23. člen ZDDV-1

Sodišče prepričajo ugotovitve, ki se nanašajo na pojasnjeno tožnikovo aktivno vlogo pri ugotovljeni davčni goljufiji. V primeru sodelovanja pri utaji oziroma zlorabi sistema DDV zavezancu lahko naloži plačilo dodatnega DDV, ne glede na izpolnjevanje pogojev iz 46. člena ZDDV-1, ki pa v konkretnem primeru tudi niso izpolnjeni, kar bo sodišče pojasnilo v nadaljevanju. Pri tem mora davčni organ dokazati obstoj objektivnih in subjektivnih elementov zlorabe, kar je davčni organ obrazložil na 19. do 23. in 24. strani izpodbijane odločbe in dodatno toženka na 28. do 30. strani drugostopenjske odločbe. Toženka predvsem tožniku očita, da ni deloval v dobri veri, kar je po presoji SEU bistvena okoliščina za odmero dodatnega davka. Okoliščine poslovanja, kot so navedene v izpodbijani odločbi in odločbi toženke, glede dvojnih CMR listine za isti prevoz blaga, neujemanje prepeljanih količin blaga s količinami blaga po računih, neodposlano blago, utemeljen dvom v prevzem blaga, nevednost pritožnika, kam naj se blago sploh odpošlje, poslovanje z obema družbama na enak način in brez sklenjenih pogodb, sestava CMR listin, ki niso bile sestavljene za dejanski prevoz blaga itd. kažejo,

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali se lahko v verigi tristranskih poslov dobavitelj (drugi v verigi) blaga, ki je bilo z enim prevozom dobavljeno (tj. dano na razpolago oziroma v last) kupčevemu kupcu (in ne tretjemu v verigi), lahko sklicuje na administrativno poenostavitev za tristranske posle iz četrtega odstavka 23. člena ter 48. in 76. člena ZDDV-1 oziroma iz 42., 141. in 197. člena Direktive o DDV?

V zadevi tako ni sporno, da tožnik ni izkazal, da je bilo blago dostavljeno neposredno tožnikovemu kupcu oziroma dobavljeno prejemniku nadalje dobave, kot je to tožnik poročal, torej neposredno tretjemu v verigi. Tako sta bili znotraj enega prevoza, opravljeni več kot dve dobavi, dejanski pridobitelji blaga namreč niso bili tožnikovi kupci, temveč njihovi kupci (kupci kupcev oziroma četrti v verigi), zato tudi po presoji sodišča niso bile izpolnjene vsebinske zahteve za uporabo administrativne poenostavitve za tristranske posle in posledično za oprostitev obravnavanih transakcij tožnika na Danskem kot pridobitev blaga znotraj Unije.

Tožnikove prejete fakture dobaviteljev kažejo, da je bil tožnik kupec mobilnih telefonov, in sicer so mu bile fakture izdane na način, da je bila na njih navedena njegova ID za DDV številka in ob sklicevanju na znotrajskupnostno davka prosto dobavo po 6a členu nemškega zakona, ki ureja davek na dodano vrednost. Tako je tožnik s posredovanjem svoje slovenske ID za DDV nemškemu dobavitelju dosegel, da mu v Nemčiji DDV ni bil zaračunan. Na svojih izhodnih fakturah tožnik DDV ravno tako ni obračunal, a se je pri tem skliceval na mehanizem obrnjene davčne obveznosti, in sicer za storitve.

Brez jedra.