304. člen ZDavP-2

Pri izplačilu podpore za promocijo vina gre za državno pomoč v zvezi z opravljanjem osnovne kmetijske dejavnosti. Zato se po določbi 70. člena ZDoh ta všteva v dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti. Tožnik v davčnem postopku povrnitve stroškov ni uveljavljal in mu že zato odločitev, da trpi stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka, ne more biti v škodo. Pri tem sodišče še dodaja, da obvestilo o preseganju praga, določenega v 304. členu ZDavP-2, ki ga je davčni organ izdal na podlagi prehodne določbe 94. člena ZDavP-2F, ne predstavlja procesnega dejanja z namenom uvedbe davčnega postopka. Odločba o načinu ugotavljanja davčne osnove od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti se namreč izda na podlagi priglasitve ne glede na to, ali je priglasitev po zakonu obvezna, ali pa se zanjo davčni zavezanec prostovoljno odloči.

V konkretnem primeru gre za obvezno priglasitev iz 47. člena ZDoh-2, ki je bila opravljena zato, ker naj bi skupni dohodek članov kmečkega gospodinjstva iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti presegel 7.500,00 EUR. Pri ugotavljanju skupnega dohodka so bili tudi po presoji sodišča upravičeno upoštevani zneski, ki jih je tožnik pridobil iz naslova podpore za promocijo vina. Priglasitev, ki jo je vložil tožnik, je sicer res obvezna, kar pa ne spreminja dejstva, da se postopek začne na podlagi vloge zavezanca za davek in ne po uradni dolžnosti. Tega tudi ne spreminja obvestilo, ki ga je tožniku poslal davčni organ. Obveščanje oziroma poziv k priglasitvi s strani davčnega organa namreč z zakonom ni predviden kot akt, s katerim se uvede postopek. Predstavlja le opozorilo zavezancu, medtem ko se postopek, to je določitev načina ugotavljanja davčne osnove na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov, v skladu z določbami 304. člena ZDavP-2 začne s priglasitvijo in torej na vlogo stranke. Zato je v izreku izpodbijane odločbe pravilno odločeno, da tožnik kot stranka, ki je vložila zahtevo, trpi svoje stroške, ki jih ima v postopku.

Tožnikovemu stališču, da pridobljeni zneski podpore za promocijo vina ne sodijo med (druge) dohodke iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti, ni mogoče slediti. Gre za državno pomoč, ki se dodeli upravičencem kot pomoč de minimis upravičenci pa so, ob izpolnitvi predpisanih pogojev, le pridelovalci, ki pridelujejo in stekleničijo vino – gospodarska družba in zadruga ter kmetijsko gospodarstvo. Gre torej za državno pomoč v zvezi z opravljanjem osnovne kmetijske dejavnosti, ki se po določbi 70. člena ZDoh-2 všteva v dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti. Očitek o zavedenosti tožnika je očitno neutemeljen, saj je bil tožnik z obvestilom, kot tudi s predpisanim obrazcem priglasitve seznanjen, da je priglasitev obvezna le ob prekoračitvi zakonsko določene višine skupnega dohodka dveh zaporednih predhodnih davčnih let članov kmečkega gospodinjstva iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti. Tožnik v davčnem postopku povrnitve stroškov sploh ni uveljavljal in mu že zato odločitev, da trpi svoje stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka, ne more biti v škodo. Ne glede na navedeno sodišče dodaja, da obvestilo o preseganju praga, določ

Podpora za promocijo vina se res dodeljuje kot povrnitev upravičenih stroškov in do določene višine, kar pa ne pomeni, da bi ne šlo za subvencijo v smislu 70. člena ZDoh-2. Bistveno je, da gre za povečanje ekonomske koristi prejemnika sredstev in s tem za dohodek v smislu 15. člena ZDoh-2. Zneske podpore za promocijo vina je torej utemeljeno šteti za druge dohodke iz 70. člena ZDoh-2 in zato iz tega razloga ni bil napačno ugotovljen skupni dohodek. Tožnik pa tudi ne more uspešno uveljavljati, da je zaradi dodeljene podpore v neenakem položaju z vinarji, ki se niso odločili za promocijo v tujini in za pridobitev podpore in so zaradi nižjih davčnih obveznosti bolj konkurenčni. Omenjena neenakost namreč ni posledica (napačne) uporabe zakona, temveč izključno posledica tožnikove odločitve, da zaprosi za podporo na podlagi Uredbe. Podane tudi niso zatrjevane kršitve določb postopka. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je prvostopni davčni organ pri odločanju v celoti sledil priglasitvi. Sledil je torej podatkom, ki jih je posredoval tožnik v svoji vlogi, zato tožbeni očitek, da prvostopni organ tožniku ni dal možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne z