8. člen ZDavP-2

Zmotno je stališče, da mora drug organ, ko odloča o zahtevi za dostop do informacij javnega značaja, obravnavati zahtevane informacije kot davčno tajnost le, če bi te informacije obdeloval izključno z namenom, da bi davčni organ na njihovi podlagi odločil o davčni obveznosti. ZDIJZ ni edini predpis, ki ureja dostop do informacij državnih organov, ampak je eden od zakonov, ki urejajo to področje v okviru in v skladu z drugim odstavkom 39. člena Ustave. Zato je treba v vsakem primeru zahtevane informacije ugotoviti, ali iz določb posameznega zakona, ki ureja določeno področje izvrševanja javnih nalog, ne izhaja prepoved posredovanja določenih podatkov. Če bi namreč za pridobitev iste informacije veljali različni pogoji v primeru, če bi jo posredovali različni organi, bi šlo za očitno izigravanje zakonskih omejitev in varstev, ki so jih določili ZDIJZ in drugi relevantni zakoni. Odgovor na vprašanje, ali davčna tajnost zavezuje tudi drug državni organ, ki podatke pridobi v okviru svojega upravnega postopka, a ne od davčnega organa in pred začetkom davčnega postopka, izhaja iz drugega dela 16. člena ZDavP-2, ki nalaga varstvo davčne tajnosti vsem drugim osebam, ki so zar

Nepremičnina, katere solastnica je pritožnica, je sicer predmet spora in je zato sodišče pri ugotavljanju njenega premoženjskega stanja ne bi smelo upoštevati, kar pa glede na vse ostale ugotovitve vendarle ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve o predlagani taksni oprostitvi. Pritožnika ne zanikata, da kljub izrecnemu pozivu sodišča nista dopolnila svojega predloga za taksno oprostitev. Zakonska posledica takšne opustitve, na katero sta bila vnaprej opozorjena, je zavrženje predloga. Ob primerni skrbnosti bi se ji lahko izognila, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da gre za nesorazmerno sankcijo. Pritožnika sama sodišču nista predložila podatkov o svojem premoženjskem stanju, zato bi morala podati vsaj soglasje, da lahko sodišče te podatke pridobi iz uradnih evidenc. Ker gre za davčno tajnost, je bilo zahtevano soglasje vsekakor potrebno in je drugačno pritožbeno stališče materialnopravno zgrešeno. Za morebitno ponovno pozivanje k dopolnitvi predloga pa ni bilo zakonske podlage.

Tožnik ni upravičen do izplačila bruto zneska odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka in regresa za letni dopust, saj glede teh dveh terjatev obstaja dolžnost obračuna davkov (dohodnine) in prispevkov za socialno varnost. Tožnik ni upravičen do bruto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od obeh bruto zneskov, temveč je tožena stranka dolžna po obračunu in odvodu davkov in prispevkov tožniku izplačati neto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila.