odločb izhaja, da ta izhaja iz določil Odloka, po katerih mora vsak, ki uporablja taksne predmete, te tudi plačati. S tem besedilom pa je toženka povzela besedilo 4. člena Odloka, zato ne gre za bistveno kršitev določb postopka, če člena številčno ni navedla. Da je tožnik tržil oglasna mesta in da spada ta dejavnost med dejavnosti, naštete v prvem odstavku 2. členu Uredbe, pa niti ni sporno, saj tožnik temu ne oporeka.

18Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožnik je kot dokaze v zadevi predlagal izključno listine, ki se nahajajo že v upravnih spisih, katerih obstoj in vsebina med strankama niso sporni, zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

19Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne .