UPRS Sodba II U 353/2019-12

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava RS (v nadaljevanju FURS) kot prvostopenjski davčni organ pritožbo tožnika zoper sklep davčnega organa, št. DT 4933-91635/2018-7 z dne 4. 1. 2019, o zavrženju pritožbe kot prepozno, zavrglo kot prepozno. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je FURS s sklepom št. DT 4933-91635/2018-7 z dne 4. 1. 2019, ki je bil tožniku vročen 23. 1. 2019 odločil, da se pritožba zoper sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 4933-91635/2018-5 z dne 20. 11. 2018 zavrže kot prepozna. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožniku dne 8. 1. 2019 poskušena vročitev sklepa št. DT 4933-91635/2018-7 z dne 4. 1. 2019, vendar se osebna vročitev po prvem odstavku 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ni dala opraviti, zato je bilo tožniku istega dne v predalčniku na naslovu stalnega prebivališča puščeno obvestilo o prispelem pismu. Na obvestilu je bil opozorjen, da lahko pismo prevzame v roku 15 dni, ki začne teči 9. 1. 2019. Ker tožnik pisma ni dvignil v postavljenem roku, mu je bilo dne 23. 1. 2019 puščeno v hišnem predalčniku in tako opravljena vročitev. Od naslednjega dne, torej od 24. 1. 2019 se je štel začetek 15-dnevnega roka za vložitev pritožbe, ki se je iztekel 7. 2. 2019, medtem ko je tožnik pritožbo oddal na pošto priporočeno dne 9. 2. 2019, torej prepozno.

2Tožnik se je zoper prvostopenjski sklep pritožil. V pritožbi je navedel, da pritožbeni rok 8 dni onemogoča primeren čas za obrambo in mu omejuje pravico do pravnega sredstva in je navajal ugovore, ki se nanašajo na izvršilni naslov. V pritožbenem postopku je tožena stranka pritrdila odločitvi prvostopenjskega davčnega organa in je pritožbo tožnika zavrnila kot neutemeljeno. Iz obrazložitve drugostopenjskega organa izhaja, da v upravnem sporu tožeča stranka izvršilnega naslova ne more izpodbijati, lahko zgolj izpodbija nepravilnosti in nezakonitosti zgrešene s sklepom in ugovore povezane s predmetom o katerem je prvostopenjski organ odločil. Drugostopenjski organ je ugotovil, da je prvostopenjski organ ravnal pravilno in opravil vročitev po četrtem odstavku 87. člena ZUP in pritožbo zoper sklep št. DT 4933-91635/2018 z dne 4. 1. 2019 zavrgel in je ni vzel v vsebinsko presojo, saj je bila vložena po izteku pritožbenega roka in zato prepozna.

3Tožnik s tožbo ponavlja pritožbenega razloge in izpodbija sklep iz razloga kršitve 2., 3., 3.a, 8., 14., 15., 22., 23., 24., 26., 27., 29., 33., 35., 36., 54., 127., 153. in 155. člena Ustave RS, 70. in 71. člena ZDavP-2 ter Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh), zatrjuje pa tudi neupoštevanje v tožbi navedenih sodb Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) ter kršitev 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) s protokoli ter kršitev 257. in 258. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Meni, da je postopek tožene stranke nezakonit, protiustaven in protipraven, saj ni bil izveden noben sodni postopek, ki bi ugotovil njegov dolg in ga spoznal za dolžnika. V postopku ni bilo ugotovljeno resnično dejansko stanje, ki je pomembno za pravilno in zakonito odločbo, saj tožniku ni bilo omogočeno, da bi se izjavil o vseh dejstvih in okoliščinah.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih obrazložitve sklepa prve stopnje in odločbe organa druge stopnje. Predlaga sodišču, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

5Tožba ni utemeljena.

6Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopenjskem sklepu in drugostopenjski odločbi in se sodišče v izogib ponavljanju nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člen Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik v tožbi tudi ne navaja ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev sodišča.

7V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopenjskega organa, ki je pritožbo dolžnika zoper sklep FURS št. DT 4933-91635/2018-7 z dne 4. 1. 2019 z izpodbijanim sklepom kot prepozno zavrgel.

8Iz upravnega spisa izhaja, da neposredne vročitve sklepa tožniku ni bilo mogoče opraviti, zato je bilo tožniku puščeno obvestilo o vročanju s poukom, kje in kdaj lahko dvigne pošiljko in z opozorilom po četrtem odstavku 87. člena ZUP.

9Če se vročitev ne da opraviti tako, kot je določeno v prvem odstavku 87. člena ZUP, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo. Če sporočila ni mogoče pustiti na prej določenih mestih, ga lahko pusti tudi v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. V sporočilu navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Na sporočilu in na samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok take vročitve, datum in kraj, kjer je sporočilo pustil, ter se podpiše (tretji odstavek 87. člena ZUP).

10Vročitev po 3. odstavku 87. člena ZUP velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Kolikor stranka nima predalčnika ali je ta neuporaben, vročevalec vrne pošiljko pošiljatelju. Pisno sporočilo iz prejšnjega odstavka mora vsebovati obvestilo o posledicah takega vročanja (četrti odstavek 87. člena ZUP).

11Sklep je bil tožniku vročen dne 23. 1. 2019 s fikcijo vročitve po preteku 15. dnevnega roka, ko mu je vročevalec pustil obvestilo, glede na to, da tožnik navedene pošiljke ni prevzel. Prvostopenjski organ je pravilno zavrgel pritožbo tožnika z dne 9. 2. 2019 zoper sklep FURS DT 4933-91635/2018-7 z dne 4. 1. 2019 po preteku 15. dnevnega pritožbenega roka, ki se je iztekel 7. 2. 2019, v skladu s 100. členom ZUP.

12Dejansko stanje, da je tožnik prejel dne 23. 1. 2019 sklep DT 4933-91635/2018-7 z dne 4. 1. 2019 in vložil pritožbo dne 7. 2. 2019 ni sporno. V skladu s prvim odstavkom 86. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), se pritožba lahko vloži v roku 15 dni od vročitve odločbe in gre za zakonsko določen prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati. Tožnik ni navedel relevantnih razlogov, da mu pritožbeni rok onemogoča primeren čas za obrambo, zato je ta ugovor tožnika neutemeljen, kot tudi, da se mu omejuje pravica do pravnega sredstva.

13Sodišče glavne obravnave v navedeni zadevi ni izvedlo iz razloga, ker dejansko stanje ni sporno, saj ugovori tožnika, ki se nanašajo prekratek rok za vložitev pravnega sredstva in s tem v zvezi kršitev ustavnih pravic, na samo zakonitost izpodbijanega sklepa ne vplivajo. O zadevi je bilo mogoče odločiti na podlagi dokumentacije v spisu in tako dejanskega stanja ni bilo potrebno dopolnjevati, zaradi česar glavna obravnava v ničemer ne bi doprinesla k morebitni razjasnitvi stvari. Tudi glede na prakso ESČP zadeve davčne narave ne sodijo v okvir prvega odstavka 6. člena EKČP¹. Zato je sodišče o zadevi odločilo na seji senata in je navedbe strank upoštevalo v pisni obliki (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

14Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

¹ Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v Italy, št.44759/98, z dne 12. julij 2001, točka 25 in Študija projekta Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakultete v Ljubljani, 2018, str. 37.