382. člen ZDavP-2
(podatki v zvezi s transfernimi cenami in cenami med povezanimi osebami rezidenti)
(1)Davčni zavezanec mora zagotavljati naslednjo dokumentacijo o povezanih osebah, obsegu in vrsti poslovanja z njimi ter o določitvi primerljivih tržnih cen:
1.splošno dokumentacijo (masterfile), ki je lahko enotna za skupino povezanih oseb kot celoto, in mora vsebovati najmanj:
- opis davčnega zavezanca, organizacijske strukture na svetovni ravni in vrste povezanosti (kot kapitalska, pogodbena, osebna), njegovega sistema določanja transfernih cen, splošnega opisa poslovanja in poslovnih strategij, splošnih ekonomskih in drugih dejavnikov, konkurenčnega okolja.
2.posebno dokumentacijo (country-specific documentation), ki mora vsebovati najmanj:
- podatke v zvezi s transakcijami s povezanimi osebami (opis, vrsta, tip, vrednost, roki in pogoji),
- podatke o izvedbi analize primerljivosti transakcij o:
- lastnostih sredstev in storitev,
- izvedeni funkcijski analizi (opravljene naloge glede na vložena sredstva oziroma storitve in prevzeta tveganja),
- pogodbenih pogojih,
- ekonomskih in drugih razmerah, ki vplivajo na transakcije,
- poslovnih strategijah,
- drugih vplivih, pomembnih za izvedbo transakcije,
- podatke o uporabi metode oziroma metod za določitev transfernih cen in njihove določitve v skladu s primerljivimi tržnimi cenami,
- drugo dokumentacijo, ki dokazuje skladnost transfernih cen s primerljivimi tržnimi cenami.
(2)Davčni zavezanec dokumentacijo iz prvega odstavka tega člena zagotavlja tekoče, vendar najpozneje do predložitve davčnega obračuna, po posamezni transakciji. Če se transakcije bistveno ne razlikujejo, lahko davčni zavezanec zagotavlja dokumentacijo tudi za dve ali več transakcij s tem, da mora opraviti prilagoditve, za razlike med njimi, če obstajajo.
(3)Minister, pristojen za finance, določi, katere podatke iz dokumentacije iz prvega odstavka tega člena mora davčni zavezanec predlagati ob predložitvi davčnega obračuna, pri tem pa upošteva, da gre za poročanje za davčno obdobje, da gre za davčne zavezance različnih velikosti, in da davčni zavezanci dokumentacijo o posameznih transakcijah zagotavljajo v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena in so jo dolžni dajati na razpolago davčnemu organu v skladu s petim odstavkom tega člena, če ta to zahteva.
(4)Davčni zavezanec lahko vodi dokumentacijo iz prvega odstavka tega člena v elektronski obliki.
(5)Davčni zavezanec mora v času davčnega inšpekcijskega nadzora na zahtevo davčnega organa temu dati na razpolago dokumentacijo iz tega člena. Davčni zavezanec da dokumentacijo na razpolago praviloma nemudoma. Če davčni zavezanec ne more dati dokumentacije na razpolago takoj, mu davčni organ določi rok, v katerem mora to storiti. Določen rok je lahko najmanj 30 in največ 90 dni, glede na obseg in zahtevnost podatkov.
(6)Davčni zavezanec mora dokumentacijo iz tega člena hraniti še deset let po zaključku leta, na katerega se nanaša.
(7)Splošno dokumentacijo iz 1. točke prvega odstavka tega člena mora davčni zavezanec na zahtevo davčnega organa prevesti, če ni pripravljen v slovenskem jeziku, v roku, ki mu ga določi davčni organ, vendar ne prej kot v 60 dneh. Prevedenega pa lahko davčni zavezanec predloži tudi pred določenim rokom.
- UPRS Sodba I U 1053/2017-13Upravno sodišče RS · 2019
Davčni zavezanec mora v zvezi s transfernimi cenami po določbah prvega odstavka 382. člena ZDavP-2 v zvezi z 18. členom ZDDPO-2 zagotavljati dokumentacijo o povezanih osebah, obsegu in vrsti poslovanja z njimi ter o določitvi primerljivih tržnih cen, in sicer splošno dokumentacijo in posebno dokumentacijo, katere pomembni del je tudi analiza primerljivosti transakcij, ki jo mora po petem odstavku tega člena v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora na zahtevo davčnega organa temu dati na razpolago praviloma nemudoma. V skladu z navedenim bi torej moral tožnik, ki je v predloženih davčnih obračunih za kontrolirana obdobja izkazoval, da so odhodki iz naslova presežnih posojil v skladu s primerljivo tržno zadolžitvijo, z dokazi o davčno priznanih odhodkih razpolagati že ob sestavi davčnih obračunov. Breme dokazovanja je po navedenem na zavezancu, kar velja tudi v primeru, če mu davčni organ, kot v obravnavani zadevi, dokazovanje s predpisano dokumentacijo dopusti v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora. Jamstvo iz drugega odstavka 32. člena ZDDPO-2 je lahko izvedeno na različne načine, tudi s patronatsko izjavo, ki sodi med zavarovanja, ki jih je poslovna praksa razvila k
- VSRS Sodba in sklep X Ips 336/2017Vrhovno sodišče RS · 2019
Obrazložitev sodišča prve stopnje glede ugotovitve o povezanih osebah zadosti standardu obrazloženosti odločb sodišča prve stopnje v upravnem sporu. Iz obrazložitve je razvidno, kateri so bili odločilni razlogi za prepričanje sodišča v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja in pravne subsumpcije le-tega pod uporabljene norme materialnega prava glede vprašanja, ali sta revidentka in družba T. povezani v smislu opredelitve povezanih oseb iz 2. točke prvega odstavka 16. člena ZDDPO-2. Razvidno je tudi, da je sodišče upoštevalo vse bistvene navedbe stranke glede tega vprašanja in se do njih tudi opredelilo. Zgolj nestrinjanje s presojo sodišča o neutemeljenosti tožbenih ugovorov, s katerimi je nasprotovala ugotovitvi, da gre za povezani osebi, pa te kršitve tudi ne more utemeljiti. Neutemeljeni so revizijski ugovori v zvezi z izbiro metode za določitev primerljive tržne cene, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da se je davčni organ za metodo stopnje čistega dobička (t. i. metodo TNMM) odločil prav zaradi pomanjkanja podatkov za uporabo metode primerljivih prostih cen, revidentka pa ne trdi, da kakšen drug kriterij pri izbiri metode ni bil upoštevan. Nenazadnje
- UPRS Sodba I U 861/2016-14Upravno sodišče RS · 2018
Ker tožnik v postopku, katerega namen je bil, da se preveri, ali so cene med povezanimi osebami v skladu s t. i. neodvisnim tržnim načelom, ni zagotovil dokumentacije, iz katere bi bila razvidna primerjava dodatka na stroške v povezani transakciji z dodatkom na stroške v primerljivih nepovezanih transakcijah, se je tožnik strinjal z davčnim organom, da se uporabi metoda stopnje čistega dobička. Po ugotovitvi, da uporaba metode dodatka na stroške v konkretnem primeru ni uporabljiva, se je davčni organ odločil za uporabo metode stopnje čistega dobička. Tudi pri uporabi te metode je dal tožniku možnost sodelovanja v postopku. Tožniku je dal usmeritve glede avtomatičnega dela iskanja pri pripravi primerjalne analize, ko je ocenil, da tožnikova primerjalna analiza ni ustrezna. Tožnik pa navedenim usmeritvam ni sledil. Zato je davčni organ imel podlago, da je na podlagi 68. člena ZDavP-2 davčno osnovo ugotovil z oceno. S tako imenovano primarno prilagoditvijo še vedno ni bilo vzpostavljeno takšno stanje, kot bi bilo, če bi se transakcije odvijale po neodvisnem tržnem načelu. Zato je davčni organ pravilno opravil še sekundarno prilagoditev v obliki prikritega izplačila dobička.</
Povezano: sklici 6Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
4 odločb navaja ta člen · zadnja 11. 6. 2019Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- UPRS Sodba I U 1053/2017-13Upravno sodišče RS · 11. 6. 2019
Davčni zavezanec mora v zvezi s transfernimi cenami po določbah prvega odstavka 382. člena ZDavP-2 v zvezi z 18. členom ZDDPO-2 zagotavljati dokumentacijo o povezanih osebah, obsegu in vrsti poslovanja z njimi ter o določitvi primerljivih tržnih cen, in sicer splošno dokumentacijo in posebno dokumentacijo, katere pomembni del je tudi analiza primerljivosti transakcij, ki jo mora po petem odstavku tega člena v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora na zahtevo davčnega organa temu dati na razpolago praviloma nemudoma. V skladu z navedenim bi torej moral tožnik, ki je v predloženih davčnih obračunih za kontrolirana obdobja izkazoval, da so odhodki iz naslova presežnih posojil v skladu s primerljivo tržno zadolžitvijo, z dokazi o davčno priznanih odhodkih razpolagati že ob sestavi davčnih obračunov. Breme dokazovanja je po navedenem na zavezancu, kar velja tudi v primeru, če mu davčni organ, kot v obravnavani zadevi, dokazovanje s predpisano dokumentacijo dopusti v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora. Jamstvo iz drugega odstavka 32. člena ZDDPO-2 je lahko izvedeno na različne načine, tudi s patronatsko izjavo, ki sodi med zavarovanja, ki jih je poslovna praksa razvila k
- VSRS Sodba in sklep X Ips 336/2017Vrhovno sodišče RS · 19. 3. 2019
Obrazložitev sodišča prve stopnje glede ugotovitve o povezanih osebah zadosti standardu obrazloženosti odločb sodišča prve stopnje v upravnem sporu. Iz obrazložitve je razvidno, kateri so bili odločilni razlogi za prepričanje sodišča v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja in pravne subsumpcije le-tega pod uporabljene norme materialnega prava glede vprašanja, ali sta revidentka in družba T. povezani v smislu opredelitve povezanih oseb iz 2. točke prvega odstavka 16. člena ZDDPO-2. Razvidno je tudi, da je sodišče upoštevalo vse bistvene navedbe stranke glede tega vprašanja in se do njih tudi opredelilo. Zgolj nestrinjanje s presojo sodišča o neutemeljenosti tožbenih ugovorov, s katerimi je nasprotovala ugotovitvi, da gre za povezani osebi, pa te kršitve tudi ne more utemeljiti. Neutemeljeni so revizijski ugovori v zvezi z izbiro metode za določitev primerljive tržne cene, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da se je davčni organ za metodo stopnje čistega dobička (t. i. metodo TNMM) odločil prav zaradi pomanjkanja podatkov za uporabo metode primerljivih prostih cen, revidentka pa ne trdi, da kakšen drug kriterij pri izbiri metode ni bil upoštevan. Nenazadnje
- UPRS Sodba I U 861/2016-14Upravno sodišče RS · 22. 5. 2018
Ker tožnik v postopku, katerega namen je bil, da se preveri, ali so cene med povezanimi osebami v skladu s t. i. neodvisnim tržnim načelom, ni zagotovil dokumentacije, iz katere bi bila razvidna primerjava dodatka na stroške v povezani transakciji z dodatkom na stroške v primerljivih nepovezanih transakcijah, se je tožnik strinjal z davčnim organom, da se uporabi metoda stopnje čistega dobička. Po ugotovitvi, da uporaba metode dodatka na stroške v konkretnem primeru ni uporabljiva, se je davčni organ odločil za uporabo metode stopnje čistega dobička. Tudi pri uporabi te metode je dal tožniku možnost sodelovanja v postopku. Tožniku je dal usmeritve glede avtomatičnega dela iskanja pri pripravi primerjalne analize, ko je ocenil, da tožnikova primerjalna analiza ni ustrezna. Tožnik pa navedenim usmeritvam ni sledil. Zato je davčni organ imel podlago, da je na podlagi 68. člena ZDavP-2 davčno osnovo ugotovil z oceno. S tako imenovano primarno prilagoditvijo še vedno ni bilo vzpostavljeno takšno stanje, kot bi bilo, če bi se transakcije odvijale po neodvisnem tržnem načelu. Zato je davčni organ pravilno opravil še sekundarno prilagoditev v obliki prikritega izplačila dobička.</
- UPRS Sodba I U 48/2017-12Upravno sodišče RS · 19. 9. 2017
V danem primeru ni sporno, da je tožnik oseba iz 31. člena ZDavP-2 in da je tuja družba iz Italije s tožnikom povezana oseba. Na podlagi prvega odstavka 49. člena ZDavP-2 gre pri DDPO za samoobdavčitev davčnega zavezanca. Davčni zavezanec je sam dolžan obračunati in plačati DDPO. Dohodke je davčni zavezanec dolžan pravilno izkazati ob sestavi davčnih obračunov. Če dokazuje, da so transakcije s povezano osebo v skladu z neodvisnim tržnim načelom, mora v skladu z določbo 382. člena ZDavP-2 z dokumentacijo navedeno tudi izkazati (davčni zavezanec mora zagotavljati dokumentacijo o povezanih osebah, obsegu in vrsti poslovanja z njimi ter o določitvi primerljivih tržnih cen). Davčno breme je na podlagi 76. člena ZDavP-2 na strani davčnega zavezanca. Slednje velja tudi za dokumentacijo, s katero se določijo primerljive tržne cene ob uporabi metod, ki jih določa peti odstavek 16. člena ZDDPO-2.