31. člen ZDDPO-2

Po povedanem stroški reprezentance lahko nastanejo le ob poslovnih stikih davčnega zavezanca s poslovnimi partnerji, sicer imajo takšni stroški značaj privatnosti in niso davčno priznani odhodki. Tudi po presoji sodišča tožnica ni dokazala, da bi stroški reprezentance, ki jih je uveljavljala, nastali ob njenih poslovnih stikih s poslovnimi partnerji. Tožnica bi namreč, tako kot pravilno pojasni davčni organ, morala utemeljiti in dokazati, kakšni stroški reprezentance konkretno so nastali in s katerimi poslovnimi partnerji je do njih prišlo.

Tožnik ni utemeljil in dokazal poslovne narave spornih potovanj, zato ostajajo dejstva, da so ta potovanja bila opravljena, da se jih je udeležil tožnikov poslovodja oz. zaposlenec in da jih je kril tožnik, neizpodbita. S tem pa so izpolnjeni pogoji, da se to po prvem odstavku 39. člena ZDoh-2 opredeli kot boniteta, saj gre za ugodnost, ki jo K.K. zagotovil tožnik. Stroški reprezentance lahko nastanejo le ob poslovnih stikih davčnega zavezanca s poslovnimi partnerji, sicer imajo takšni stroški značaj privatnosti in niso davčno priznani odhodki. Tudi po presoji sodišča tožnik ni dokazal, da bi stroški reprezentance, ki jih je uveljavljal, nastali ob njegovih poslovnih stikih s poslovnimi partnerji. Tožnik bi namreč moral utemeljiti in dokazati, kakšni stroški reprezentance konkretno so nastali in s katerimi poslovnimi partnerji je do njih prišlo.

Besedilo določbe drugega odstavka 253. člena ZUP veže samo drugostopenjski organ in to samo v primeru, če spremeni izpodbijano odločitev. Iz njenega besedila ne izhaja, da omejuje drugostopenjski organ tudi, ko izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne temu organu v ponovni postopek, prav tako ne prvostopenjski organ, ko odloča v ponovnem postopku. Če drugostopenjski organ odločbo odpravi, odpravljena odločba nima več nobenih pravnih učinkov (kot izhaja iz prvega odstavka 281. člena ZUP), prvostopenjski organ pa je v ponovnem postopku vezan tudi na navodila drugostopenjskega organa, glede česa je treba dopolniti postopek (kot izhaja iz tretjega odstavka 251. člena ZUP), sicer pa mora odločiti v skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) in materialne resnice (8. člen ZUP). Če prvostopenjski organ ugotovi drugačno dejansko stanje, mora sprejeti tudi drugačno pravno odločitev. V takem primeru je končni rezultat za stranko lahko manj ugoden, kot bi bil, če se ne bi pritožila. Vendar to po presoji sodišča ne pomeni, da gre zato za nezakonit postopek. Potni nalogi ne vsebujejo vseh podatkov oziroma prilog, ki bi dokazovale, da so poti bile opravljene zaradi dejavnosti tožeče s

Plačane članarine Združenju članov nadzornih svetov niso stroški, ki bi bili potrebni za poslovanje družbe, in jih zato ni mogoče upoštevati kot davčno priznan odhodek. Glede stroškov storitev davčni organ (pravilno) ni upošteval (zgolj) tistih računov, ki nimajo nobenih prilog in iz katerih ni razvidno, za kakšne storitve gre in ali so bile sploh opravljene. Poročilo o opravljenih storitvah, ki ga je tožeča stranka priložila dodatnim pojasnilom oziroma pripombam na zapisnik in na katerega se sklicuje tudi v tožbi, ne pojasnjuje posameznih računov oziroma ne izkazuje povezave med posameznim računom in storitvijo iz poročila in zato ne zadošča za drugačno odločitev. Na drugačno odločitev tudi ne vpliva sklicevanje tožeče stranke na „splošno poslovno prakso“, še posebej če gre za prakso, ki je v nasprotju s predpisi.

V skladu s 3. odstavkom 12. člena ZDPPO-2 se za ugotavljanje dobička priznajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida oziroma letnem poročilu, ki ustreza izkazu poslovnega izida, in prikazuje prihodke, odhodke in poslovni izid, na podlagi zakona in v skladu z njim uvedenimi SRS. ZGD-1 določa, da morajo družbe voditi poslovne knjige in jih enkrat letno zaključiti v skladu z ZGD in SRS ali mednarodnimi standardi računovodskega poročanja. Uporaba računovodskih standardov je torej predpisana. Potrebni in s tem davčno priznani so le tisti medicinski stroški, ki jih kot zakonsko dolžnost za delodajalca predpisuje ZVZD. V njem pa ni zaslediti, da bi bile s tem zajete tudi masažne storitve za predsednike uprav. Pravilna je tudi odločitev glede pogostitev poslovnih partnerjev, ki jih davčni organ pri presežkih zneska nad 42 EUR utemeljeno opredeli kot obdavčljiv dohodek, prejet v naravi, ki ima lahko zgolj značaj darila.