88.b člen ZDDV-1
(popravljanje napak v obračunu DDV na podlagi samoprijave)
(1)Davčni zavezanec lahko najpozneje do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka vključi popravke napak iz preteklih davčnih obdobij v tekoči obračun DDV. Popravljanje napak v obračunu DDV na podlagi samoprijave ni več mogoče, ko prvič nastopi ena izmed okoliščin iz prejšnjega stavka.
(2)Davčni zavezanec v primeru popravka napak iz preteklih obdobij v tekočem obračunu DDV, zaradi prenizko obračunanega DDV ali previsokega odbitka DDV, od zneska DDV, ki je predmet popravka, obračuna in plača obresti v višini 3 % letno.
(3)Davčni zavezanec obračuna obresti iz prejšnjega odstavka za obdobje od prvega dne, ki sledi zadnjemu delovnemu dnevu naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja, v katerem bi moral davčni zavezanec vključiti pravilen znesek DDV, do poteka roka za plačilo DDV po obračunu, v katerem je vključen pravilen znesek DDV, če gre za povečanje davčne obveznosti, oziroma do dneva predložitve obračuna, v katerem je vključen pravilen znesek DDV, če gre za zmanjšanje presežka DDV.
(4)Davčni zavezanec, ki je že predložil obračun DDV, lahko do izteka roka za predložitev tega obračuna že vloženi obračun nadomesti z novim, razen če je po tem obračunu zahteval vračilo DDV. Če vloženi obračun vključuje tudi popravke za pretekla obdobja, se upoštevata drugi in tretji odstavek tega člena.
- UPRS Sodba I U 1152/2022-11Upravno sodišče RS · 2025
Tožnik v postopku ni dokazal, da je bilo predmetno dobavljeno blago in storitve uporabljeno za namene njegove obdavčljive dejavnosti, kar je eden od pogojev iz 63. člena ZDDV-1 za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV. Tožnik kljub pozivu davčnemu organu ni predložil verodostojnih listin, iz katerih bi izhajalo, da je blago in storitve, ki so ga dobavile slovenske družbe in navedene družbe iz Evropske Unije uporabil za namen svoje obdavčljive dejavnosti.
- UPRS Sodba I U 1344/2018-9Upravno sodišče RS · 2019
Tožnikove prejete fakture dobaviteljev kažejo, da je bil tožnik kupec mobilnih telefonov, in sicer so mu bile fakture izdane na način, da je bila na njih navedena njegova ID za DDV številka in ob sklicevanju na znotrajskupnostno davka prosto dobavo po 6a členu nemškega zakona, ki ureja davek na dodano vrednost. Tako je tožnik s posredovanjem svoje slovenske ID za DDV nemškemu dobavitelju dosegel, da mu v Nemčiji DDV ni bil zaračunan. Na svojih izhodnih fakturah tožnik DDV ravno tako ni obračunal, a se je pri tem skliceval na mehanizem obrnjene davčne obveznosti, in sicer za storitve.
- UPRS sodba III U 175/2015Upravno sodišče RS · 2016
Tožnik je obračun DDV za obdobje od 1. 10. do 31. 12. 2014, v katerem je izkazal obveznost v višini 1.171,00 EUR, predložil 10. 2. 2015. Moral pa bi ga, v skladu z določbami 88. člena ZDDV-1, najkasneje do 30. 1. 2015 in te ugotovitve ne prereka. Šlo je torej za naknadno predloženi obračun, ki ni bil predložen v predpisanem roku. Tožnik bi zato moral že hkrati s predložitvijo tega obračuna plačati v njem izkazano obveznost s predpisanimi obrestmi. Po jasni določbi četrtega odstavka 88c. člena ZDDV-1, tožnik tega obračuna sam tudi ni smel popraviti oziroma nadomestiti z novim. Zato se v tem sporu ne more z uspehom sklicevati na dejstvo, da je 11. 2. 2015, čeprav mu zakon tega ni dopuščal, vložil popravek obračuna DDV. Le-ta je v okoliščinah konkretnega primera lahko dobil pravni učinek kvečjemu šele, ko (mu) ga je davčni organ (ne glede na postopkovne določbe zakona) priznal ob kontroli. To pa je bilo, kot je razvidno iz upravnih spisov zadeve, dne 5. 3. 2015. Glede na povedano je torej v času izdaje izpodbijanega sklepa obstajal ustrezen izvršilni naslov za obveznosti iz DDV, to je 10. 2. 2015 predloženi obračun.
Različice besedila: 5Pokaži ▾
- od 3. 12. 2024 · trenutno
- 10. 4. 2023 – 2. 12. 2024
- 23. 11. 2018 – 24. 2. 2022
- 24. 12. 2012 – 22. 11. 2018
- 18. 5. 2012 – 23. 12. 2012
Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.
Povezano: sklici 4Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
3 odločb navaja ta člen · zadnja 1. 4. 2025Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- UPRS Sodba I U 1152/2022-11Upravno sodišče RS · 1. 4. 2025
Tožnik v postopku ni dokazal, da je bilo predmetno dobavljeno blago in storitve uporabljeno za namene njegove obdavčljive dejavnosti, kar je eden od pogojev iz 63. člena ZDDV-1 za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV. Tožnik kljub pozivu davčnemu organu ni predložil verodostojnih listin, iz katerih bi izhajalo, da je blago in storitve, ki so ga dobavile slovenske družbe in navedene družbe iz Evropske Unije uporabil za namen svoje obdavčljive dejavnosti.
- UPRS Sodba I U 1344/2018-9Upravno sodišče RS · 28. 5. 2019besedilo 2018–2022
Tožnikove prejete fakture dobaviteljev kažejo, da je bil tožnik kupec mobilnih telefonov, in sicer so mu bile fakture izdane na način, da je bila na njih navedena njegova ID za DDV številka in ob sklicevanju na znotrajskupnostno davka prosto dobavo po 6a členu nemškega zakona, ki ureja davek na dodano vrednost. Tako je tožnik s posredovanjem svoje slovenske ID za DDV nemškemu dobavitelju dosegel, da mu v Nemčiji DDV ni bil zaračunan. Na svojih izhodnih fakturah tožnik DDV ravno tako ni obračunal, a se je pri tem skliceval na mehanizem obrnjene davčne obveznosti, in sicer za storitve.
- UPRS sodba III U 175/2015Upravno sodišče RS · 25. 3. 2016besedilo 2012–2018
Tožnik je obračun DDV za obdobje od 1. 10. do 31. 12. 2014, v katerem je izkazal obveznost v višini 1.171,00 EUR, predložil 10. 2. 2015. Moral pa bi ga, v skladu z določbami 88. člena ZDDV-1, najkasneje do 30. 1. 2015 in te ugotovitve ne prereka. Šlo je torej za naknadno predloženi obračun, ki ni bil predložen v predpisanem roku. Tožnik bi zato moral že hkrati s predložitvijo tega obračuna plačati v njem izkazano obveznost s predpisanimi obrestmi. Po jasni določbi četrtega odstavka 88c. člena ZDDV-1, tožnik tega obračuna sam tudi ni smel popraviti oziroma nadomestiti z novim. Zato se v tem sporu ne more z uspehom sklicevati na dejstvo, da je 11. 2. 2015, čeprav mu zakon tega ni dopuščal, vložil popravek obračuna DDV. Le-ta je v okoliščinah konkretnega primera lahko dobil pravni učinek kvečjemu šele, ko (mu) ga je davčni organ (ne glede na postopkovne določbe zakona) priznal ob kontroli. To pa je bilo, kot je razvidno iz upravnih spisov zadeve, dne 5. 3. 2015. Glede na povedano je torej v času izdaje izpodbijanega sklepa obstajal ustrezen izvršilni naslov za obveznosti iz DDV, to je 10. 2. 2015 predloženi obračun.