VSL Sodba I Cp 245/2022

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, s katerim od toženca zahteva plačilo odškodnine v višini 750,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2015 dalje (I. točka izreka). Tožnici je naložilo povrnitev toženčevih stroškov postopka v znesku 612, 24 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Tožnica zoper navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožnica nasprotuje ugotovitvi sodišča o odsotnosti toženčevega namena povzročitve škode ter odsotnosti vzročne zveze med toženčevimi nezakonitimi ravnanji in povzročeno škodo. Opozarja na veljavno pravno presumpcijo, da je toženec, ki je bil direktor Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju: AKOS), strokovnjak na področju, ki ga je zasedal. Moral bi natančno poznati Ustavo RS, še zlasti v delu, kjer je določeno, da pravna država deluje le na podlagi vnaprej sprejetih zakonov in podzakonskih predpisov. Spregledana je bila izpoved A. A., ki je toženca opozoril, da njegovo ravnanje ni pravilno in zakonito. Tudi priča dr. B. B. je toženca opozorila, da splošnega akta, ki je podlaga za izračun pokritosti, ne more spreminjati, ker za to ni zakonske podlage. Toženec je kot strokovnjak vedel, da izračuna pokritosti ne sme izdati mimo obstoječega splošnega akta ter da izračun z dne 20. 11. 2015 ni pravilen in zakonit. Ta izračun je pripravil namenoma. S pojasnilom, da ne gre za dokument po 58. členu Zakona o medijih¹, je toženec priznal, da je to dejanje naredil namenoma. Sodišče je celo presodilo, da je toženec ravnal nepravilno in nezakonito. Ob tem, da je število frekvenc omejeno in da je toženec izdal nezakonit akt po 58. členu ZMed, je jasno, da ga je izdal namenoma, ker ni želel, da bi tožnica delež v družbi Radio C., d.o.o., prodala družbi D., d. d. Hkrati pa je želel, da D., d. d., teh deležev ne pridobi. Toženec je smiselno povedal, da so bili pri njem drugi mediji in da je družbi D., d. d., želel preprečiti nakup deležev tožnice. Sodišče teh dejstev v razlogih sodbe niti ne omeni, kar predstavlja kršitev določil ZPP iz 15. točke 339. člena ZPP. Toženec je s tem, ko je zavestno želel preprečiti sklenitev prodajne pogodbe, pristal na škodo, ki bi tožnici nastala. Spori med E. E., tedanjim zakonitim zastopnikom in večinskim lastnikom družbe D., d. d., in tožencem še dodatno utemeljujejo naklep po škodovanju družbi D., d. d. in hkratnem pristanku na škodo tožnice. O sovražnem odnosu med tožencem in E. E. je razbrati iz zvočnega posnetka z dne 1. 3. 2021, zato ni mogoče govoriti o tem, da ni dokazala, da bi ji imel toženec namen škodovati.

Odločitev o neobstoju vzročne zveze je nepravilna. V skladu s procesno zakonodajo mora državni organ izdati odločbo v roku dveh mesecev. V drugih postopkih je Ministrstvo za kulturo izdalo soglasje znotraj tega roka, kar pomeni, da običajno ravna zakonito. Če toženec 20. 10. 2015 ne bi poslal novega izračuna pokritosti, bi se pristojno ministrstvo tudi v tem primeru držalo zakonsko določenega roka. Vzročna zveza med ravnanjem toženca in Svetom za radiodifuzijo (v nadaljevanju: SRDF) je podana. Ker je tožnica z zamudo prejela kupnino, je tožbeni zahtevek utemeljen. Zaradi toženčevega drugega izračuna, na podlagi katerega je SRDF preučeval nastalo situacijo, je SDRF potreboval čas za izdajo pozitivnega predhodnega mnenja. Ves potek postopka pridobivanja lastniškega deleža D. v Radio C. kaže na zamik odločanja in s tem tudi zamik pri izplačilu kupnine tožnici. Sodišče ni odgovorilo na vprašanje, zakaj je SDRF odločalo šele dne 15.12.2016. Podaljšana diskusija SDRF je bila izključno zaradi drugega izračuna, s katerim je toženec vnesel zmedo.

Dopis družbe F., d. o. o., v zvezi z znižanjem pokritosti prebivalstva z radijskimi programi, ni mogel zavleči postopka. Gre le za malenkostno spremembo odstotka pokritosti, ki po ZMed ni imela nikakršnega vpliva na konkurenco, zato vzročna zveza ni bila pretrgana. Zmotna je tudi trditev sodišča, da je Ministrstvo za kulturo s tem, ko je napravilo nov izračun pokritosti, prekinilo vzročno zvezo med toženčevimi ravnanji in nastalo škodo. Ministrstvo za izračun pokritosti nima ustreznega znanja. Ravnalo je le pragmatično in ni zahtevalo novega ciklusa usklajevanj, ker je bilo jasno, da v danem primeru ne gre za omejevanje konkurence.

Če toženec 20. 10. 2015 ne bi posredoval novega izračuna, bi SRDF pozitivno mnenje izdal že konec oktobra in ne bi opravil še dodatnih sej, Ministrstvo za kulturo pa bi po prejemu mnenja Sveta SRDF odločilo najkasneje do 19. 11. 2015.

Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ker se ni ukvarjalo z direktnim in eventualnim namenom nastanka škode. Izjave zakonitih zastopnikov je presojalo le v prizmi direktnega namena, ne pa tudi eventualnega. Namen toženca je bilo škodovanje družbi D., d. d., pa tudi tožnici, ki ji je zaradi dvomesečnega zamika realizacije prodajne pogodbe, s katero je prodala svoj delež v družbi Radio C., nastala škoda.

3Toženec v odgovoru na pritožbo opozarja na neizkazano vzročno zvezo, strinja se s sodiščem prve stopnje, da ni dokazano, da bi tožnici namenoma povzročil škodo v posledici izdaje drugega izračuna. Predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev odločitve. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem veljajo posebna pravila, ki so bila upoštevana pred nižjim sodiščem. Sodbo v sporu majhne vrednosti je tako mogoče izpodbijati le zaradi zmotne uporabe materialnega prava ali zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku² (prvi odstavek 458. člena ZPP). Uveljavljanje relativnih bistvenih kršitev postopka (iz prvega odstavka 339. člena ZPP) in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen pritožbeni razlog. To pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje. Del ugotovljenega dejanskega stanja predstavlja tudi dokazna ocena izvedenih dokazov. Vsebinsko neprepričljiva argumentacija sicer v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej vestna in skrbna ter analitično sintetična) pomeni zmotno ugotovitev dejanskega stanja. V sodni praksi in teoriji je kot splošno uveljavljeno stališče, da pomeni izpodbijanje dokazne ocene sodišča uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. In ravno v izpodbijani sodbi ugotovljenemu dejanskemu stanu pritožnica v pretežnem delu pritožbe ugovarja, ko na podlagi povzemanja posameznih delov izpovedi prič in pravdnih strank ter vsebine listin uveljavlja nepravilno presojo izvedenih dokazov. Drugačno pritožbeno ocenjevanje dokazne vrednosti izvedenih dokazov je poseganje v dokazno oceno in s tem v ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v sporu majhne vrednosti ni pritožbeno dopustno. To velja tudi za pritožbeno nestrinjanje z dokazno oceno nižjega sodišča glede presoje, da tožnica ni uspela dokazati, da je toženec ravnal z namenom, da ji povzroči škodo ali da se je zavedal možnosti nastanka škodljive posledice in je vanjo privolil. Zato so vse pritožbene navedbe, s katerimi tožnica uveljavlja nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja, neupoštevne.

6Sodišče ni zagrešilo kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba utemeljuje s tem, da sodišče določenih dejstev v razlogih sodbe ne omeni in da zato sodba nasprotuje izvedenim dokazom in listinam v spisu. Pritožba na več mestih opozarja na napačno dokazno presojo. Protispisnost pa pomeni napako pri tehničnem prenosu izpovedb oziroma vsebine zapisnikov o njihovih izpovedbah. Če nasprotje ne nastane pri prenosu vsebine iz spisa v sodbo, pri katerem se sodišče še ni vrednostno opredelilo, temveč je rezultat sodnikovega sklepanja, ne gre za očitek protispisnosti, temveč za očitek zmotne dokazne ocene³.

7Sodišče prve stopnje je svojo odločitev gradilo na podlagi naslednjega dejstvenega substrata:

- toženec je bil v času zatrjevanega škodnega dogodka zaposlen kot direktor AKOS-a;

- družba D., d. d., je 18. 9. 2015 na Ministrstvo za kulturo podala vlogo za izdajo soglasja za pridobitev kvalificiranega, več kot 20 % poslovnega deleža v družbi v družbi Radio C., d. o. o.;

- Ministrstvo za kulturo je 22. 9. 2015 AKOS-u podalo zaprosilo za podatke o deležu pokritosti prebivalstva po 58. členu ZMed, v zvezi s pridobitvijo kvalificiranega poslovnega deleža v družbi Radiu C.;

- AKOS je 25. 9. 2015 na zaprosilo ministrstva odgovoril in mu podal izračun deleža pokritosti prebivalstva z radijskimi postajami družbe D., d. d., z upoštevanjem določil Splošnega akta⁴; v odgovoru je AKOS sporočil, da bi delež pokritosti prebivalstva z radijskimi programi družbe D. ter upoštevaje nameravani nakup programa Radia C., znašal skupno 15,73%;

- AKOS je 20. 10. 2015 (še pred sejo SFRD, ki je bila razpisana za 27. 10. 2015) Ministrstvu za kulturo posredoval dopis, v katerem je navedel, da metodologija po splošnem aktu ni skladna z določili 58. člena ZMed ter da znaša pokritost skladno z drugo alinejo tretjega odstavka 58. člena ZMed v zvezi z Radiom C. 67,40 % celotne pokritosti prebivalstva RS z vsemi radijskimi programi;

- družba D., d. d., je 18. 11. 2015 ministrstvo obvestila, da ni več udeležena v lastniški strukturi gospodarske družbe F., d. o. o., kar posledično pomeni znižanje pokritosti prebivalstva z radijskimi programi, lastniško povezanimi s prej navedeno družbo;

- SRDF je 15. 12. 2015 podal pozitivno predhodno mnenje v zvezi z vlogo družbe D., d. d. za pridobitev 100 % lastninskega ali upravljalskega deleža oz. deleža glasovalnih pravic v premoženju izdajatelja radijskega programa Radia C. gospodarski družbi Radio C., d. o. o. ;

- Ministrstvo za kulturo je odločbo o soglasju v zvezi s pridobitvijo lastninskega deleža družbe D., d. d., v Radiu C., d. o. o., izdalo 14. 1. 2016.

9Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz izhodišč, ki jih predstavljata določbi prvega odstavka 131. člena in drugega odstavka 147. člena Obligacijskega zakonika⁵. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča, da zakonska dejanska stana iz omenjenih zakonskih določb nista izpolnjena. Na podlagi predstavljenih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da niso izpolnjene vse predpostavke splošnega civilnega delikta - ugotovilo je, da je izostala vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in zatrjevano škodo. Poleg tega pa tožnica ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena, da bi bil toženčev namen usmerjen k temu, da ji s svojim ravnanjem povzroči škodo.⁶

10Pritožbeno opozarjanje, da je bil toženec strokovnjak za delovno področje AKOSa in da bi moral poznati Ustavo RS, ki zavezuje vse deležnike k delovanju na podlagi sprejetih zakonov in podzakonskih predpisov, ob ugotovljenih okoliščinah ni pomembno. Enako velja glede sklicevanj na izpovedbi prič A. A. in dr. B. B., ki naj bi toženca opozorila, da splošnega akta, ki je podlaga za izračun pokritosti, brez zakonske podlage ne more spreminjati. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo (in na to ugotovitev je pritožbeno sodišče vezano), da je bilo delovanje toženca nedopustno in protipravno⁷. Vendar pa je moč pritrditi prepričljivi in jasni ugotovitvi sodišča, da vzročna zveza (kavzalna povezanost) ni podana. Skladno s teorijo adekvatne vzročnosti⁸ se od številnih okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot vzrok štejejo samo tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. V obravnavanem primeru o takšnem vzroku ni mogoče govoriti. V skladu z določbo 58. člena ZMed si mora Ministrstvo za kulturo pred izdajo soglasja za pridobitev več kot 20 % lastninskega ali upravljalskega deleža oz. deleža glasovalnih pravic v premoženju izdajatelja radijskega/televizijskega programa priskrbeti podatke o pokritosti prebivalstva z radijskimi/televizijskimi programi od AKOS-a. Ministrstvo je takšno zaprosilo AKOS-u posredovalo 22. 9. 2015. AKOS je na zaprosilo ministrstva odgovoril 25. 9. 2015. V odgovoru je podal izračun deleža pokritosti prebivalstva z radijskimi postajami družbe D., d. d., ob upoštevanju nameravanega nakupa Radia C. (15,73 %). Izračun je bil napravljen v skladu z metodologijo iz splošnega akta. V dopisu z dne 20. 10. 2015 pa je AKOS podal nov izračun, ki izkazuje višje deleže pokritosti prebivalstva RS z vsemi radijskimi programi. V dopisu je jasno izpostavljeno, da v tem primeru ni bila uporabljena metodologija iz splošnega akta, ker ta ni skladna z določili 58. člena ZMed. Hkrati je bilo opozorjeno, da so bili v prejšnjem dopisu posredovani podatki napravljeni v skladu z upoštevanjem splošnega akta. Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, je bistveno, da je bilo za odločanje o izdaji soglasja pristojno Ministrstvo za kulturo. AKOS je hitro sledil njegovemu pozivu in mu priskrbel ustrezne podatke o pokritosti prebivalstva z radijskimi in televizijskimi programi, pri čemer je pojasnil, kakšno metodologijo je uporabil. Odločitev o tem, kateremu izračunu bo sledilo, je bila izključno na Ministrstvu za kulturo. Odgovornost v zvezi z razlago posredovanih izračunov, v povezavi s časovnico odločanja o podaji soglasja, je bila na ministrstvu. Že 25. 9. 2015 je ministrstvo razpolagalo z izračunom, ki je bil narejen v skladu z metodologijo iz splošnega akta. AKOS je svojo zakonsko obveznost izpolnil že v nekaj dneh po prejemu zaprosila, odgovornosti za nadaljnje postopanje odločevalcev pa ni mogoče naložiti njemu oz. tožencu kot direktorju. Dopis družbe D., d. d., z dne 18. 11. 2015, v katerem obvešča, da ni več udeležena v lastniški strukturi gospodarske družbe F., d. o. o., je narekoval nov izračun pokritosti prebivalstva z radijskimi in televizijskimi programi. Tega je napravilo ministrstvo samo. Predmetni dopis je tako smiselno mogoče opredeliti kot dopolnitev vloge za izdajo soglasja. Dejstvo, da je izračun napravilo ministrstvo samo, pa še dodatno podkrepljuje ugotovitev o neobstoju vzročne zveze med ravnanjem toženca in zatrjevano tožničino škodo, ki naj bi bila posledica zamude pri izdaji odločbe o soglasju. Glede na takšne ugotovitve sodišču ni bilo treba podrobneje pojasnjevati, zakaj je SRDF podal pozitivno predhodno mnenje (v okviru 100. člena ZMed), ki predstavlja Ministrstvu za kulturo podlago za izdajo soglasja, šele 15. 12. 2015.

11Tožničina trditvena podlaga je glede škodnega namena usmerjena predvsem k družbi D., d. d., oz. njenemu takratnemu zakonitemu zastopniku E. E. Po tožbenih trditvah je bil toženčev namen preprečiti nakup poslovnega deleža D. d. d. v družbi Radio C. Takšna trditvena podlaga⁹ in neizkazanost kakršnegakoli namena glede povzročitve škode tožnici, izhajajočega iz izpovedbe tožnice, toženca in listin (zapisnikov SRDF), prepričljivo potrjuje pravilnost pravnega sklepa o neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, namreč izhaja, da je bil med direktorjem D., d.d., g. E. E., in toženec v relevantnem obdobju res zaostren odnos. A to tudi po prepričanju pritožbenega sodišča še ne utemeljuje, da je bilo toženčevo ravnanje v zvezi s pripravo drugega izračuna usmerjeno v naklepno preprečitev nakupa poslovnega deleža D., d. d., v Radiu C., d. o. o., in v povzročitev škode tožnici. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da si toženec ni prizadeval, da bi druge radijske hiše kupile poslovni delež v Radiu C. Toženec tudi ni bil seznanjen, da je tožnica sklenila z družbo D., d. d., prodajno pogodbo o prodaji svojega poslovnega deleža v Radiu C., d. o. o. Tudi ni vedel za obstoj njunega poslovnega odnosa. Ugotovljeno je, da so bili razlogi, ki so toženca vodili k posredovanju novega izračuna brez upoštevanja Splošnega akta v tem, da le-ta ni skladen z zakonom (58. členom ZMed). To bi moral toženec sicer kljub takšnemu (četudi strokovnemu) prepričanju uvesti v ustreznem postopku spremembe akta in ne v konkretnem. AKOS je 9. 11. 2015 na zaprosilo SRDF (kateremu je ministrstvo posredovalo tudi drugi izračun) sporočil, da bo pričel s postopkom spremembe Splošnega akta. Takšne okoliščine pa ne utemeljujejo zaključka, da je bila toženčeva volja v zvezi s pripravo drugega izračuna usmerjena k povzročitvi škode tožnici. Zato je zavzemanje pritožbe za presojo toženčevega ravnanja v luči eventualnega naklepa neutemeljeno. Kot je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, je zmotno tožničino stališče, da že ugotovitev, da je bilo toženčevo ravnanje v zvezi s pripravo drugega izračuna nedopustno, vodi v obstoj posebne predpostavke iz 2. odst. 147. člena OZ. Ker vzročna zveza ni podana, pa tudi ne namen toženca, da tožnici povzroči škodo, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

12Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in tudi ni zagrešilo procesnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče (drugi odstavek 350. člena ZPP) pazi po uradni dolžnosti, je zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP). Toženec pa z odgovorom na pritožbo ni v bistvenem prispeval k odločitvi o pritožbi, zato stroške, ki jih je imel z njim, nosi sam (154., 155. in 165. člen ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 35/2001, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZMed.
² Uradni list RS, št. 27/1999, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.
³ Primerjaj VSRS sodba II Ips 10/2019 z dne 7. 11. 2019.
⁴ Splošni akt o načinu ugotavljanja pokritosti prebivalstva na območju Republike Slovenije z analognimi prizemnimi radijskimi ali televizijskimi programi, ki se razširjajo po radijskih frekvencah za analogno radiodifuzijo (Uradni list RS, št. 138/2006)
⁵ Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ.
⁶ Domneva se le navadna stopnja krivde, za višjo stopnjo krivde pa dokazno breme nosi tožeča stranka (primerjaj odločbo VSL II Cp 2658/2015 id. in D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 797. ).
⁷ Toženec je A. A. naročil pripravo novega izračuna pokritosti prebivalstva z radijskimi programi, v katerem se ne upošteva splošni akt.
⁸ Glej dr. Boris Strohsack v: Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, obligacijska razmerja II, Uradni list RS, 1996, stran 34.
⁹ Ko je tožnica tudi povedala, da ne trdi, da je toženec imel namen škodovati njej osebno, temveč, da je želel vplivati na D.