7. člen ZDoh-2

V konkretnem primeru med strankama ni sporno, da tožnik izpolnjuje pogoj iz 1. točke 6. člena ZDoh-2, ki določa, da je zavezanec rezident Slovenije, če v kateremkoli času v davčnem letu izpolnjuje pogoj, da ima uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Poleg določbe 6. člena ZDoh-2 pa je, upoštevaje, da tožnik zatrjuje in dokazuje, da je tudi rezident Avstrije, po presoji sodišča treba pri ugotavljanju rezidentskega statusa tožnika po ZDoh-2 upoštevati tudi specialno ureditev ugotavljanja rezidentskega statusa, navedeno v drugem odstavku 7. člena ZDoh-2, ki prav tako predstavlja nacionalno materialno-pravno določbo.

Rezidentski status za namen odmere dohodnine v Republiki Sloveniji se glede na citirano določbo presoja na podlagi 6. člena ZDoh-2. V drugem odstavku 7. člena pa je navedena izjema, ko se zavezanec, ki bi se na podlagi 6. člena ZDoh-2 v nekem časovnem obdobju sicer štel za rezidenta Slovenije, v tem času obravnava kot nerezident. Pogoj za nastop te fikcije je, da gre za osebo, ki se v relevantnem času po mednarodni pogodbi, sklenjeni med Slovenijo in drugo državo, šteje samo za rezidenta te druge države pogodbenice. S tem je za zavezance na zakonodajni ravni določen le en, čeprav fiktiven, nerezidentski status, katerega bistvena posledica je, da se za zavezanca uporabljajo določbe ZDoh-2, ki veljajo za nerezidente. Zato ima tožnica prav, ko trdi, da po uveljavitvi novele ZDoh-2R status rezidenta po 6. členu ZDoh-2 ne omejuje posameznika pri uveljavljanju pravic po KIDO. To po presoji sodišča velja tudi na zavezanca, ki še ni v položaju ugotovljenega statusa po KIDO. Tako ni več omejitev, da se v okviru ugotavljanja rezidentskega statusa za namene ZDoh-2 ob ustreznih navedbah ne bi ugotavljali pogoji za nastop obravnavane zakonske fikcije in s tem za status v smislu ZDoh-2,

Po uveljavitvi novele ZDoh-2R status rezidenta po 6. členu ZDoh-2 ne omejuje posameznika pri uveljavljanju pravic po KIDO. To po presoji sodišča velja tudi za zavezanca, ki še ni v položaju ugotovljenega statusa po KIDO. V konkretnem primeru pa takšen postopek celo že teče (kot pojasnjuje tožnik, je zanj v teku tudi že postopek obnove odmere dohodnine, ki je bil prekinjen zarači začetka postopka skupnega dogovora). Tako ni več omejitev, da se v okviru ugotavljanja rezidentskega statusa za namene ZDoh-2 ob ustreznih navedbah ne bi ugotavljali pogoji za nastop obravnavane zakonske fikcije in s tem za status v smislu ZDoh-2, kot je to veljalo pred spremembo zakona.

Stališče tožene stranke, da že obstoji davčna in sodna praksa, ki v konkretnem pritrjuje stališču davčnih organov, češ da že zgolj to, da ima tožnik v Sloveniji mladoletno hči, za katero plačuje preživnino in jo tudi obiskuje (pri čemer se okoliščine v zvezi s stiki, zaradi stališča o absolutni prevladi te osebne vezi, niso ugotavljale), ob nespornih ostalih ekonomskih in deloma tudi osebnih interesih v Švici in življenjskem stališču v tožbi, da že zgolj oddaljenost med državama preprečuje intenzivne stike, zadostno dejstvo za ugotovitev rezidenčne vezi po 5. točki 6. člena ZDoh-2, ni pravilno.

Toženka ni ugotavljala morebiti pravnorelevantnih okoliščin po drugem odstavku 7. člena ZDoh-2, ki se nanaša na vprašanje dvojnih rezidentov. Kot je opozorilo VSRS v zadevi v sklepu X Ips 65/2021 z dne 2. 2. 2022, cit. pravilo določa, da se zavezanec, ne glede na 6. člen ZDoh-2, šteje za nerezidenta v času, v katerem bi se štel za rezidenta po tem zakonu, če se v tem času po mednarodni pogodbi o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka, ki jo je sklenila Slovenija, šteje samo za rezidenta druge države pogodbenice. Kot je še pojasnilo VSRS, iz te zakonske določbe ne izhaja omejitev, da se v okviru ugotavljanja rezidentskega statusa za namene ZDoh-2 ob ustreznih navedbah zavezanca ne bi ugotavljali pogoji za nastop obravnavane zakonske fikcije po drugem odstavku 7. člena ZDoh-2 in s tem za status v smislu ZDoh-2. To pomeni, da davčna organa, kljub temu, da je tožnica zatrjevala in izkazovala svoje davčno rezidentstvo v Nemčiji ter da sta sta davčna organa pri svoji odločitvi kot pravno podlago uporabila ZDoh-2, ki je vključeval tudi že novelo ZDoh-2R (prim. str. 4 izpodbijane odločbe), nista ugotavljala, ali so morebiti podane okoliščine iz drugega odstavka 7. člena ZDoh-2 (

S 1. 1. 2017 je začela veljati novela ZDoh-2R, s katero je bil 7. členu ZDoh-2 dodan nov drugi odstavek, ki se nanaša na vprašanje dvojnih rezidentov. V drugem odstavku 7. člena zakon določa, da se zavezanec ne glede na 6. člen ZDoh-2 šteje za nerezidenta v času, v katerem bi se štel za rezidenta po tem zakonu, če se v tem času po mednarodni pogodbi, ki jo je sklenila Slovenija, šteje samo za rezidenta druge države pogodbenice. Glede na spremenjen zakon in podane ugovore je torej treba ugotavljati tudi morebitno izpolnjevanje pogojev iz drugega odstavka 7. člena ZDoh-2. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno.

Glede na nova stališča Vrhovnega sodišča je določbo razumeti tako, da status rezidenta po 6. členu ZDoh-2 ne omejuje posameznika pri uveljavljanju pravic po KIDO, tudi če se nanaša na zavezanca, ki še ni v položaju ugotovljenega statusa po KIDO, in da torej ni več omejitev, da se v okviru ugotavljanja rezidentskega statusa za namene ZDoh-2 ob ustreznih navedbah ne bi ugotavljali pogoji za nastop obravnavane zakonske fikcije in s tem za status v smislu ZDoh-2, kot je to veljalo pred spremembo zakona. To pa pomeni, da je davčni organ stališča iz (starejše) sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 124/2015 nepravilno štel za zadostno podlago za izpodbijano odločitev, saj je pri odločanju spregledal oziroma ni upošteval (na pravilen način) drugega odstavka 7. člena ZDoh-2.

Status rezidenta po 6. členu ZDoh-2 ne omejuje posameznika pri uveljavljanju pravic po KIDO, tudi če se nanaša na zavezanca, ki še ni v položaju ugotovljenega statusa po KIDO, in da torej ni več omejitev, da se v okviru ugotavljanja rezidentskega statusa za namene ZDoh-2 ob ustreznih navedbah ne bi ugotavljali pogoji za nastop obravnavane zakonske fikcije in s tem za status v smislu ZDoh-2, kot je to veljalo pred zadevno spremembo zakona. Poseg v pravnomočne odločbe je dopusten samo v primerih in po postopku, določenem z zakonom. To velja tudi za ugotovitveno odločbo o rezidentskem statusu, saj materialno pravnomočne postanejo tudi deklaratorne odločbe. Ker zakon ne dopušča posega v pravnomočno odločbo o rezidentskem statusu zaradi spremenjenih stališč o uporabi zakona, torej bodisi zaradi spremembe upravne sli sodne prakse glede relevantnih zakonskih določb, sodišče pritrjuje tožniku, da je napačno tudi stališče tožene stranke, da se lahko pravnomočno ugotovljeni rezidentski status določi drugače že v primeru spremenjenih stališč glede uporabe zakona.

ZDoh-2 v drugem odstavku 7. člena določa, da se zavezanec, ne glede na 6. člen ZDoh-2, šteje za nerezidenta v času, v katerem bi se štel za rezidenta po tem zakonu, če se v tem času po mednarodni pogodbi o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka, ki jo je sklenila Slovenija, šteje samo za rezidenta druge države pogodbenice. Kot je še pojasnilo VSRS, iz te zakonske določbe ne izhaja omejitev, da se v okviru ugotavljanja rezidentskega statusa za namene ZDoh-2 ob ustreznih navedbah zavezanca ne bi ugotavljali pogoji za nastop obravnavane zakonske fikcije po drugem odstavku 7. člena ZDoh-2 in s tem za status v smislu ZDoh-2. To pomeni, da sta davčna organa stališče iz sodbe X Ips 124/2015 nepravilno štela za zadostno podlago za odločitev, saj sta pri tem spregledala določbo drugega odstavka 7. člena ZDoh-2, ki je relevantna tako z vidika časovnosti kot tudi z vsebinskega vidika.

Rezidentski status se za namen odmere dohodnine v Republiki Sloveniji presoja na podlagi 6. člena ZDoh-2. Je pa v nadaljevanju določena izjema, ko se zavezanec, ki bi se na podlagi 6. člena ZDoh-2 v nekem časovnem obdobju sicer štel za rezidenta Slovenije, v tem času obravnava kot nerezident. Pogoj za nastop te fikcije je, da gre za osebo, ki se v relevantnem času po mednarodni pogodbi, sklenjeni med Slovenijo in drugo državo, šteje samo za rezidenta te druge države pogodbenice.

Določba 7. člena ZDoh-2 ureja davčni položaj osebe, ki je zaradi življenjskih okoliščin svojemu rezidentstvu po 6. členu ZDoh-2 pridružila rezidentstvo druge države, problem dvojnega rezidentstva pa je bil razrešen po pravilih KIDO. Gre za okoliščine, ki jih je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej. Status rezidenta po 6. členu ZDoh-2 ne omejuje posameznika pri uveljavljanju pravic po KIDO, če se nanaša na zavezanca, ki še ni v položaju ugotovljenega statusa po KIDO, zaradi katere bi se vzpostavila fikcija iz drugega odstavka 7. člena ZDoh-2, česar pa davčni organ in toženka nista ugotavljala, na kar se tožnik utemeljeno sklicuje.

Rezidentski status se za namen odmere dohodnine v Republiki Sloveniji presoja na podlagi 6. člena ZDoh-2. Je pa v nadaljevanju določena izjema, ko se zavezanec, ki bi se na podlagi 6. člena ZDoh-2 v nekem časovnem obdobju sicer štel za rezidenta Slovenije, v tem času obravnava kot nerezidenta. Pogoj za nastop te fikcije iz 7. člena ZDoh-2 je, da gre za osebo, ki se v relevantnem času po omenjeni mednarodni pogodbi, sklenjeni med Slovenijo in drugo državo, šteje samo za rezidenta te druge države pogodbenice. Določba 7. člena ZDoh-2 ureja davčni položaj osebe, ki je zaradi življenjskih okoliščin svojemu rezidentstvu po 6. členu ZDoh-2 pridružila rezidentstvo druge države, problem dvojnega rezidentstva pa je bil razrešen po pravilih KIDO. Gre za okoliščine, ki jih je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej, zaradi česar je navedba v izpodbijani sodbi, da status rezidenta po 6. členu ZDoh-2 ne omejuje posameznika pri uveljavljanju pravic po KIDO, pravilna, če se nanaša na zavezanca, ki še ni v položaju ugotovljenega statusa po KIDO, zaradi katere bi se vzpostavila fikcija iz drugega odstavka 7. člena ZDoh-2. Vrhovno sodišče dodaja, da iz te zakonske določbe ob odsotnosti podr

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali je materialnopravno stališče v izpodbijani sodbi, da se pri ugotavljanju rezidentskega statusa tožeče stranke v obravnavani zadevi upoštevajo izključno določbe 6. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) (kot je odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi X Ips 124/2015 z dne 11. 6. 2015), ne pa tudi drugi odstavek 7. člena, ki je bil v ZDoh-2 vnesen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini, ki se uporablja od 1. 1. 2017 dalje in ki tudi predstavlja nacionalno materialno pravo, veljavno v času odločanju o obravnavani zadevi? 2. Ali je Upravno sodišče v izpodbijani odločbi ravnalo pravilno, ko je v konkretnem primeru, ko je bilo o rezidentskem statusu tožeče stranke že pravnomočno odločeno, da se tožeča stranka za davčne namene šteje za nerezidenta Slovenije od 1. 1. 2005 do spremembe okoliščin, ki vplivajo na njen rezidentski status, dopustilo v veljavi po uradni dolžnosti izdano drugačno odločbo zgolj zaradi spremembe stališč Finančne uprave Republike Slovenije o uporabi zakona (ZDoh- 2), čeprav do spremembe okoliščin, ki na ta status vplivajo, ni prišlo, ne da bi bilo s tem kršeno temeljno načelo pravne v

Po določbi drugega odstavka 7. člena ZDoh-2 se ne glede na 6. člen tega zakona zavezanec šteje za nerezidenta v času, v katerem bi se štel za rezidenta po tem zakonu, če se v tem času po mednarodni pogodbi o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka, ki jo je sklenila Slovenija, šteje samo za rezidenta druge države pogodbenice. To pa po presoji sodišča pomeni, da se drugi odstavek 7. člena uporabi le v primerih, da se fizična oseba, ki je dvojni rezident –za katero je bilo že ugotovljeno/dogovorjeno, da se šteje samo za rezidenta druge države pogodbenice za namene mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčevanja – ne bi več štela za rezidenta Slovenije po ZDoh-2.

Davčni postopek se je v obravnavanem primeru začel na podlagi tožnikove zahteve, naj se ugotovi, da za davčne namene več ni rezident Slovenije; tožnik s svojo vlogo ni uveljavljal svojih pravic po konvenciji v zvezi s kakšnim konkretnim dohodkom, ki bi mu bil izplačan. Posledično je bil z izpodbijano odločbo v tej zadevi tožnikov rezidentski status ugotovljen izrecno v skladu z določbami ZDoh-2 (2. točka izreka izpodbijane odločbe), s tem pa za tožnika velja citirano iz sodbe X Ips 124/2015 in pri uveljavljanju svojih pravic po KIDO, če in ko jih bo uveljavljal v zvezi s kakšnim konkretnim dohodkom, ki mu bo izplačan, zaradi izpodbijane odločbe ne bo omejen. V primeru določitve rezidentskega statusa gre za rešeno predhodno vprašanje le, če je status ugotovljen tudi po KIDO, statusa rezidenta pa ni mogoče določiti vnaprej, torej še pred uveljavljanjem pravic iz KIDO, če bi takšna pravnomočna odločitev onemogočila uveljavljanje teh pravic. V tem upravnem sporu pa tožnik niti ne zatrjuje, da bi šlo za takšen primer.

Glede na to, da je bil sklenjena Konvencija med Vlado Republike Slovenije in zveznim svetom Švicarske konfederacije o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodke in premoženje, bi po presoji sodišča moral davčni organ v obravnavani zadevi v skladu z drugim odstavkom 7. člena ZDoh-2 upoštevati določila navedenega sporazuma. Slednjega pa davčni organ pri izpodbijani odločitvi ni upošteval.

Ker razlogi in pravna podlaga za izpodbijano odločitev izhajajo šele iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa, tožniku v postopku ni bila dana možnost, da se izjasni. V obravnavani zadevi je bila storjena bistvena kršitev določb postopka, ki jo je davčni organ storil s tem, da tožniku v postopku ni dal možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo pravilne odločbe. Pritožbeni organ je neutemeljeno zavrnil tožnikov ugovor, da mu v postopku ni bila dana možnost, da se o zadevi izjavi, z navedbo, da predstavlja pogoj iz 1. točke 6. člena ZDoh-2 zgolj formalen pogoj in da ima zavezanec uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, dejstva s tem v zvezi pa izhajajo iz uradnih evidenc, zato po mnenju pritožbenega organa zaslišanje stranke v predmetni zadevi ni bilo potrebno. Tožnik je bil šele z obrazložitvijo pritožbenega organa seznanjen z razlogi in pravno podlago za odločitev in mu tako v okviru upravnega postopka ni bila zagotovljena pravica do izjave in tudi ne do učinkovitega pravnega sredstva.

Glede na to, da je bil sklenjen Sporazum med Republiko Slovenijo in zvezno republiko Nemčijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki od dohodka in premoženja, bi po presoji sodišča moral davčni organ v obravnavani zadevi v skladu z drugim odstavkom 7. člena ZDoh-2 upoštevati določila navedenega sporazuma. Slednjega pa davčni organ pri izpodbijani odločitvi ni upošteval.

Poleg določbe 6. člena ZDoh-1 je potrebno v predmetni zadevi pri ugotavljanju rezidentskega statusa tožnice po ZDoh-2 upoštevati tudi specialno ureditev ugotavljanja rezidentskega statusa, navedeno v drugem odstavku 7. člena ZDoh-2, ki prav tako predstavlja nacionalno materialno-pravno določbo. Ker v konkretnem primeru davčni organ pri izpodbijani odločitvi ni upošteval vseh relevantnih določb nacionalnega materialnega prava, torej ZDoh-2, veljavnega v odločanja davčnega organa v obravnavani zadevi (6. člen in 7. člen ZDoh-2), je bilo po presoji sodišča tudi materialno pravo napačno uporabljeno in posledično dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.