SEU odločba

Predstavitev dejanskega stanja

1Tožnica je gospodarska družba, ki je v Sloveniji registrirana za namene DDV. V inšpiciranem obdobju je od dobaviteljev, registriranih v Nemčiji, nabavljala sojine in repične tropine ter repično olje in jih dalje prodajala zavezancem na Dansko, to je družbam A., B. in C., ki so po ugotovitvi davčnega organa „missing trader“ družbe. Dobaviteljem je predložila slovensko ID številko DDV. Prevoz blaga iz Nemčije neposredno na Dansko je organizirala in plačala tožnica, ki je v omenjeni transakciji nastopala kot drugi člen v verigi dobav. Pridobitve blaga od nemških dobaviteljev in nadaljnje dobave danskim zavezancem je poročala v obračunu DDV (DDV-O) in rekapitulacijskem poročilu (PR-O) v Sloveniji. Na računih, ki jih je tožnica izdala svojim kupcem, je navedena klavzula „Obrnjena davčna obveznost“.¹ S tem je izkoristila administrativno poenostavitev, ki velja za t. i. tristranske posle, in je davčno obveznost prenesla na prejemnika dobave, zaradi česar se ji ni bilo treba za namene DDV registrirati na Danskem.

2Predmetno blago je bilo odpeljano iz Nemčije direktno na Dansko, vendar ni bilo dostavljeno danskim kupcem, tj. v prejšnji točki navedenim družbam, ampak njihovemu kupcu, ki je sledil v dobavni verigi na Danskem. Tožnica kot organizatorka prevoza je blago dostavila kupčevemu kupcu, to je družbi D. na različne naslove na Danskem. Iz tehtalnih listov, ki so del upravnega spisa, izhaja, da je bilo blago dobavljeno v skladišča in mešalnice, kjer so ga za družbo D. prevzeli različni prevzemniki, to so: ...

3Zadevno blago je bilo torej predmet enega samega pošiljanja oziroma prevoza znotraj Skupnosti, ob treh zaporednih dobavah. Veriga dobav je torej sledila: nemški dobavitelji (nemška ID za DDV) – tožnica s slovensko ID za DDV – missing trader družbe, danska ID za DDV – D., danska ID za DDV. Fizično pa je blago potovalo iz Nemčije neposredno na Dansko k zadnje navedeni družbi oz. v skladišče/mešalnico v njenem imenu.

4Slovenski davčni organ je na podlagi Uredbe Sveta (EU) št. 904/2010 z dne 7. oktobra 2010 o upravnem sodelovanju in boju proti goljufijam na področju davka na dodano vrednost (prenovitev) danski finančni urad zaprosil za informacije, ali so zgoraj navedene danske družbe (kupci) prijavile pridobitve od tožnice in obračunale oziroma plačale DDV ter dejansko prevzele blago. Od danskega organa je prejel informacije, da družbe niso izkazale nobenih pridobitev od tožnice, niso obračunale oziroma plačale nobenih davčnih obveznosti od teh pridobitev niti niso bile prevzemnice blaga, saj niso imele ne poslovnih prostorov niti skladiščnih kapacitet. DDV od pridobitev tako ni bil plačan ne na Danskem ne v Sloveniji.

5Davčni organ je zato v nadaljevanju ugotavljal tudi okoliščine, ki kažejo na tožničino védenje, da sodeluje v transakcijah, katerih namen je utaja DDV. Te okoliščine so predvsem: kraji dostave blaga so bili različni, ne glede na to, kdo je bil končni kupec blaga; neobičajen način plačila, saj je račune, ki jih je svojemu kupcu C. izstavila tožnica plačala tretja oseba, to je družba E., ki je plačala tudi del računov, ki jih je tožnica izstavila drugemu danskemu kupcu, tj. družbi B., in sicer na podlagi 25 agignacijskih pogodb; nesočasnost plačil glede na čas dobave brez predplačil ali zavarovanj, čeprav gre za visoke zneske, s čimer je tožnica nase prevzela celoten riziko neplačila; tožničina opustitev preveritve kupcev (njihovih bonitet oz. referenc), ki so bili novi na trgu, kar odstopa od običajne prakse; zamuda pri oddaji obračunov DDV-O in RP-O, kar je davčnemu organu onemogočilo sprotne kontrole dobav, saj te niso bile pravočasno in pravilno vnesene v VIES sistem; sklepanje pogodb s posredniškima družbama preko kupca D.. Slednja je namreč obvladovala družbi F. s Sejšelov in G. iz Bolgarije (posredniški družbi), ki sta za tožnico iskali kupce na območju Danske, za kar jima je tožnica plačevala provizijo od prodaje. Preko ANC Group je tako tožnica sklenila pogodbo s posredniškima družbama, na podlagi katere sta posredniški družbi v dobavno verigo vključili dodatne člene (subjekt C), to so družbe tipa missing trader, ki so se v verigi dobav menjavale in na katere je tožnica prenesla obveznost plačila DDV.

Odločitev davčnega organa

6Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je pri tožnici opravila davčni inšpekcijski nadzor obračunavanja in plačevanja davka na dodano vrednost (DDV) za leti 2015 in 2016, v katerem je tožnici odmerila DDV za navedeni dve leti v skupnem znesku 1.802.408,04 EUR, obračunan od davčne osnove 17.295.787,40 EUR po davčni stopnji 9,5 % oziroma 22 % in pripadajoče obresti v znesku 458.834,77 EUR.

7Stališče davčnega organa je, da tožnica ni upravičena do uporabe poenostavitve za tristranske posle, določene v 23. oziroma 48. členu ZDDV-1 v povezavi s 27. členom Pravilnika, ker sta bili znotraj enega prevoza opravljeni več kot dve dobavi blaga. Pri tem davčni organ ne problematizira samega kraja dobave, ampak to, da z izročitvijo blaga kupčevemu kupcu blago ni bilo dano na razpolago (v last oziroma razpolaganje) tretjemu v verigi. Zato je kraj obdavčitve od pridobitev, ki jih je opravila tožnica, v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZDDV-1 (oziroma členom 41(1) Direktive o DDV) v državi identifikacije za DDV, to je v Sloveniji. Če bi tožnica dokazala, da je do obdavčitve te pridobitve prišlo na Danskem, bi imela možnost uporabe korekcijskega mehanizma iz tretjega odstavka 23. člena ZDDV‑1 (člen 41(2) Direktive o DDV), vendar ob pogoju, da ni vedoma sodelovala pri utaji DDV.² Prav slednje se dodatno ugotavlja v zadevi, saj je posel tekel v dobavni verigi, ki je vseskozi ostala enaka, menjavali so se le neplačujoči gospodarski subjekti na mestu subjekta C.

8Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in pritrdilo razlogom davčnega organa za odmero DDV.

Upravni spor

9Zavezanka (tožnica) je zoper odločbo davčnega organa nato vložila tožbo pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, s katero želi doseči odpravo prvostopenjske odločbe. V tožbi nasprotuje stališču, da v zadevi ne gre za prave tristranske posle. Zatrjuje, da se poenostavitev za prave tristranske posle lahko uporabi tudi med tremi zaporednimi zavezanci, ki so vključeni v daljšo verigo (npr. štirih ali več zavezancev), kadar so zanjo izpolnjeni predpisani pogoji, še posebej, če je kraj dostave blaga (zaključek prevoza) v državi identifikacije neposrednega kupca blaga. Dejstvo, da se blago v državi kupca dostavi drugemu subjektu (četrtemu v verigi oziroma skladišču, ki ga prevzame zanj, in ne neposredno kupcu, tj. tretjemu v verigi) ne vpliva na izpolnjevanje pogojev za opredelitev tristranskih poslov. Posledično slovenski davčni organ ni pristojen za presojo njenega ravnanja, ampak so opisane transakcije obdavčljive na Danskem. Šele v primeru, če bi država, v katero je blago prispelo (Danska), zavrnila uporabo člena 141 Direktive o DDV, bi po mnenju tožnice država identifikacije (Slovenija) na podlagi člena 41 Direktive o DDV lahko obdavčila pridobitev slovenskega zavezanca.

10Tožena stranka se s tem stališčem ne strinja in vztraja, da v obravnavanem primeru ne gre za prave tristranske posle, in sicer iz razloga, ker sta bili znotraj enega prevoza (Nemčija - Danska) opravljeni več kot dve dobavi blaga. Pri tem izpolnitev pogojev za tristranske posle ni pogojena z dostavo blaga v prostore tretjega v verigi, ampak meni, da mora biti blago na koncu prevoza dano na razpolago (v last) tretjemu, ki je dolžan izpolniti obveznost iz naslova DDV. V konkretnem primeru bi tožnica te pogoje izpolnila, če bi skladišče oziroma mešalnica blago prevzela v imenu in za račun tožničinega kupca (tretjega v verigi), ne pa v imenu četrtega v verigi. Meni še, da gre pri administrativni poenostavitvi za prave tristranske posle za izjemo v sistemu DDV, ki jo je treba razlagati ozko.

11Upravno sodišče mora glede na podane tožbene ugovore presoditi, ali gre za prave tristranske posle in ali so izpolnjeni pogoji za uporabo administrativne poenostavitve, predpisani v členih 141 v povezavi s členoma 42 in 197 Direktive o DDV. V ta namen tudi naslavlja predmetna vprašanja na SEU. Če bo na podlagi odgovora SEU na tu zastavljena vprašanja Upravno sodišče presodilo, da so bili pogoji, določeni v zgoraj navedenih določbah Direktive o DDV izpolnjeni, bo nadalje presojalo še okoliščine, ali je tožnik vedel, da sodeluje pri zlorabi sistema DDV in mu je na tej podlagi mogoče naložiti dodaten davek. Temu je namenjeno tretje zastavljeno vprašanje.

Upoštevno pravo

12Na ravni EU je z namenom, da postopek več dobav med različnimi dobavitelji ne bi bil preveč zapleten, za primer treh podjetij iz treh držav članic s tremi identifikacijskimi številkami treh držav, ki trgujejo z blagom, ki se neposredno prepelje od prvega do zadnjega podjetja, s členom 141 v povezavi s členoma 42 in 197 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (v nadaljevanju Direktiva o DDV, UL L št. 347 z dne 11. 12. 2006, str. 1) uvedena posebna ureditev za t. i. (prave) tristranske posle znotraj Skupnosti.

13Člen 40 Direktive določa:

Za kraj pridobitve blaga znotraj Skupnosti se šteje kraj, kjer se blago nahaja v trenutku, ko se konča odpošiljanje ali prevoz blaga pridobitelju.

14Člen 41 Direktive določa:

(1) Brez vpliva na določbe člena 40 se šteje, da je kraj pridobitve blaga znotraj Skupnosti iz člena 2(1)(b)(i) na ozemlju države članice, ki je izdala identifikacijsko številko DDV, pod katero pridobitelj opravi to pridobitev, razen če oseba, ki blago pridobi, dokaže, da je bila pridobitev predmet DDV v skladu s členom 40.

(2) Če je bila pridobitev predmet DDV v skladu s členom 40 v državi članici, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga konča, potem ko je bila obdavčena v skladu s prvim pododstavkom, se davčna osnova ustrezno zmanjša v državi članici, ki je izdala identifikacijsko številko DDV, pod katero je pridobitelj opravil to pridobitev.

15Člen 42 Direktive določa:

Prvi odstavek člena 41 se ne uporablja in se šteje, da je bila pridobitev blaga znotraj Skupnosti predmet DDV v skladu s členom 40, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a) pridobitelj dokaže, da je opravil to pridobitev za namene kasnejših dobav na ozemlju države članice, določeni v skladu s členom 40, za katere je bil kot oseba, ki je dolžna plačati davek v skladu s členom 197, določena oseba, ki ji je bila opravljena dobava;

(b) pridobitelj je izpolnil obveznosti, predvidene v členu 265, v zvezi s predložitvijo rekapitulacijskega poročila.

16Člen 141 Direktive določa:

Vsaka država članice sprejme posebne ukrepe, da se DDV ne obračuna za pridobitev blaga znotraj Skupnosti, ki se v skladu z merili iz člena 40 opravi na njenem ozemlju, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a) pridobitev blaga opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v tej državi članici, vendar je identificiran za DDV v drugi državi članici;

(b) pridobitev blaga se opravi za namene kasnejše dobave tega blaga, ki jo opravi davčni zavezanec iz točke (a) v isti državi članici;

(c) blago, ki ga davčni zavezanec iz točke (a) tako pridobi, se neposredno odpošlje ali odpelje iz druge države članice, kot je tista, v kateri je identificiran za DDV, in je namenjeno prejemniku nadaljnje dobave;

(d) oseba, kateri je namenjena nadaljnja dobava blaga je drug davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, identificiran/a za DDV v isti državi članici;

(e) oseba iz točke (d) je bila določena v skladu s členom 197 kot oseba, ki je dolžna plačati davek za dobavo, ki jo opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici, v kateri je dolžan davek.

17Člen 197 Direktive določa:

DDV je dolžna plačati oseba, kateri se opravi dobava blaga, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a) obdavčljiva transakcija je dobava blaga, opravljena pod pogoji iz člena 141;

(b) oseba, kateri se opravi dobava blaga, je drug davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, identificiran/a za DDV v državi članici, v kateri se opravi dobava;

(c) račun, ki ga izda davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici osebe, kateri je blago dobavljeno, je izdan v skladu z oddelki 3 do 5 poglavja 3.

Nacionalno pravo

18Na nacionalni ravni sta za odločitev relevantna Zakon o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) in Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost.

1923. člen ZDDV-1 določa:

(1) Za kraj pridobitve blaga znotraj Unije se šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se konča odpošiljanje ali prevoz osebi, ki ga je pridobila.

(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena se šteje, da je kraj pridobitve blaga znotraj Unije na ozemlju države članice, ki je izdala identifikacijsko številko za DDV, pod katero oseba, ki pridobiva blago, opravi to pridobitev, razen če dokaže, da je bila pridobitev blaga predmet DDV v drugi državi članici v skladu s prvim odstavkom tega člena.

(3) Če je bila pridobitev blaga predmet DDV v skladu z drugim odstavkom tega člena in pozneje v državi članici, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga konča, se davčna osnova ustrezno zmanjša v državi članici, ki je izdala identifikacijsko številko za DDV, pod katero je pridobitelj opravil to pridobitev.

(4) Ne glede na drugi odstavek tega člena se šteje, da je bila pridobitev blaga predmet DDV v skladu s prvim odstavkom tega člena, če pridobitelj:

a) dokaže, da je opravil to pridobitev za namene poznejše dobave na ozemlju druge države članice, določene v skladu s prvim odstavkom tega člena, za katero je bil določen prejemnik blaga kot oseba, ki mora plačati DDV, in

b) če je izpolnil obveznosti v zvezi s predložitvijo rekapitulacijskega poročila.

20Drugi odstavek 48. člena ZDDV-1 določa:

Od pridobitve blaga znotraj Unije, ki je v skladu s prvim odstavkom 23. člena tega zakona opravljena na ozemlju Slovenije, se DDV ne obračuna, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

a) pridobitev blaga opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, vendar je identificiran za DDV v drugi državi članici;

b) pridobitev blaga je opravljena za namene nadaljnje dobave tega blaga, ki jo opravi davčni zavezanec iz točke a) tega odstavka na ozemlju Slovenije;

c) blago, ki ga davčni zavezanec iz točke a) tako pridobi, se neposredno odpošlje ali odpelje iz druge države članice, kot je država, v kateri je identificiran za DDV, in je namenjeno osebi, ki je prejemnik nadaljnje dobave;

d) prejemnik nadaljnje dobave blaga je davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, vendar je identificirana za DDV v Sloveniji, in

e) od nadaljnje dobave blaga, ki jo na ozemlju Slovenije opravi davčni zavezanec iz točke a) tega odstavka, mora, v skladu s 4. točko prvega odstavka 76. člena tega zakona, plačati DDV prejemnik blaga.

214. točka prvega odstavka 76. člena ZDDV-1 določa:

DDV mora plačati oseba, kateri se opravi dobava blaga, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

- obdavčljiva transakcija je dobava blaga, opravljena pod pogoji iz drugega odstavka 48. člena tega zakona,

- oseba, kateri se opravi dobava, je drug davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, ki sta identificirana za DDV v Sloveniji in

- račun, ki ga izda davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, je izdan v skladu s tem zakonom.

22Definicija tristranskih poslov je v slovenskem pravnem redu podana v podzakonskem predpisu, ne v ZDDV-1. Tako 27. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost določa:

Tristranski posli so verižni posli, v katerih sodelujejo trije davčni zavezanci, identificirani za namene DDV, vsak v svoji državi članici. Davčni zavezanec – dobavitelj blaga iz ene države članice izda račun za dobavo blaga znotraj Unije davčnemu zavezancu – pridobitelju blaga v drugi državi članici za blago, ki se neposredno odpošlje oziroma odpelje davčnemu zavezancu – prejemniku blaga v tretjo državo članico.

Vprašanje razlage člena 141 Direktive o DDV v povezavi s členi 41, 42 in 197 iste Direktive

23Tristranski posli so po praksi SEU³ posebna vrsta verižnih dobav, ki se opravijo med tremi davčnimi zavezanci na način, da se opravita dve zaporedni dobavi, od katerih se lahko le ena obravnava kot oproščena dobava blaga znotraj EU. Subjekt A je dobavitelj, subjekt B kupec in dobavitelj in subjekt C kupec. Člen 141 Direktive o DDV vmesni družbi omogoča, da se ji ni treba registrirati v namembni državi. To se doseže s tem, da zavezancu tam ni treba obračunati DDV ne od pridobitve znotraj Unije (prvi stavek člena 141) ne na njeno dobavo, saj člen 197 določa, da prejemnik te (druge) dobave postane oseba, ki je dolžna plačati davek. S tem torej davčna obveznost preide na prejemnika, tj. na tretji člen v verigi.

24V obravnavni zadevi v verigo dobav niso bili vključeni trije členi oz. subjekti, ampak štirje, registrirani v treh različnih državah članicah. Prevoz blaga je bil en sam, opravljen neposredno četrtemu v verigi (ki je z blagom razpolagal kot lastnik) oziroma skladišču ali mešalnici zanj. Upravnemu sodišču se glede na predstavljene okoliščine zastavlja vprašanje pravilne uporabe določb o kraju pridobitve blaga, od česar je odvisna obdavčitev z DDV v Sloveniji, v povezavi s pravili, ki veljajo za tristranske posle. Za uporabo administrativne poenostavitve, predvideno za tristranske posle, morajo biti v skladu z nacionalnim pravom izpolnjeni vsi pogoji iz četrtega odstavka 23. člena, drugega odstavka 48. člena in 4. točke prvega odstavka 76. člen ZDDV-1, s katerimi so bili v pravni red Republike Slovenije preneseni členi 42, 141 oziroma 197 Direktive o DDV. Pravilna razlaga določb ZDDV-1 je torej v celoti odvisna od pravilne razlage navedenih določb Direktive o DDV.

25Prvo vprašanje se nanaša na razmerje med členom 42 in 41 Direktive o DDV. Upravno sodišče meni, da bi tudi v primeru verižne transakcije štirih strank, transakcije med (prvimi) tremi subjekti lahko tvorile trikotno poenostavitev v smislu določb Direktive o DDV, če so za to izpolnjeni pogoji, ki jih določa navedena direktiva. Zadnja transakcija v verižni transakciji pa bi se lahko obravnavala kot naknadna dobava, ki ni del trikotne transakcije. Nadaljnja dobava blaga po tristranskem poslu glede na člen 141 Direktive o DDV namreč po razumevanju predložitvenega sodišča načeloma ne vpliva na izpolnitev zahtev za uporabo poenostavitve s strani subjekta B.

26Iz Direktive o DDV ni razvidno, da bi bilo za vmesni subjekt pomembno, kaj namerava subjekt C storiti z blagom (npr. ga prodati naprej). Člen 141(c) Direktive o DDV, na katerega se v bistvenem nanašata drugi dve vprašanji Upravnega sodišča, namreč zahteva, da se zadevno blago, ki je predmet pridobitve znotraj EU, neposredno odpošlje ali odpelje iz druge države članice, kot je tista, v kateri je pridobitelj identificiran za DDV, in je namenjeno prejemniku nadaljnje dobave. Glede na besedilo navedenega člena se tako zdi bistveno, da subjekt B pošlje blago iz države članice A neposredno v državo članico C. Glede dikcije „je namenjeno prejemniku nadaljnje dobave“ pa ni jasno, ali mora tretji v verigi blago dejansko prevzeti (v smislu, da mu je dano na razpolago), ali pa je pogoj iz člena 141(c) Direktive o DDV izpolnjen tudi v primeru direktne dobave kupčevemu kupcu oziroma skladišču, ki ga zanj upravlja neka tretja oseba, kot je bilo to v obravnavanem primeru.

27Sodne prakse SEU glede navedenega vprašanja ni. Predložitveno sodišče je seznanjeno npr. s sodbama SEU z dne z dne 19. aprila 2018, Firma Hans Bühler KG, C-580/16, ECLI:EU:C:2018:261 in z dne 8. decembra 2022 Luxury Trust Automobil GmbH, C‑247/21, ECLI:EU:C:2022:966, kot tudi s Pojasnili o spremembah DDV v EU v zvezi z ureditvami skladiščenja na odpoklic, verižnimi posli in oprostitvijo za dobave blaga znotraj Skupnosti (hitre rešitve za leto 2020),⁴ ki med drugim obravnavajo tudi vprašanje nadaljnje prodaje blaga po tristranskem poslu (str. 67 pojasnil v slovenski verziji). Vendar se navedeni sodbi nanašata na formalne pogoje za uporabo administrativne poenostavitve (vsebina računov oziroma rekapitulacijskega poročila), ki so v obravnavni zadevi izpolnjeni), pojasnila pa na razlago člena 36a Direktive o DDV, ki v času obravnavanih transakcij (v letu 2015 oziroma 2016) še ni veljal. Ker Upravno sodišče ocenjuje, da so možne različne razlage glede vsebinskih pogojev za uporabo poenostavitve za tristranske posle, je z vidika enotne uporabe prava EU pomembno, da SEU odgovori na zastavljena vprašanja za predhodno odločanje.

28V odvisnosti od odgovora na prvi dve vprašanji Upravno sodišče zastavlja še tretje vprašanje, ki se nanaša na pravilno obdavčitev transakcije v obravnavanem primeru, če bi bili pogoji za uporabo administrativne poenostavitve izpolnjeni, pa bi se izkazalo, da je tožnica vedoma sodelovala pri goljufivih transakcijah. Predložitvenemu sodišču se predvsem zastavlja vprašanje v povezavi z zatrjevano (ne)pristojnostjo slovenskega davčnega organa, da v primeru, če se ugotovi takšno sodelovanje pri zlorabi sistema DDV, davek odmeri tožnici na podlagi pravila o kraju obdavčitve iz člena 41(1) Direktive o DDV.

Vprašanja za predhodno odločanje

Glede na navedeno Upravno sodišče v skladu z drugim odstavkom člena 267 Pogodbe o delovanju Evropske unije zastavlja Sodišču Evropske unije naslednja vprašanja za predhodno odločanje:

(1) Ali je treba člen 141(c) Direktive o DDV, od katerega je v skladu s členoma 42 in 197 Direktive o DDV odvisna neuporaba člena 41(1) Direktive o DDV, razlagati tako, da je pogoj iz te določbe izpolnjen v primeru, če je bilo zadevno blago z enim prevozom dobavljeno (tj. dano na razpolago oziroma v last) kupčevemu kupcu (in ne tretjemu v verigi), ki je registriran za DDV v isti državi članici kot tretji v verigi?

(2) Ali je za izpolnitev pogoja iz člena 141(c) Direktive o DDV pomembno, ali je subjekt, ki uveljavlja poenostavitev za tristranske posle, seznanjen z nadaljnjo dobavo?

V odvisnosti od odgovora na zgornji vprašanji Upravno sodišče zastavlja še 3. vprašanje, in sicer:

(3) Ali je člen 41(1) Direktive o DDV v okoliščinah obravnavanega primera treba razlagati tako, da se DDV lahko odmeri v državi identifikacije zavezanca, ki je drugi v verigi (v Sloveniji), pri čemer se davčna osnova ne zmanjša na podlagi člena 41(2) iste direktive, če se ugotovi, da je davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje v transakcijah, ki pomenijo zlorabo sistema DDV?

---------------------------------------

1Klavzula „Reverse Charge“ v skladu s členom 226 Direktive o DDV.

2V smislu sodbe SEU z dne 18. decembra 2014 Italmoda, C-131/13 , ECLI:EU:C:2014:2455.

3Sodba SEU z dne 19. aprila 2018 Firma Hans Bühler KG, C‑580/16, ECLI:EU:C:2018:261.

4Pojasnila Evropske komisije, Generalnega direktorata za obdavčenje in carinsko unijo, objavljeno decembra 2019, dostopno na spletni strani Komisije.