UPRS Sklep III U 132/2025-10

Tožba se zavrže.

1Tožnica je pri Finančnem uradu Koper vložila vlogo z dne 19. 6. 2025, poimenovano kot pritožba, kar je upravni organ z dopisom, št. DT 4934-125855/2024-12 z dne 1. 7. 2025, odstopil kot tožbo Upravnemu sodišču Republike Slovenije. Tožnica v tožbi navaja, da leta 2005 in 2007 ni bila v Republiki Sloveniji, temveč v Makedoniji, da je tam delala za podjetje A. in da mora plačati stanovanje in stroške, zato ji ne ostane za kruh. Tožbi je priložila odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-29-355/2024-5 z dne 12. 6. 2025.

2Sodišče je v okviru predhodnega preizkusa tožbe ugotovilo, da je tožba nepopolna oziroma nerazumljiva, zato je tožnico, ob pojasnitvi določb 30. in 31. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), z dopisom III U 132/2025-6 z dne 31. 7. 2025 pozvalo, naj v roku 15 dni odpravi pomanjkljivosti, in sicer: 1) naj navede izpodbijani akt in ga tožbi tudi priloži, pri čemer ji je pojasnilo tudi, da je v skladu z določbami 2. člena ZUS-1 predmet presoje v upravnem sporu tisti dokončni upravni akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, zato v obravnavanem upravnem sporu ne more biti predmet presoje odločba Ministrstva za finance, št. DT-499-29-355/2024-5 z dne 12. 6. 2025, saj je bila z njo (le) zavrnjena tožničina pritožba zoper sklep Finančne uprave RS, št. 4934-125855/2024-1 z dne 29. 8. 2024, ki pa bi lahko bil predmet presoje v upravnem sporu; 2) naj opredeli tožbeni zahtevek v zadevi. Obenem jo je opozorilo, da bo sodišče tožbo zavrglo, če v danem roku pomanjkljivosti ne bo odpravila in zaradi tega zadeve ne bo mogoče obravnavati.

3Tožnica je sodni poziv z dne 31. 7. 2025, kot izhaja iz sodnega spisa zadeve (vročilnice), prejela 12. 8. 2025, vendar se nanj do izteka roka (1. 9. 2025) ni odzvala in tudi ni predlagala podaljšanja postavljenega roka.

4Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, v odgovoru na tožbo poudarja, da tožnica ne izpodbija upravnega akta, s katerim bi bilo odločeno o njeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, zato predlaga, da sodišče tožbo zavrže. Pripominja še, da je bilo z odločbo z dne 12. 6. 2025 odgovorjeno na vse pritožbene navedbe, ki se po vsebini enake tožbenim.

5Tožbo je bilo treba zavreči iz naslednjih razlogov:

6Tožba mora kot formalni akt vsebovati različne predpisane sestavine, med drugim mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost (prvi odstavek 30. člena ZUS-1). Kar zadeva tožbeni predlog v sporih o zakonitosti upravnega akta, v katerih se (poleg o tožbi v sporu polne jurisdikcije) odloča o izpodbojni ali ugotovitveni tožbi, ta ni strogo formaliziran, mora pa biti iz njega mogoče jasno ugotoviti zahtevan obseg odprave akta oziroma ugotovitve njegove nezakonitosti. Če iz tožbe navedenega ni mogoče razbrati, je taka tožba pomanjkljiva in je ni mogoče obravnavati. Odgovor na to, kdaj tožbe ni mogoče obravnavati, je zato odvisen od okoliščin (vsebine) vsakokratne tožbe in je stvar preizkusa v vsakem primeru posebej (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 142/2022 z dne 20. 4. 2022).

7Postopanje sodišča v zvezi z nepopolno in nerazumljivo tožbo ureja 31. člen ZUS-1. Ta v prvem odstavku določa, da če je tožba nepopolna ali nerazumljiva, zahteva sodnik od tožnika, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti. Obenem ga mora poučiti, kaj in kako naj napravi, in ga opozoriti na posledice, če tega ne stori. Po drugem odstavku istega člena ZUS-1, če tožnik v določenem roku ne odpravi pomanjkljivosti tožbe in sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati, zavrže tožbo s sklepom, razen če spozna, da je izpodbijani upravni akt ničen.

8V obravnavanem primeru sodišče ugotavlja, da je tožba - tudi po pozivu na odpravo pomanjkljivosti - zaradi neopredeljenega upravnega akta, ki se izpodbija v upravnem sporu, in ob odsotnosti konkretnega tožbenega predloga, pa tudi upoštevaje tožbene navedbe, ostala do take mere nejasna, nerazumljiva in nepopolna, da jo sodišče ne more obravnavati. Zato je sodišče tožbo na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 zavrglo. Na to pravno posledico je bila tožnica v pozivu sodišča III U 132/2025-6 z dne 31. 7. 2025 tudi izrecno opozorjena.