55. člen ZDDPO-2

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je v okvir pravnih pojmov "raziskava" in "razvoj" po 55. členu ZDDPO-2 mogoče umestiti programiranje za poslovno uporabo v programskem jeziku (npr. C-sharp, SQL), s katerim se obstoječemu računalniškemu programu (sistemu) dodajo nove uporabniške funkcionalnosti, ki izboljšujejo uporabniško izkušnjo? In s tem v povezavi, ali bi morala biti omenjena pravna pojma, da bi bila ureditev skladna z 2. in 147. členom Ustave Republike Slovenije - Ustava, definirana v zakonu in je ureditev protiustavna, ker v šestem odstavku 55. člena ZDDPO-2 v celoti prepušča ministru, pristojnemu za finance, da ju definira?

Davčni organ tožniku ni priznal davčnih olajšav za vlaganje v RR, ker razvoj programskih projektov tipa SQL 2.500 ne sodi med RR dejavnosti. Gre namreč zgolj za nove verzije programov oziroma za njihovo nadgradnjo, kar v zadevi ni sporno. Dodajanje novih funkcionalnosti, ki jih je tožnik razvil s pomočjo algoritmov, ki uporabniku v bistvenem prihranijo čas, tudi po presoji sodišča ni pomemben element novosti in razreševanje znanstvene ali tehnološke nejasnosti.

Na podlagi 55. člena ZDDPO-2 lahko zavezanec po tem zakonu uveljavlja davčno olajšavo za vlaganja v RR v višini 100 % zneska, ki predstavlja vlaganja v raziskave in razvoj. Pravilnik o uveljavljanju davčnih olajšav za vlaganja v raziskave in razvoj pa podrobneje navaja vrsto in vsebino vlaganj, ki štejejo za vlaganja v RR, vrsto stroškov, ki se lahko vključijo v znesek vlaganj v RR ter dodatne opredelitve kriterijev in meril pa presojo vlaganj v RR. Osnovno merilo za opredelitev, da gre za RR je, da mora biti pri RR prisoten pomemben element novosti in razreševanje znanstvene oz. tehnološke nejasnosti. Iz dejanskega stanja, navedenega v obrazložitvi izpodbijane odločbe, pa ne izhaja, da bi tožnik predhodno naveden pogoj tudi izkazal.

Davčni organ je ugotovil, da gre pri projektih za projekte, katerih namen je razvoj spletnih aplikacij ter da gre za funkcionalno nadgradnjo uporabniških aplikacij. Pravilno je ugotovil, da tožnik ni predložil verodostojne projektne dokumentacije v takšni obliki, da so iz nje dosledno, jasno, konkretno in preverljivo razvidne RR vsebine, RR osebje in ostali viri za RR, RR cilji, RR mejniki, izhodiščno mednarodno RR stanje in RR napredek glede na stanje. Prav tako tožnik tudi ni predložil dokaza o prisotnosti pomembnega elementa novosti in razreševanja znanstvene in/ali tehnološke nejasnosti. Iz določbe tretjega odstavka 8. člena Pravilnika o uveljavljanju davčnih olajšav za vlaganja v raziskave in razvoj izhaja, da lahko davčni organ glede presoje, ali se konkretno vlaganje kvalificira kot vlaganje v RR, za mnenje zaprosi ministrstvo pristojno za tehnologijo, vendar pa to ni obvezno. Davčni organ je od omenjenega ministrstva pridobil splošna mnenja kot pomoč pri presojanju RR dejavnosti in RR projektov in programov, ki jih je predstavil tožniku z namenom, da mu pomaga pri dokazovanju izpolnjevanja pogojev za uveljavljanje davčnih olajšav za vlaganja v RR.

Tožniku se očita, da je v letu 2013 knjigovodsko izkazoval vnaprej vračunane stroške, saj je fakture po Pogodbi prejel šele v letu 2014, predmet Pogodbe pa je nanj prešel šele v letu 2014, vsled česar neopredmetenih sredstev, ki so predmet Pogodbe, v letu 2013 še ni obvladoval. Zato je v nasprotju z določili SRS že v letu 2013 v svojih knjigah pripoznal nakup obravnavanih neopredmetenih sredstev in na tej podlagi neupravičeno znižal davčno osnovo na račun davčne olajšave za RR. Nakup licenc se po drugem odstavku 7. člena Pravilnika o uveljavljanju davčnih olajšav za raziskave in razvoj izrecno ne šteje med vlaganja za nakup RR storitev. Tožnik trdi, da Pogodba ni licenčna pogodba, saj ne gre za odplačen prenos uporabe pravice, temveč nakup RR storitev, saj je tožnik s prodajalcem pri RR storitvah sodeloval že na podlagi dogovorov iz leta 2012, kar se je odrazilo v obliki tehnologije, posledično pa je tožnik lahko kupil RR storitve, ki so jih zanj opravljale tretje osebe, zgolj v opisani obliki. Glede na zgoraj predstavljene nejasnosti o predmetu Pogodbe, dejansko stanje o vprašanju, kaj je predmet Pogodbe in posledično ali gre za licenčno pogodbo ali ne, ni bilo popolno ug