UPRS Sodba I U 2012/2018-10

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski, tudi davčni organ) zavrnila tožnikov zahtevek z dne 28. 2. 2018 za prenehanje identifikacije za davek na dodano vrednost (v nadaljevanju ID za DDV). Tožnika bremenijo stroški tega postopka. Davčnemu organu posebni stroški niso nastali.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik zavezanec za DDV po uradni dolžnosti od 1. 11. 2017 iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti, o čemer je davčni organ 13. 10. 2017 izdal odločbo DT 3842-1868/2017-2. Tožnik je vložil zahtevo za prenehanje ID za DDV ter navedel, da promet na kmetiji v zadnjih 12 mesecih ne presega prometa v višini, ki je določena v drugem odstavku 94. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Na podlagi drugega odstavka 94. člena ZDDV-1 je obračuna DDV oproščena dobava blaga in storitev v okviru osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, ki jo določajo predpisi o dohodnini, če se zanjo dohodek ne ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov ali dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov in, če katastrski dohodek vseh članov kmečkega gospodinjstva za zadnje koledarsko leto ne presega 7.500,00 EUR. Kot katastrski dohodek pa štejejo vsi dohodki v zvezi z osnovno kmetijsko dejavnostjo in osnovno gozdarsko dejavnostjo na kmečkem gospodinjstvu, ki jih določa zakon, ki ureja dohodnino. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik član kmečkega gospodinjstva, ki opravlja dobave blaga in storitev v okviru osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, kot jo določajo predpisi o dohodnini, da se zanjo dohodek ne ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov ali dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov. Katastrski dohodek vseh članov kmečkega gospodinjstva je v zadnjem koledarskem letu presegel 7.500,00 EUR, ki je kot mejni znesek določen v drugem odstavku 94. členu ZDDV-1. Ker za leto 2017 odločbe o odmeri obveznosti iz kmetijske dejavnosti davčni organ tožniku še ni izdal, je upošteval pri odmeri podatke iz osnovne kmetijske in iz osnovne gozdarske dejavnosti, ki izvirajo iz pravnomočnih odločb o odmerjeni obveznosti iz kmetijstva za leto 2016. Iz odločbe DT 4213-0823-01087/2017 z dne 26. 4. 2017 izhaja, da je imel tožnik skupaj 4.703,24 EUR dohodkov in sicer: 529,48 EUR katastrskega dohodka in 4.173,76 EUR obdavčljivih subvencij. Iz odmerne odločbe članice gospodinjstva A.A. DT 4213-0824-01088/2017 z dne 26. 4. 2017 pa je razvidno, da je imela v letu 2016 katastrskega dohodka v višini 57,89 EUR in obdavčljivih subvencij v višini 4.173,76 EUR. Po povedanem znaša skupni dohodek iz osnovne kmetijske in iz osnovne gozdarske dejavnosti vseh članov kmečkega gospodinjstva tožnika za leto 2016 skupaj 8.934,89 EUR, kar pa presega mejni znesek 7.500,00 EUR iz drugega odstavka 94. člena ZDDV-1.

3Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Ker davčni organ v času odločanja o tožnikovem zahtevku za prenehanje ID za DDV s podatki za leto 2017 še ni razpolagal, je pravilno uporabil podatke iz leta 2016 in tudi pravilno ugotovil, da dohodki vseh članov tožnikovega kmečkega gospodinjstva v letu 2016 presegajo mejni znesek 7.500,00 EUR, določen v drugem odstavku 94. člena ZDDV-1. Zavrnil je tudi tožnikov ugovor, da izpodbijana odločba ne vsebuje navedbe roka o pravnomočnosti in se pri tem skliceval na določbo prvega odstavka 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

4Tožnik v laični tožbi ugovarja napačno uporabo materialnega prva in sicer drugega odstavka 94. člena ZDDV-1. Davčni organ pa tudi sploh ni ugotavljal dejanskega stanja. V skladu z drugim odstavkom 94. člena ZDDV-1 bi moral davčni organ ugotoviti stanje v zadnjih 12 mesecih ali za zadnje koledarsko leto, česar pa ni storil. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja navedba, da davčni organ nima podatkov za zadnjih 12 mesecev oziroma za zadnje koledarsko leto, zato je uporabil podatke iz odločb za leto 2016. S tem pa je kršil določbo drugega odstavka 94. člena ZDDV-1. Davčni organ je dolžan izdati odločbo tudi za manjkajoče podatke, česar pa ni storil. Poleg tega davčni organ ne zavezuje noben rok za izdajo dohodninske odločbe in takšno stanje lahko traja več let. V času vložitve tožnikovega zahtevka za prenehanje ID za DDV je imel davčni organ vse podatke, saj jih je tožnik davčnemu organu že predložil. S tem je kršil tožnikovo pravico, da lahko izstopi iz sistema DDV, tožniku pa je posledično nastala pravna in finančna škoda. Tako prvostopenjska odločba, kot tudi odločba pritožbenega organa nimata navedbe pravnomočnosti odločbe in celo navajata, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi, opomba sodišča) in prvostopenjskemu organu naloži, da mora natančno upoštevati določbo drugega odstavka 94. člena ZDDV-1 in v odločbi tudi določiti rok za pravnomočnost odločbe.

5Toženka je v odgovoru na tožno vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih in sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne.

6Na podlagi sklepa Upravnega sodišča RS I U 2012/2018-9 z dne 27. 8. 2019 je v zadevi odločala sodnica posameznica.

7Tožba ni utemeljena.

8Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, utemeljena s pravilnimi razlogi, ki jih navajata prvostopenjski in pritožbeni organ v obrazložitvah svojih odločb, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

9V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je davčni organ z izpodbijano odločbo pravilno in zakonito zavrnil tožnikov zahtevek z dne 28. 2. 2018 za prenehanje ID za DDV. Sporna je uporaba materialnega prava in sicer določbe drugega odstavka 94. člena ZDDV-1. V skladu z drugim odstavkom 94. člena ZDDV je obračunavanja DDV oproščena dobava blaga in storitev v okviru osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, kot jo določajo predpisi o dohodnini, če se zanjo dohodek ne ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov ali dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov in, če katastrski dohodek vseh članov kmečkega gospodinjstva za zadnje koledarsko leto ne presega 7.500,00 EUR. Za osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost se kot davčni zavezanec za namene tega zakona šteje eden od članov kmečkega gospodinjstva, zavezancev za dohodnino od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, ki ga člani kmečkega gospodinjstva, zavezanci za dohodnino iz te dejavnosti določijo za predstavnika. Na podlagi prvega odstavka 132. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju PZDDV-1) davčnemu zavezancu, ki v obdobju zadnjih 12 mesecev oziroma v zadnjem koledarskem letu ne presega prometa v višini, določeni v prvem in drugem odstavku 94. člena ZDDV-1, na zahtevo davčnega zavezanca preneha ID številka za DDV. V skladu s 160. členom PZDDV-1 se kot katastrski dohodek iz drugega odstavka 94. člena ZDDV-1 štejejo vsi dohodki v zvezi z osnovno kmetijsko in osnovno gozdarko dejavnostjo na kmečkem gospodinjstvu, kot jih določa zakon, ki ureja dohodnino. Davčni organ odmeri dohodnino in zavezancem za dohodnino od dohodkov iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti izda odločbo o odmeri obveznosti za davčno leto.

10V zadevi ni sporno, da je tožnik zavezanec za DDV in da je 28. 2. 2018 vložil zahtevo za prenehanje ID številke za DDV, o katero je davčni organ odločal v predmetni zadevi. V skladu s prvim odstavkom 80. člena ZDDV-1 o prenehanju ID za DDV odloči davčni organ z odločbo po prejemu zahtevka davčnega zavezanca ali pravne osebe, ki ni davčni zavezanec, za prenehanje ID za DDV oziroma po uradni dolžnosti, če ugotovi, da ne obstajajo več razlogi za ID za DDV. V času odločanja davčni organ še ni razpolagal s podatki za leto 2017, zato je po presoji sodišča pri odločanju o tožnikovi zahtevi pravilno upošteval podatke za leto 2016. Neutemeljen in neizkazan je tožnikov tožbeni ugovor, da je davčni organ razpolagal z vsemi potrebnimi podatki, ker mu jih je tožnik že predložil. Po presoji sodišča iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi jasno izhaja pravilen izračun skupnih dohodkov vseh članov tožnikovega kmečkega gospodinjstva iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarke dejavnosti za leto 2016, ki nesporno presega mejni znesek 7.500,00 EUR iz drugega odstavka 94. člena ZDDV-1. Dejansko stanje v obravnavani zadevi je bilo po mnenju sodišča pravilno in popolno ugotovljeno, davčni organ je odločitev utemeljil na pravilni pravni podlagi in zakonsko normo tudi pravilno uporabil. Iz dikcije drugega odstavka 94. člena ZDDV-1 pa tudi jasno izhaja, da je relevantno obdobje, v katerem se ugotavlja višina katastrskega dohodka vseh članov kmečkega gospodinjstva zadnje koledarsko leto. Tožnik je vložil predmetni zahtevek 28. 2. 2018, ko pa davčni organ še ni razpolagal s podatki o katastrskem dohodku tožnika in članov tožnikovega kmečkega gospodinjstva za leto 2017. Zato je kot zadnje koledarsko leto pravilno upošteval podatke o katastrskem dohodku tožnika in članov njegovega kmečkega gospodinjstva iz leta 2016. Tako je po mnenju sodišča tožnikov ugovor o napačni uporabi materialnega prava neutemeljen.

11Neutemeljen je tudi tožnikov tožbeni ugovor o pomanjkljivosti odločb prvostopenjskega in pritožbenega organa, ker „ne vsebujeta navedbe o pravnomočnosti in celo navajata, da pravica do pritožbe ne zadrži izvršitve te odločbe“. Kot je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ postane upravni akt pravnomočen, ko se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice oziroma so ji bila z njo naložene kakšne obveznosti. Napačno pa je pritožbeni organ navedel kot pravno podlago prvi odstavek 125. člena ZUP namesto pravilno prvi odstavek 225. člena ZUP, kar pa po presoji sodišča na pravilnost odločitve ni vplivalo. Prav tako je davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi pravilno navedel, da v skladu z določbo tretjega odstavka 80. člena ZDDV-1 pritožba zoper odločbo o prenehanju ID številke za DDV ne zadrži izvršitve. Torej postane izvršljiva takoj.

12Neutemeljen je po presoji sodišča tudi tožnikov tožbeni ugovor, da je davčni organ kršil tožnikovo pravico do izstopa iz sistema DDV, saj morajo tako za vstop, kot tudi za izstop iz sistema DDV davčni zavezanci izpolnjevati zakonsko določene pogoje. Tožnik pa v obravnavanem primeru ni izkazal, da izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 94. člena ZDDV-1.

13Tožniku je tudi že pritožbeni organ pravilno pojasnil, da lahko ponovno vloži vlogo za prenehanje ID za DDV, če bo v odločbi o odmeri obveznosti iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti tožnikovega kmečkega gospodinjstva za leto 2017 davčni organ ugotovil, da skupni dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti tožnikovega kmečkega gospodinjstva ne presega mejne vrednosti 7.500,00 EUR, kot jo določa drugi odstavek 94. člena ZDDV-1.

14Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče ni našlo očitanih kršitev tožnikovih pravic ter tudi ne nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je med strankama prvenstveno sporna razlaga materialnega prava in sicer določbe drugega odstavka 94. člena ZDDV-1. Po presoji sodišča so bili relevantni dokazi pravilno presojeni že v upravnem postopku, tožnik v tožbi pa tudi ni podal dokaznega predloga z zaslišanjem.