UPRS Sodba I U 1152/2022-11

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožniku za obdobje od 1. 10. 2018 do 31. 12. 2020 dodatno odmerila davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) od davčne osnove 1,175.131,64 EUR, po stopnji 22 %, v skupnem znesku 258.528,96 EUR in pripadajoče obresti po 7 % obrestni meri, v znesku 18.857,14 EUR, obračunane od poteka roka za plačilo davka do dneva izdaje odločbe 14. 7. 2021, ki morajo biti plačane v roku 30 dni od vročitve odločbe na račun, ki ga navaja, po poteku tega roka pa bodo zaračunane zamudne obresti, kar je razvidno iz preglednice, ki jo navaja. Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali finančni upravi, bremenijo slednjo. Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil pri tožniku opravljen postopek davčnega nadzora obračunavanja DDV za obdobje 0d 1. 10. 2018 do 31. 12. 2020. Tožnik ni izvršil sklepa davčnega organa o predložitvi zahtevane poslovne dokumentacije in evidenc, ki jih je bil dolžan voditi v skladu z zakonodajo. V inšpiciranem obdobju tožnik poslovnih knjig in evidenc ni vodil pravilno, saj so vpisi v poslovne knjige temeljili na neresničnih in nepravilnih podatkih, ker ni pravilno evidentiral prejetih računov od dobaviteljev iz Evropske Unije in izdanih računov kupcem. Tožnik tudi ni predložil pravilnih obračunov DDV in tudi ni obračunal DDV od vseh pridobitev storitev iz Evropske Unije, od katerih je neupravičeno odbijal DDV. Tudi ni predložil prejetih računov od slovenskih dobaviteljev v inšpiciranam obdobju. Tožnik davčnemu organu ni omogočil ugotovitve pravilnega obsega poslovanja in višine davčne osnove, zato je davčni organ osnovo za DDV za obdobje od 1. 10. 2018 do 31. 12. 2020 ugotovil z oceno na podlagi 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Pri določitvi davčne osnove je davčni organ upošteval podatke VIES, iz katerih izhaja, da je tožnik v inšpiciranem obdobju pridobil različne storitve in blago od dobaviteljev iz držav članic Evropske Unije (Belgije, Bolgarije, Cipra, Češke, Nemčije, Španije, Estonije, Velike Britanije, Hrvaške, irske, Latvije, Malte, Nizozemske), v skupnem znesku 1,103.106,64 EUR (storitve v znesku 1.096.759,63 EUR in blago v znesku 6.347,01 EUR). Dobavitelji: A., B., C., D., E., F., G., H., I., J., K., L., M., N., O., P., R., S., T., U., V., Z., Č., Š., ki so v obdobju nadzora za tožnika opravili dobave storitev in blaga v Slovenijo, so te dobave izkazali v rekapitulacijskih poročilih (poročali so o dobavah v drugo državo članico Evropske Unije, v Slovenijo). Tožnik v oddanih DDV-0 obračunih v obdobju od 1. 10. 2018 do 31. 12. 2020, ni izkazal nobenih pridobitev blaga, izkazal je le za 694.885,00 EUR pridobitev storitev, ni pa izkazal ostalih pridobitev storitev v znesku 401.875,00 EUR. Od vseh pridobitev storitev in blaga iz EU v skupnem znesku 1,103.106,64 EUR tožnik ni obračunal DDV v skupnem znesku 242.683,46 EUR, ki ga je bil dolžan obračunati in plačati, saj ni imel pravice odbijati vstopnega DDV, ker ni dokazal, da so bile dobave blaga in storitev uporabljene za namenjene opravljanju njegove poslovne dejavnosti, kot to določa 63. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Tožnik za inšpicirano obdobje davčnemu organu tudi ni predložil prejetih računov od slovenskih dobaviteljev v skupnem znesku 87.871,00 EUR, od katerih je v obračunu DDV-0 neupravičeno odbijal vstopni DDV v znesku 15.846,00 EUR. V obračunu DDV-O, za obdobje od 1. 10. 2018 do 31. 12. 2020 tožnik ni izkazal nobenih izdanih računov, je pa izkazal za 7.000,00 EUR pridobitev storitev iz Evropske Unije in iz tega naslova odbijal DDV v znesku 1.540,00 EUR, tako da je v tem obračunu izkazal presežek DDV v znesku 14.306,00 EUR, vračilo katerega pa ob oddaji obračuna DDV-0 4. 3. 2021 ni zahteval. Davčni organ je ugotovil, da so bile dobave opravljene, tožnik pa v postopku ni dokazal, da so bile uporabljene za namene njegove obdavčljive dejavnosti, kar je eden od pogojev iz 63. člena ZDDV-1 za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV. Tožnik je v postopku sodeloval in bil seznanjen z relevantnim dejanskim stanjem in je imel možnost v postopku podati izjave, dokazila in pripombe. Podatki o dobavah blaga in storitev iz evidence VIES za tožnika so razvidni iz preglednice na straneh 10 do 13 obrazložitve izpodbijane odločbe. Obračun DDV, ki ga je davčni organ opravil s cenitvijo na podlagi 68. člena ZDavP-2, ker tožnik ni predložil dokumentacije glede prejetih in izdanih računov, je razviden na straneh 19 do 22 obrazložitve izpodbijane odločbe, obračun zamudnih obresti pa je razviden iz preglednice na strani 23 obrazložitve.

3Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnilo.

4Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepravilno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik je v postopku davčnega nadzora za obdobje od 1. 10. 2018 do 31. 12. 2020 davčnemu organu predložil na vpogled v tem obdobju izdane in prejete račune ter podal izjavo, da je prihodke iz naslova svoje dejavnosti evidentiral na podlagi ocenjenih prihodkov, česar pa davčni organ ni upošteval. Davčni organ vztraja, da v obdobju nadzora tožnik ni v celoti izvršil izdanega sklepa o predložitvi zahtevane poslovne dokumentacije in evidenc ter, da poslovnih knjig in evidenc ni vodil v redu in pravilno. V zvezi s tem tožnik vztraja pri svojih navedbah v davčnem postopku. Davčni organ ugotavlja, da v obravnavanem obdobju tožnik ni predložil pravilnih obračunov DDV, kot bi jih moral za ugotovitev njegove pravilne davčne obveznosti iz naslova DDV, ker ni obračunal DDV od vseh pridobitev storitev in blaga iz Evropske Unije, od katerih je neupravičeno odbijal DDV. Tožnik je v zvezi s tem davčnemu organu že podal ustna in pisna pojasnila, ki pa jih davčni organ ni upošteval. Tožnik vztraja, da v obravnavanem obdobju, posebej še v času epidemije Covid-19 ni razpolagal z vsemi prejetimi računi tujih poslovnih partnerjev. Tožnik jih je nameraval predložiti kasneje s samoprijavo, pri čemer bi bil ob nepravočasnem obračunu dolžan plačati samo pripadajoče obresti od prepozno obračunanega DDV, ki pa bi ostal odbiten. Sklicuje se tudi na Pojasnilo FURS št. 4230-598441/2013-1, v katerem je navedeno, da sme davčni zavezanec, ki zaradi napake obračuna DDV od pridobitve blaga iz druge države članice Evropske Unije obračuna prepozno in to naknadno popravi v tekočem obračunu DDV, na podlagi 88.b člena ZDDV-1 tako obračunani DDV priznati kot odbitnega. To pravico ima tudi, kadar prepozno obračunani DDV od pridobitve blaga ugotovi davčni organ v postopku davčnega nadzora. Davčni zavezanec tako obračuna DDV in v istem obračunu uveljavlja tudi odbitek. Pravico do odbitka DDV ima, čeprav so od obdavčljivega dogodka pretekla že 3 leta. Ko gre za samoprijavo po 88.b členu ZDDV-1 in za obrnjeno davčno obveznost po 76. členu ZDDV-1, se po cit. pojasnilu prekluzivni rok ne upošteva, saj sta obveznost za DDV in pravica do odbitka DDV nastali hkrati, zato ne pride do oškodovanja državnega proračuna. Tožnik opozarja, da je v obravnavanem obdobju iz znanih razlogov prišlo do zmanjšanja oz. celo do prekinitvi poslovne aktivnosti, kar pa ne pomeni, da bi v tem obdobju pravica do odbitka DDV ugasnila. Tudi v obdobju začasnega nedelovanja, davčni zavezanec prejema račune, DDV po teh računih pa je na splošno odbiten razen, če je odbitek DDV uveljavljen z goljufivim namenom, kar pa mora biti dokazano na podlagi objektivnih okoliščin posameznega primera. Tožnik meni, da so v danem primeru podani vsi pogoji za uspešno uveljavitev odbitka DDV: gre za dobavo blaga ali storitev, ki je prejeta od drugega davčnega zavezanca; gre za blago oz. storitve od katerih je bil obračunan DDV in ki jih je oz. jih bo davčni zavezanec uporabil za transakcije, obdavčene z DDV ali druge transakcije, ki prinašajo pravico do odbitka DDV; obstajajo pa tudi dokumenti za uveljavitev te pravice. Pri predmetnih transakcijah tudi ne gre za goljufijo oz. zlorabo sistema DDV. Navedenega davčni organ ni upošteval in je tožniku neupravičeno odrekel pravico do odbitka vstopnega DDV. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo pritožbenega organa odpravi in davčni postopek ustavi ter toženki tudi naloži, da je tožniku dolžna povrniti stroške tega postopka po odmeri sodišča.

5V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Odločitev temelji na ugotovitvi, da tožnik v postopku ni predložil dokumentacije in dokazov, da je bila nabava blaga in storitev namenjena uporabi tožnikovih obdavčenih transakcij zato ni izpolnil pogojev za priznavanje odbitka DDV (prvi odstavek 63. člen ZDDV-1). Predmet presoje je bila pridobitev blaga in storitev iz Evropske Unije in od slovenskih dobaviteljev. V zadevi ni sporno, da dobave ne bi bile opravljene. Tožnik ni predložil nobenih knjigovodskih evidenc in dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da bi bile storitve in blago, ki jih je pridobil od družb iz Evropske Unije in od slovenskih dobaviteljev namenjene uporabi obdavčenih transakcij. SEU je v sodbi C-895/19, v točki 36 poudarilo, da je eden izmed vsebinskih pogojev za nastanek pravice do odbitka DDV ta, da se zadevno blago oziroma storitve uporabijo za namene obdavčljivih transakcij.

6Tožba ni utemeljena.

7Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi prvostopenjskega in pritožbenega organa strinja ter se nanje sklicuje in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja.

8Med strankama je v obravnavani zadevi sporno ali prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo zaradi ugotovljenih nepravilnost v obdobju od 1. 10. 2018 do 31. 12. 2020 pravilno in zakonito tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV, ki jo je uveljavljal oz. mu je naložil plačilo naknadno obračunanega DDV po računih, ki jih tožnik ni evidentiral. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 20. člena ZUS-1 zadevo presojalo v okviru tožbenih navedb.

9Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih predpisuje ZDDV-1 (prvi odstavek 63. člena in prvi odstavek 67. člena, 81. člen in 82. člen)¹ in pravo Evropske unije (v nadaljevanju EU). Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij, 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV oz., da davčni zavezanec ni vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt više v dobavni verigi (subjektivni element). Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne le, če kateri od predhodno navedenih pogojev ni izpolnjen². Davčni organ v konkretnem primeru ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV od spornih računov, za katere je ugotovil, da nabavljeno blago, material in storitve niso bile v celoti uporabljene za namene tožnikove obdavčene dejavnosti, torej ker ni izpolnjen tretji pogoj.

10Iz obrazložitve odločb davčnih organov izhaja ugotovitev, da tožnik v inšpiciranem obdobju poslovnih knjig in evidenc ni vodil pravilno, saj so vpisi v poslovne knjige temeljili na neresničnih in nepravilnih podatkih, ker ni pravilno evidentiral prejetih računov od dobaviteljev iz Evropske Unije in izdanih računov kupcem. Tožnik ni predložil pravilnih obračunov DDV in tudi ni obračunal DDV od vseh dobav blaga in storitev od dobaviteljev iz držav članic Evropske Unije (Belgije, Bolgarije, Cipra, Češke, Nemčije, Španije, Estonije, Velike Britanije, Hrvaške, irske, Latvije, Malte, Nizozemske). Dobavitelji iz Evropske Unije, ki so v obdobju nadzora za tožnika opravili dobave storitev in blaga v Slovenijo, so te dobave izkazali v rekapitulacijskih poročilih, v katerih so poročali o svojih dobavah v Slovenijo. Tožnik za inšpicirano obdobje davčnemu organu tudi ni predložil prejetih računov od slovenskih dobaviteljev, od katerih je v obračunu DDV-0 odbijal vstopni DDV. Davčni organ je ugotovil, da so bile dobave dejansko opravljene, čemur tožnik v postopku ni oporekal. Tožnik pa v postopku tudi ni dokazal, da je bilo predmetno dobavljeno blago in storitve uporabljeno za namene njegove obdavčljive dejavnosti, kar je prav tako eden od pogojev iz 63. člena ZDDV-1 za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV. Po presoji sodišča je pravilna ugotovitev davčnega organa, da tožnik kljub pozivu davčnemu organu ni predložil verodostojnih listin, iz katerih bi izhajalo, da je blago in storitve, ki so ga dobavile slovenske družbe in navedene družbe iz Evropske Unije uporabil za namen svoje obdavčljive dejavnosti, kar predstavlja tretji pogoj za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV. Dejstvo, da tožnik kljub pozivom davčnemu organu ni predložil zahtevane dokumentacije, med strankama ni sporno in izhaja tudi iz tožnikovih navedb na strani 3 tožbe. Razlog zaradi katerega davčnemu organ tožnik ni predložil zahtevane dokumentacije, ki ga tožnik navaja v tožbi in sicer, da je imel namen račune predložiti kasneje s samoprijavo, tudi po presoji sodišča na odločitev nima vpliva. Tožnik je imel vse možnosti, da v postopku predloži zahtevano dokumentacije dokumentacijo, vendar je ni izkoristil.

11Pravico do odbitka vstopnega DDV je mogoče odreči v primerih, ko zavezanec za davek ne dokaže, da je zadevno blago in storitve (kot je to obravnavani primer) uporabil za namene svojih obdavčljivih transakcij. Institut samoprijave, ki ga navaja tožnik v tožbi, pa je namenjen ugotovljenim napakam, ki jih je mogoče popraviti v tekočem obračunu DDV v skladu z 88.b členom ZDDV-1, kot je pravilno pojasnil pritožbeni organ. V skladu s prvim odstavkom 88.b člena ZDDV-1 v lahko davčni zavezanec najpozneje do vročitve odmerne odločbe v postopku nadzora obračuna davka pri davčnem organu oz. do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oz. postopka o prekršku oz. kazenskega postopka vključi popravke napak iz preteklih davčnih obdobij v tekoči obračun DDV. Če so izpolnjeni pogoji za popravljanje napak v tekočem obračunu, davčni zavezanec obračuna DDV, hkrati pa ima pravico do odbitka tega DDV. Navedeno velja tudi, če je prekluzivni rok že potekel.

12Po povedanem je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno ter dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je skladno s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

13Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Tožnik je sicer v tožbi navedel, da predmetno odločbo izpodbija tudi zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja vendar pa po presoji sodišča relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno. Tožnik sam na strani 3 tožbe navaja, da v obravnavanem obdobju ni razpolagal z vsemi prejetimi računi tujih poslovnih partnerjev in jih je nameraval predložiti kasneje s samoprijavo. Glede na navedeno listinskih dokazov (prejetih računov tujih poslovnih partnerjev), ki pa so za odločitev odločilne, tožnik davčnemu organu nesporno ni predložil.

14Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ Takšna ureditev izhaja tudi iz določb členov 2(1), 17(1), 2(a), 18(1), 22(3), 28(g), (h), (f) Šeste direktive in določb členov 2(1)(a) in (c), 167, 168(a), 178, 220, 226 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 (v nadaljevanju Direktiva 2006/112), ki je nadomestila Šesto direktivo, in jih je RS prenesla v določbe ZDDV in ZDDV-1.
² Glej sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 342/2017 z dne 1. 7. 2020, točka 10.