UPRS Sodba I U 185/2022-23

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je tožnici z izpodbijano odločbo odmerila davke od dohodkov pravnih oseb za davčno obdobje od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2018 v znesku 17.962,34 EUR, pripadajoče obresti v znesku 2.280,48 EUR in obresti od premalo plačanih akontacij davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2019 v znesku 963,92 EUR. Odločeno je bilo še o roku za plačilo navedenih davčnih obveznosti, stroških postopka in nesuspenzivnosti pritožbe.

2V postopku nadzora je bilo ugotovljeno, da je tožnica 4. 4. 2018 kupila rabljeno plovilo - jadrnico od A. A., ki je hkrati edini družbenik in zakoniti zastopnik tožnice. V letu 2018 je iz naslova kupljene jadrnice uveljavljala olajšavo za investiranje v višini 52.000,00 EUR in odhodke v višini 42.538,65 EUR, v letu 2019 pa odhodke v višini 31.723,97 EUR. Davčni organ je na podlagi 1. točke drugega odstavka 29. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) odločil, da tožnica ni verodostojno dokazala namena, da bi jadrnico oddajala v najem. Izkazani odhodki tako niso bili neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti oziroma za ustvarjanje prihodkov. Tožnica pa tudi ne izpolnjuje zakonskih pogojev iz 55. a člena ZDDPO-2 za uveljavljanje olajšave za investiranje, saj ni izkazala, da je jadrnico kupila kot osnovno sredstvo z namenom opravljanja dejavnosti. Posledično ji je davčni organ za leto 2018 odmeril dodatno davčno obveznost v zgoraj navedeni višini. Za leto 2019 pa je tožnica izkazovala davčno izgubo, ki po odločitvi davčnega organa znaša 2.594,50 EUR namesto 34.318,47 EUR, kot je bila izkazana v davčnem obračunu.

3Ministrstvo za finance (v nadaljevanju toženka) je pritožbo zavrnilo in pritrdilo odločitvi davčnega organa. Svojo odločitev je dodatno oprlo na 12. člen ZDDPO-2 in računovodske standarde (SRS 1.1 in 1.22) ter pojasnilo, da je tožnica v kontroliranem obdobju imela v lasti jadrnico, ki jo zaradi potrebe po njeni usposodobitvi za zatrjevano uporabo ni mogla uporabljati pri opravljanju storitev (ne glede na resničnost te trditve). Čim je temu tako, so bili predmetni odhodki (stroški) knjigovodsko pripoznani v nasprotju s SRS, kar posledično pomeni, da jih tožnica ne bi smela upoštevati pri izračunu davčne osnove, kot je opredeljena v tretjem odstavku 12. člena ZDDPO-2. Tudi za priznanje olajšave iz 55. a člena ZDDPO-2 ni dovolj, da ima zavezanec za davek opredmeteno osnovno sredstvo zgolj v lasti, če to hkrati ni v uporabi za opravljanje obdavčljive dejavnosti. Predmet olajšave je lahko le tisto osnovno sredstvo, ki z namenom služi neki funkcionalni rabi.

Povzetek navedb strank v postopku

4Tožnica v tožbi nasprotuje nosilnemu stališču davčnega organa, da ni uspela dokazati namena opravljanja dejavnosti oddaje jadrnice v najem. Pojasnjuje, da v zadevi ni šlo za goljufijo, zlorabo ali drugo nenamensko uporabo jadrnice. Prav tako ji ni mogoče očitati, da bi morala ukrepati drugače, saj je bila jadrnica dobavljena po sezoni 2018, zaradi dela serviserja pa ni bila sposobna za uporabo v dejavnosti niti v letu 2019. Določbo 29. člena ZDDPO-2 je treba razumeti tako, da je davčno priznan vsak dokazan odhodek, ki je v razumni in logični povezavi z ustvarjanjem prihodkov, pri čemer ni treba, da prihodek nastane v istem časovnem obdobju kot odhodek. Sklicuje se tudi na sodno prakso Sodišča Evropske unije glede pogojev za odbitek DDV. Glede olajšave pa trdi, da je ta namenjena ne le nadomeščanju starih osnovnih sredstev, ampak tudi razširitvi poslovanja, kot je bilo v konkretnem primeru. Zavezanec tako lahko pridobi osnovno sredstvo tudi z namenom opravljanja bodoče dejavnosti.

5Tožnica uveljavlja tudi kršitev 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj meni, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Davčni organ se namreč ni opredelil do pisnih izjav zakonitega zastopnika in treh prič, pač pa je le navedel, da tožnica organa ne more prepričati o pravilnosti svojih navedb samo s predloženimi izjavami, ampak s predložitvijo listin, ki bi izkazovale objektivne okoliščine. Taka obrazložitev je vsebinsko prazna, davčni organ pa je vrednotil uspeh predlaganih dokazov pred njihovo izvedbo. Sodišču predlaga izvedbo več dokazov, na podlagi tako izvedenega postopka naj nato tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

6V dopolnitvi tožbe tožnica ugovarja, da sta nosilna razloga za odločitev davčnega organa na prvi stopnji in razlogi toženke na drugi stopnji povsem različna. Zato ji je bila kršena pravica do izjave, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Toženka je vse odhodke, povezane z usposobitvijo jadrnice, opredelila kot povečanje njene vrednosti, s čimer je napačno uporabila materialno pravo, konkretno SRS 1.15. Odločba je v tem delu tudi povsem neobrazložena. Prav tako se ne strinja z razlago 55. a člena ZDDPO-2 in se pri tem sklicuje na SRS 1.

7Toženka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenim navedbam glede procesnih kršitev. Sklicuje se na pooblastilo iz tretjega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki ga je za dopolnitev pravne podlage v drugostopenjski odločbi jasno navedla že v sami odločbi. Ker v pritožbenem postopku ni ugotavljala novih dejstev in izvajala dokazov, ampak je dopolnila zgolj pravne razloge in pravno podlago odločitve, kršitev pravil postopka ni podana oziroma če bi sodišče menilo drugače, naj razpiše glavno obravnavo in na njej sanira navedeno kršitev.

8Tožnica je vložila še eno pripravljalno vlogo, v kateri se sklicuje na 22. člen Ustave in nasprotuje stališču toženke, da bi se na glavni obravnavi pred sodiščem lahko sanirala absolutna bistvena kršitev pravil postopka, storjena v upravnem postopku.

9Na glavni obravnavi sta stranki vztrajali vsaka pri svojem stališču. Tožnica je v zvezi z razlogi toženke v drugostopenjski odločbi v dokazne namene predložila cenilno poročilo o tržni vrednosti plovila št. 03/02-2018 in pojasnila, da je na vrednost plovila bistveno vplivala njegova starost, ne pa kakršni koli popravki oziroma dodatni vložki.

Dokazni sklep

10Sodišče je v dokazne namene vpogledalo v listine, ki jih je k tožbi priložila tožnica, to so poleg izpodbijane odločbe še zapisnik o davčnem inšpekcijskem nadzoru (A3), pritožba (A4), zahteva za izdajo odločbe z dne 4. 2. 2022 (A5), sodna praksa (A6 in A13), pisna izjava A. A. z dne 16. 10. 2020 (A7), dopis tožnice davčnemu organu z dne 22. 10. 2020 (A8), pisna izjava B. B. z dne 16. 10. 2020 (A9), pisna izjava C. C. z dne 16. 10. 2020 (A10), pisna izjava D. D. z dne 15. 10. 2020 (A11), mnenje/cenitev z dne 13. 10. 2020 (A12) in cenilno poročilo o tržni vrednosti plovila št. 03/02-2018 z dne 3. 3. 2018 (A24). Sodišče je tudi vpogledalo v upravni spis, konkretno v račune v zvezi s popravilom plovila, zavarovalne police zavarovalnice A. (C4 in C5), kupoprodajno pogodbo z dne 4. 4. 2018 (C3), izvleček iz vpisnika morskih čolnov (C2) in odgovor Uprave RS za pomorstvo z dne 7. 9. 2020 (C1).

11Kot prepozne je sodišče na podlagi 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje zakonitega zastopnika družbe in treh prič B. B., C. C. in D. D. Navedeni dokazni predlogi so bili prvič podani v tožbi, tožnica pa ni navedla opravičljivih razlogov za to. Dopolnitev razlogov v drugostopenjski odločbi v konkretnem primeru ne pomeni takih opravičljivih razlogov, saj se zaslišanja predlagajo v zvezi z dejstvi, ki jih je ugotavljal davčni organ na prvi stopnji in s katerimi je bila tožnica pred izdajo izpodbijane odločbe tudi seznanjena. Nenazadnje je v zvezi s tem pravočasno predložila pisne izjave prič in zakonitega zastopnika.

K I. točki izreka

12Tožba ni utemeljena.

13Med strankama ni sporno, da je tožnica na podlagi pogodbe z dne 4. 4. 2018 kupila jadrnico od prodajalca A. A. za kupnino 130.000,00 EUR. Prodajalec je hkrati tožničin zakoniti zastopnik in edini družbenik. 26. 9. 2018 sta pogodbeni stranki sklenili aneks k kupoprodajni pogodbi, s katerim sta rok za plačilo kupnine in primopredajo podaljšali do 15. 11. 2018. Del kupnine je bil plačan 15. 11. 2018 s tožničinega transakcijskega računa, in sicer znesek 50.000,00 EUR, preostalih 80.000,00 EUR pa je bilo plačanih 16. 11. 2018.

14Tožnica je v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2018 v zvezi z navedeno jadrnico uveljavljala olajšavo za investiranje in odhodke iz naslova popravila jadrnice v skupnem znesku 94.538,65 EUR, v obračunu za leto 2019 pa odhodke v znesku 31.723,97 EUR. V postopku davčnega inšpekcijskega nadzora je davčni organ preverjal, ali je jadrnico uporabljala v poslovne namene, zato je tožnico pred izdajo izpodbijane odločbe pozval, naj predloži dokazila o tem. Tožnica je poleg listinske dokumentacije, povzete na 3. in 4. strani izpodbijane odločbe, posredovala pojasnila, da je bilo plovilo staro in je bilo dano v servisiranje, ki je trajalo do junija 2019. Po testiranju in prevzemu plovila je bila ugotovljena vrsta napak, zato je bilo ponovno dano na servisiranje, napake naj bi bile odpravljene v marcu 2020, zaradi Covida pa jadrnica še vedno ni bila dobavljena, zaradi česar načrtovano oddajanje plovila v najem v letih 2018 in 2019 ni bilo realizirano.

15V zvezi s pooblastilom toženke iz tretjega odstavka 248. člena ZUP¹ sodišče pojasnjuje, da je toženka svojo odločitev poleg določbe 12. in 29. člena ZDDPO-2 oprla tudi na računovodske standarde in tako navedla še dodaten razlog za nepriznanje odhodkov iz naslova servisa oziroma usposodobitve jadrnice. V tem delu po presoji sodišča ni mogoče govoriti o spremembi razlogovanja na drugi stopnji, zaradi katere bi bila tožnica prizadeta v svoji pravici do izjave, saj je bil le dodan argument, v zvezi s katerim se je tožnica lahko izrekla tako v tožbi kot na glavni obravnavi, sodišče pa je tudi sprejelo njen dokaz glede vrednosti plovila, predložen v zvezi z nabavno vrednostjo jadrnice. Tožnica tudi nima prav, ko trdi, da sodišče (če bi bila kršitev podana), te ne bi smelo odpraviti v postopku upravnega spora. Na podlagi druge alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 namreč sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, če spozna, da je bil postopek pred upravnim organom sicer nezakonit, vendar je sodišče v svojem postopku to kršitev odpravilo.²

16Glede na tožbene navedbe oziroma navedbe v njeni dopolnitvi se sodišče v nadaljevanju opredeljuje do obeh nosilnih razlogov za davčno nepriznanje odhodkov.

17Odločitev davčnega organa, da se sporni odhodki za davčne namene ne priznajo, temelji na naslednjih dejanskih ugotovitvah. Tožnica v letih 2018 in 2019 ni izkazala prihodkov iz naslova oddajanja plovila v najem niti ni (bila) registrirana za opravljanje dejavnosti 77.210 - dajanje plovil v najem, pa bi glede na predpise morala biti. Ugotavlja se namreč, da je bila jadrnica privezana v marini v Opatiji, zato bi se morala tožnica v skladu s Pravilnikom o uvjetima, koje mora zadovoljavati plovni objekt, te fizička ili pravna osoba koja obavlja djelatnost iznajmljivanja plovila na Hrvaškem registrirati za tovrstno dejavnost. Iz vpisnega lista za jadrnico z dne 19. 10. 2018, izdanega na podlagi Pravilnika o čolnih in plavajočih napravah, je kot namen uporabe navedeno "osebni". Davčni organ je nadalje ugotovil, da tožnica ob spremembi lastništva 18. 10. 2018 ni podala zahteve za spremembo namembnosti v gospodarski namen. Enako izhaja tudi iz zavarovalnih polic za zavarovanje odgovornosti in zavarovanje domačega ladijskega kaska. Tudi tu je kot namen uporabe plovila navedeno "privatna uporaba". Iz odločbe o odmeri davka na vodna plovila in dodatni davek od plovil za obdobje od 19. 10. 2018 do 31. 12. 2018 in za obdobje od 1. 1. 2019 do 31. 12. 2019 pa je razviden namen uporabe C - za zasebne namene in za namene opravljanja dejavnosti. Iz zapisnika o opravljenem rednem pregledu jadrnice z dne 22. 5. 2017 je razvidno, da je bilo plovilo sposobno za plovbo, na podlagi zapisnika pa je bila veljavnost dovoljenja za plovbo podaljšana za obdobje petih let, tj. do 28. 5. 2022. Davčni organ v zvezi z obsegom popravil še navaja, da je tožnica pri serviserju naročila precej večji obseg del, kot bi bilo potrebno za zagotovitev brezhibnega delovanja jadrnice (npr. menjava jamborja in vrvi). V cenitvenem poročilu so bili namreč stroški vzpostavitve brezhibnega stanja plovila ocenjeni na 5.142,00 EUR z DDV, dejanski stroški pa so znašali 64.463,10 EUR brez DDV, torej kar 50 % nakupne cene.

18ZDDPO-2 v 29. členu ureja davčno priznavanje odhodkov, torej davčno-pravno kvalifikacijo tistih dejanskih odhodkov pravne osebe, ki se upoštevajo pri ugotavljanju dobička in s tem povezani obdavčitvi. Po navedeni zakonski določbi so priznani le tisti odhodki, ki so potrebni za pridobitev prihodkov, ki so obdavčeni po tem zakonu (prvi odstavek). Kateri odhodki niso potrebni za pridobitev navedenih prihodkov ureja drugi odstavek tega člena, in sicer tako, da so to odhodki, za katere glede na dejstva in okoliščine izhaja, da niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti (1. točka), imajo značaj privatnosti (2. točka) ali niso skladni z običajno poslovno prakso (3. točka). Odhodki niso skladni z običajno poslovno prakso, če niso običajni pri poslovanju v posamezni dejavnosti glede na pretekle in druge izkušnje in primerjavo z drugimi dejavnostmi ter dejstvi in okoliščinami, razen odhodkov, nastalih zaradi izrednih in nepogostih dogodkov, kot so naravne nesreče ali zaradi drugih izrednih in nepogostih dogodkov (tretji odstavek).

19Sporno v zadevi je razumevanje, kateri odhodki so po določbi 29. člena ZDDPO-2 davčno priznani in kateri ne. Tožnica v tej zvezi navaja, da je za priznavanje odhodkov z davčnega vidika odločilno zgolj, da gre za odhodke, ki so ali naj bi bili (četudi v prihodnosti) po namenu poslovanja usmerjeni v ustvarjanje prihodkov gospodarskega subjekta. Samo če gre za odhodke, kjer ni razumne povezave z gospodarskimi cilji, temveč bi šlo za zasledovanje zasebnih ciljev, odhodka ni mogoče priznati. Tožnica v bistvenem trdi, da je jadrnico kupila za namene oddajanja v najem, torej za izvajanje gospodarske dejavnosti, oddajanje pa v letih 2018 in 2019 ni bilo možno zaradi dolgotrajnega servisiranja, kar so razlogi izven njene sfere. Meni, da je s predloženimi listinskimi dokazi uspela dokazati namen bodočega opravljanja dejavnosti oddajanja plovila v najem, kar po njenem mnenju ob pravilni razlagi 29. člena ZDDPO-2 zadostuje za davčno priznanje odhodkov, povezanih s popravilom plovila.

20V splošnem sodišče pritrjuje tožnici, da je davčno priznan vsak dokazan odhodek, ki je v razumni in logični povezavi z ustvarjanjem prihodkov. To potrjuje tudi sodna praksa.³ Pri ugotavljanju dobička se v skladu s sodno prakso ne upoštevajo le tisti odhodki, kjer ugotovljena dejstva in okoliščine iz drugega odstavka 29. člena ZDDPO-2 kažejo na to, da niso bili potrebni za pridobitev prihodkov, torej če iz ugotovitve dejanskega stanja izhaja, da niso bili uporabljeni s ciljem ustvarjanja prihodkov pravne osebe.⁴ Davčno priznan odhodek za pravno osebo torej predstavlja določen doprinos k njenemu poslovanju in ima zanjo izmerljivo korist.⁵

21Sodišče tudi pritrjuje tožnici, da se je davčni organ spustil v presojo smotrnosti njenega ravnanja v delu, ko navaja, da bi se lahko tožnica s prodajalcem dogovorila za takojšnje plačilo in primopredajo barke in ne šele po koncu poletne sezone (aneks z dne 26. 9. 2018). Na oceni, ali je z ekonomskega oziroma poslovnega vidika nek odhodek sprejemljiv oziroma smotrn, davčni organ ne more utemeljiti odločitve o nepriznanju odhodkov. Ugotavljanje obsega popravil in s tem povezano višino stroškov pa bi bilo kvečjemu mogoče razumeti v smislu sklepanja davčnega organa na nerazumno visoke stroške, kar bi v povezavi z dejstvom, da je bila jadrnica kupljena od zakonitega zastopnika tožnice, lahko kazalo na značaj privatnosti takega odhodka,⁶ vendar se davčni organ v izpodbijani odločbi ne sklicuje na 2. točko drugega odstavka 29. člena ZDDPO-2, ampak zgolj na 1. točko iste zakonske določbe, zato ta okoliščina ni bistvena za odločitev v zadevi.

22Kljub temu je davčni organ po presoji sodišča svojo odločitev dovolj jasno oprl na ostale v postopku ugotovljene okoliščine, ki jih sodišče povzema v 17. točki obrazložitve te sodbe in so relevantne z vidika pravilnosti uporabe 2. točke drugega odstavka 29. člena ZDDPO-2 Gre predvsem za dejstvo, ki med strankama ni sporno, da tožnica ni (bila) registrirana za opravljanje dejavnosti oddajanja plovil v najem niti te dejavnosti dejansko ni opravljala. Zavarovalne police in vpisni list, ki ga je izdala Uprava Republike Slovenije za pomorstvo, izrecno potrjujejo zasebni namen rabe plovila. Pri tem je bilo tudi pojasnjeno, da je bila veljavnost dovoljenja za plovbo podaljšana za 5 let prav zaradi zasebne rabe. Če bi namreč tožnica podala vlogo za spremembo namembnosti v gospodarski namen, bi Uprava za pomorstvo skrajšala tudi dovoljenje za plovbo na dve leti. Tudi zavarovalna premija je v primeru osebne rabe bistveno nižja kot v primeru poslovne rabe plovila.

23Tožnica tudi s predloženimi pisnimi izjavami zakonitega zastopnika in treh fizičnih oseb o nameri oddajanja v najem (A7 do A11) ni dokazala namena opravljanja dejavnosti in posledično tudi ne, da so bili stroški, povezani s popravilom jadrnice, z vidika njihove vsebine namenjeni ustvarjanju prihodkov družbe oziroma uporabljeni s ciljem ustvarjanja prihodkov. Izjave B. B., C. C. in D. D. so v bistvenem podobne, v njih imenovani izjavljajo, da jim je A. A. povedal, da bo družba oddala jadrnico v najem. D. D. je o tem izvedel od B. B. Izjave omenjajo tudi popravilo jadrnice, saj so se imenovani zanimali za njen najem v letih 2018 in 2019.

24Sodišče v zvezi z vprašanjem povezave med odhodki in prihodki družbe bolj prepričajo vpisni list in zavarovalne police, ki kažejo na to, da odhodki, povezani s popravilom jadrnice, niso bili uporabljeni s ciljem ustvarjanja prihodkov. Vpisni list je javna listina, ki je tožnica dokazno ne izpodbija. Odločbi o odmeri davka na vodna plovila in dodatni davek od plovil navajata uporabo C - za zasebne namene in za namene opravljanja dejavnosti, kar pa v okoliščinah konkretne zadeve ne zadostuje za jasno vzpostavitev povezave med pridobivanjem prihodkov in odhodki pravne osebe. Dokazna vrednost pisnih izjav zakonitega zastopnika, B. B., C. C. in D. D. je v primerjavi z zgoraj navedenimi listinami manjša, zato sodišče pritrjuje odločitvi davčnega organa o davčnem nepriznanju odhodkov. Ne gre torej za to, da tožnica s pisnimi izjavami zakonitega zastopnika in tretjih oseb ne bi mogla dokazati povezave med odhodki in prihodki družbe v smislu 29. člena ZDDPO-2, ampak za to, da so ostali predloženi dokazi, ki kažejo na odsotnost te povezave, prepričljivejši. Tožnica neskladnosti med dejstvi, ki izhajajo iz zavarovalnih polic oziroma vpisnega lista, in dejstvi, ki so navedena v pisnih izjavah, ni ustrezno pojasnila (sklicevala se je na napako zaposlenih, ki so urejali formalnosti v zvezi s plovilom). Ta razlaga sodišča ne prepriča, če naj bi res šlo za gospodarski subjekt, ki naj bi se profesionalno ukvarjal z določeno dejavnostjo. Tako se v zadevi izkaže, da je tožnica od svojega zakonitega zastopnika kupila staro jadrnico, potrebno obnove, jo na lastne stroške popravila oziroma usposobila in te stroške neupravičeno uveljavljala v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb.

25Sodišče zavrača tudi ugovor neustrezne obrazložitve. Davčni organ je za svojo odločitev navedel dovolj jasne razloge, tako da je iz celotne obrazložitve izpodbijane odločbe mogoče razbrati nosilne argumente za davčno nepriznanje odhodkov. Davčni organ se je opredelil tudi do pisnih izjav, predloženih v postopku, resda zelo na kratko, vendar po presoji sodišča ne gre zgolj za formalno obrazložitev, ampak je iz nje v povezavi z ostalimi razlogi mogoče razbrati glavne razloge za nepriznanje odhodkov v davčne namene. To pa sodišču omogoča presojo zakonitosti izpodbijane odločbe, zato kršitev 214. člena ZUP oziroma 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP ni podana.

26Navedeno v bistvenem velja tudi za olajšavo za investiranje, ki jo je tožnica uveljavljala na podlagi 55. a člena ZDDPO-2.⁷ Tožnica svojo argumentacijo utemeljuje na stališču, da olajšavo lahko uveljavlja v zvezi z osnovnim sredstvom, katerega pridobitev je namenjena opravljanju bodoče dejavnosti. Sodišče v tem delu pritrjuje stališču toženke, da temeljno pravilo vzročne povezanosti pri priznavanju odhodkov in drugih načinov zmanjševanja davčne osnove velja tudi v primeru investicijske olajšave, SRS pa tudi določa, da je kot opredmeteno osnovno sredstvo pripoznano med drugim tisto, ki se uporablja pri dajanju v najem, česar tožnica ni opravljala.⁸ Tudi če bi zadostoval izkazan namen opravljanja dejavnosti v bodoče, tožnica, kot že pojasnjeno zgoraj, tega v postopku ni dokazala, zato je navedeni tožbeni ugovor treba zavrniti. Po presoji sodišča je tako pravilna odločitev davčnega organa, da se olajšava ne prizna, ker zanjo niso izpolnjeni zakonski pogoji.

27Glede vprašanja pripoznavanja osnovnega sredstva in njegove nabavne vrednosti sodišče pojasnjuje, da v nobenem primeru odhodkov za davčne namene ni mogoče priznati mimo pravil iz 29. člena ZDDPO-2. Sam pojem davčno priznanih odhodkov je namreč opredeljen v zakonu, ne v računovodskih standardih, ki jih je preko 12. člena ZDDPO-2 sicer treba spoštovati tudi za namene obdavčenja z davkom od dohodkov pravnih oseb. To v bistvu pomeni, da tožnica glede na zgoraj obrazloženo ne more uspeti s tožbenim ugovorom napačne uporabe SRS, če ne obstoji temeljni pogoj za davčno priznanje odhodkov, to je vsebinska povezanost nastalih odhodkov s pridobivanjem prihodkov.

28Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

29Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

¹ Ta določa: Če organ druge stopnje spozna, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, navede v svoji odločbi pravilne razloge, pritožbo pa zavrne.
² Prim. A. Kmecl v: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 352.
³ Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 281/2017 z dne 8. 7. 2020.
⁴ Prav tam, 30. točka obrazložitve.
⁵ Tako Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 223/2017 z dne 13. 5. 2020.
⁶ Glej s tem zvezi že omenjeni sklep X Ips 281/2017 z dne 8. 7. 2020, 28. točko obrazložitve, po kateri gre za zasledovanje zasebnih ciljev, če ni izkazane razumne povezave z gospodarskimi cilji družbe. Kot primer se navaja sklepanje nerazumno visoke cene najemne pogodbe za poslovne prostore s prijateljem direktorja gospodarske družbe.
⁷ Ta v prvem odstavku določa, da zavezanec uveljavlja znižanje davčne osnove v višini 40 % investiranega zneska v opremo in v neopredmetena sredstva, vendar največ v višini davčne osnove.
⁸ Enako sodba Upravnega sodišča I U 2698/2017-10 z dne 25. 10. 2018.