120. člen ZDavP-2

Davčni organ se je pri razlagi določbe v konkretni situaciji, ki se ni neposredno pokrivala z zakonskim dejanskim stanom, postavil na stališče, ki se je v postopku s pravnimi sredstvi izkazalo za napačno. Svoje stališče je obrazložil z na prvi pogled razumnimi argumenti, zato o arbitrarnosti ni mogoče govoriti.

Dovolj je, da se v izpodbijanem sklepu ugotovi, da se izdaja v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora ter navede znesek pričakovane davčne obveznosti, kot je bilo to storjeno v konkretnem primeru. Glede na višino pričakovane davčne obveznosti pa je tudi pričakovati, da bo tožnik v skladu z 68.a členom ZDavP-2 bistveno presegel predpisanih 50.000,00 EUR za izdajo konkretnega sklepa. Gre za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je zahtevati ali dodatno zavarovanje iz 120. člena ali pa zavarovanje sprostiti po 122. členu ZDavP-2.

Dolžina oziroma trajanje postopka nadzora sama po sebi na odločitev ne vpliva. Lahko pa na izpodbijano odločitev vplivajo spremenjene okoliščine oziroma ugotovitve davčnih organov v postopku nadzora, saj je ob ugotovitvi, da obveznosti ni, po določbah 122. člena ZDavP-2 možna sprostitev ali delna sprostitev zavarovanja. Po 3. točki prvega odstavka 119. člena ZDavP-2 lahko davčni organ z začasnim sklepom za zavarovanje zavezancu za davek omeji ali prepove razpolagati z njegovimi nepremičninami oziroma deleži, ki jih ima v družbah, ter s premičninami, kar pomeni in kar je tudi logično, da je mogoče poseči le na premičnine in s tem tudi na obveznice, ki so v lasti tožnika. Zato po presoji sodišča za zakonito izdani sklep, pa čeprav začasni in čeprav gre samo za zavarovanje, ni dovolj, da drugostopni organ vzame tožnikov ugovor, da ni lastnik pretežnega dela obveznic, na znanje, kot je to storil v konkretnem primeru, temveč mora navedbe preveriti ter ob smiselni uporabi določb, ki se nanašajo na rubež premičnin tožnika pozvati, da svojo trditev dokaže in šele nato odločiti v zadevi.

Ključni pogoj za zavarovanje je pričakovana davčna obveznost in njena višina, kar pomeni, da mora biti ob izdaji sklepa verjetno izkazan obstoj davčne obveznosti, katere izpolnitev se zavaruje, in višina te obveznosti. Oboje mora davčni organ izkazati v obrazložitvi sklepa. Pri tem zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov in s tem že ugotavljati njene končne višine. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je zahtevati dodatno zavarovanje ali pa zavarovanje sprostiti. Ovire tudi ni za to, da se pri odločanju upoštevajo podatki iz tožnikove prijave premoženja, oziroma ravno nasprotno: prijava premoženja iz 69. člena ZDavP-2 je namenjena prav ugotavljanju davčne osnove z oceno.

Rok za izdajo odločbe iz 141. člena ZDavP-2 je instrukcijski in ne prekluziven. Zato ni mogoče slediti tožnikovim navedbam, da so izpodbijani sklepi o zavarovanju davčne obveznosti zaradi prekoračenja tega roka nezakoniti in da jih je kot takšne treba odpraviti. Ključni pogoj za zavarovanje je pričakovana davčna obveznost in njena višina, kar pomeni, da mora biti ob izdaji sklepa verjetno izkazan obstoj davčne obveznosti, katere izpolnitev se zavaruje, in višina te obveznosti. Oboje mora davčni organ izkazati v obrazložitvi sklepa. Za zavarovanje davčnega dolga zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje ali pa zavarovanje sprostiti. Tožnik ne ne more uspeti z ugovorom, da je izrečeni ukrep nesorazmeren. Pri odločanju o zavarovanju je davčni organ pravilno upošteval celotno višino davčne obveznosti in ne le dela, v katerem le-ta presega obveznost, ki jo je davčni organ zavaroval s predhodno izdanimi sklepi. Ne v tem ne v predhodnih postopkih zavarovanja namreč tožnik ni izkazal, da bi katero od sredstev zavarovanja

Predmet obravnavane zadeve je vprašanje ali je davčni organ utemeljeno zavrnil predlagano zamenjavo instrumentov zavarovanja po tožnikovi vlogi. Ker glede na določbo drugega odstavka 120. člena ZDavP-2 davčni organ lahko odobri zamenjavo, torej gre za diskrecijsko pravico, če oceni, da je tudi novo zavarovanje ustrezno, je potrebno preizkusiti, ali je ocena davčnega organa v obravnavanem primeru takšna, da so razvidni utemeljeni razlogi, ki morajo biti pojasnjeni na način, da jih je mogoče preizkusiti. V obravnavani zadevi gre za zavarovanje izpolnitve predvidene davčne obveznosti v višini 1.032.697,00 EUR, zato predlagana obremenitev navedenih parcel glede na njihovo zanemarljivo nizko vrednost (804,00 EUR, 188,00 EUR in 27,00 EUR) ni ustrezna. Glede delnic pa organ prve stopnje pravilno zaključuje, da tožnik z delnicami ne more razpolagati, temveč jih lahko v zavarovanje ponudi le imetnik. Po prvem odstavku 115. členu ZDavP-2 glede osebe, ki je dolžna zagotoviti zavarovanje, izhaja, da mora zavarovanje zagotoviti zavezanec za davek. Ne glede na prvi odstavek 115. člena ZDavP-2 lahko davčni organ na zahtevo zavezanca za davek dovoli, da zavarovanje namesto njega predloži tudi t

Za izdajo sklepa, s katerim se zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izdajo odločbe, zadostuje obstoj objektivnih okoliščin, ki utemeljujejo pričakovanje, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno oziroma precej oteženo. Pri tem gre za objektivne okoliščine v zvezi z davčnim zavezancem in njegovim poslovanjem. Prvostopenjski organ mora pred izdajo sklepa ugotoviti take okoliščine ter jih v sklepu navesti oziroma ustrezno obrazložiti. V pogledu obstoja davčne obveznosti je za izdajo sklepa o zavarovanju dovolj verjetnosti, da bo davčna obveznost nastala. Če zavezanec meni, da izbrani ukrep zavarovanja ni ustrezen, lahko predlaga, da se začasni sklep nadomesti z novim zavarovanjem oziroma predloži instrument zavarovanja.