285. člen ZDavP-2

Obveznost pravočasnega poravnavanja zapadlih davčnih obveznosti je breme vsakega davčnega zavezanca. To po mnenju sodišča pomeni, da je dolžnost davčnega zavezanca tudi, da preveri, kakšne so te obveznosti in kdaj zapadejo v plačilo. Dolžnost tožeče stranke (kot davčne zavezanke) je torej bila, da upošteva čas zapadlosti njenih davčnih obveznosti in njihovo višino ter na tej podlagi sama ugotovi, ali predhodno preplačana sredstva zadoščajo za njihovo poravnavo, oziroma ali ima na dan vložitve vloge poravnane vse obveznosti. Tožeča stranka bi to lahko in morala storiti, še zlasti, ker sama pojasnjuje, da bi lahko predmetno vlogo pravočasno vložila tudi kasneje, torej še po tem, ko je ugotovila kakšne so bile zapadle obveznosti in jih poravnala

Pritožbeni organ je preizkusil prav vse zatrjevane primere dvojnih oziroma večkratnih izterjav istih obveznosti ter nato podrobno in v zvezi z vsako od zatrjevanih situacij ugotovil, da ni prišlo do podvajanj in tudi ne do večkratne izterjave ter za svoj zaključek navedel (pravilne) razloge: 1. v zatrjevanih primerih podvajanj gre za izterjavo dveh vrst obveznih prispevkov - od zaposlenih in za zaposlene; in 2. pri zatrjevanih večkratnih izterjavah pa gre izterjavo po obračunih, ki jih je vložila tožeča stranka ob izplačilih dohodkov, ki jih je opravila na različne datume v okviru istega obračunskega obdobja, in gre torej v vsakem posameznem primeru za izplačilo, od katerega se v skladu z določbami 352. in 285. člena ZDavP-2 obvezno izračuna odtegljaj iz naslova obveznih prispevkov za socialno varnost.

Iz uradne evidence FURS izhaja, da tožeča stranka na zadnji dan v mesecu pred oddajo vloge ni imela poravnanih vseh zapadlih obveznosti iz naslova davkov in prispevkov in tega dejstva v tožbi ne prereka, tako da sprejem ponudbe že iz tega razloga ni mogoč.

Ob zaključku, da obravnavana izplačila pomenijo dohodke iz drugega pogodbenega (in ne iz delovnega) razmerja, je davčni organ kot osnovo za obdavčitev utemeljeno upošteval vsako posamezno izplačilo (ne glede na to, ali po vsebini zajema povračilo stroškov), zmanjšano za 10 % normiranih stroškov. Dejanske stroške lahko uveljavlja šele posamezni davčni zavezanec pri letnem obračunu dohodnine in ne že tožnica kot izplačevalka.

Tožeča stranka kot direktor ni poskrbela, da bi družba B. davčnemu organu predložila obračun davčnega odtegljaja za izplačilo plač, zato je tudi po mnenju sodišča izkazano, da ni ravnala v skladu z določbami ZDavP-2, kar je zadosten razlog za domnevo, da se ne bo podrejala pravnemu redu RS.

Kot izhaja iz vsebine sodne poravnave, se je zaposleni odpovedal terjatvam za izplačilo neizplačanih plač in vsakršnim zahtevkom na račun zneska 35.437,59 EUR, ki mu ga je tožnica izplačala po posojilnih pogodbah, ki so bile kasneje s sodbo razglašene za nične in bi ga moral tožnici vrniti po izvršbi. Tudi po presoji sodišča se glede na vsebino poravnave izplačana posojila štejejo za izplačilo plač, od teh pa je treba odvesti davke in prispevke.

V danem primeru se je dohodnina odmerjala na podlagi napovedi davčnega zavezanca, v kateri pa tožnik spornih stroškov ni uveljavljal. Tudi socialne prispevke je davčni organ pri izdaji odločbe upošteval v skladu z napovedjo, tožnik pa je njihovi višini ugovarjal šele v ponovni pritožbi zoper odmerno odločbo. Pri tem ga dejstvo, da je svojo napako opazil šele takrat, v smislu 3. odstavka 238. člena ZUP ne opravičuje.