22. člen ZP-1-UPB3

Z razveljavitvijo 202. a člena in uveljavitvijo 202. č člena ZP-1 je prišlo zgolj do spremembe določb, ki urejajo postopek odločanja in izdaje sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, medtem ko so pogoji za izrek te sankcije ostali nespremenjeni.

Z opravo izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo po poteku roka, ki mu ga v napotilu določi organ, pristojen za vodenje evidence o kazenskih točkah, in po tem, ko storilec že doseže ali preseže 18 kazenskih točk, ni mogoče doseči izbrisa 4 kazenskih točk.

Vrhovno sodišče spreminja dosedanjo prakso: imetniku vozniškega dovoljenja je mogoče izreči kazenske točke v cestnem prometu tudi, če je prekršek storil s kategorijo vozila, za katero v času storitve ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja.

Določbo o zastaranju izvršitve izrečene sankcije za prekršek iz prvega odstavka 44. člena ZP-1 je mogoče smiselno uporabiti le v primeru, da po poteku dveh let od pravnomočnosti zadnje odločbe (s katero je storilec dosegel oziroma presegel 18 oziroma voznik začetnik 8 kazenskih točk) sodišče ne izda sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, ne pa v primerih, ko znotraj triletnega roka med posameznima odločbama, s katerima so bile storilcu izrečene kazenske točke, preteče več kot dve leti.

Prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja je mogoče izreči samo za dovoljenje, ki ga je storilec imel v trenutku storitve prekrška.

Z izrekom stranske sankcije kazenskih točk v cestnem prometu storilcu, ki ni imel vozniškega dovoljenja za B kategorijo, je sodišče v izpodbijani sodbi prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu in kršilo določbo drugega odstavka 22. člena Zakona o prekrških.

Dejstvo, da je storilka pred vročitvijo izpodbijanega sklepa izpolnila pogoje, da se je ne obravnava več kot voznico začetnico, za ugotovitev izpolnjevanja pogojev za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni relevantno, ker je za ugotovitev statusa voznika začetnika odločilen čas storitve prekrška.

Ker se za vožnjo kolesa ne zahteva vozniško dovoljenje, storilec pa je prekršek storil s kolesom, prekrškovni organ ni imel podlage za izrek kazenskih točk, kar predstavlja kršitev materialnega prava.

Ker je bil storilec voznik začetnik, za katerega je zakonodajalec predvidel strožje kaznovanje in se od njih tudi upravičeno pričakuje doslednejše spoštovanje cestnoprometnih predpisov, poleg tega pa še poklicni voznik, bi se moral še toliko bolj zavedati posledic svojega ravnanja.

Ker storilec utemeljeno navaja, da eden izmed plačilnih nalogov še ni postal pravnomočen in ker so bile na podlagi tega plačilnega naloga izrečene kazenske točke tudi izbrisane iz skupne evidence kazenskih točk (v kateri ima vpisanih le 13 kazenskih točk), se storilcu prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izreče.

Ker uporaba V. odst. 235. čl. ZVCP-1 za voznike začetnike, kljub njihovemu strožjemu kaznovanju, ni izključena, v konkretni zadevi pa je storilec izkazal izboljšan odnos do spoštovanja cestnoprometnih predpisov, je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano odločitev prvostopenjskega sodišča tako, da je storilcu izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, razen za kategoriji C in CE motornih vozil.

Opravljanje občasnih prevozov gasilskih cistern prostovoljnega gasilskega društva na popravila in servisiranje, ne pomeni, da vožnja motornega vozila CE kategorije predstavlja za storilca osnovni poklic.

Okoliščina, da je storilec prekrška v času storitve prekrška voznik začetnik, je pomembna zaradi ugotovitve obstoja pogojev za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, pa tudi zaradi pravilne pravne opredelitve prekrška.

Ker je bil podan sum vožnje pod vplivom alkohola, so bili policisti dolžni in upravičeni odrediti preizkus alkoholiziranosti, ko so obdolženca s patruljnim vozilom dohiteli, ko je parkiral pred hišo v P. št. 31 in zapuščal vozilo. Da je bil razlog za odreditev preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom utemeljen, kaže tudi zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, iz katerega je razvidno, da je elektronski alkotest pokazal rezultat 0,92 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, čeprav se obdolženec z rezultatom preizkusa ni strinjal in ni hotel podpisati zapisnika. Glede na takšno ravnanje obdolženca je bila odreditev strokovnega pregleda, s katerim bi se preverilo, ali je obdolženi vozil pod vplivom alkohola, zakonita.

Ni se mogoče strinjati z razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje, zakaj ni obravnavalo kot prekršek povzročitev prometne nesreče z dne 6. februarja 2009. Navedlo je namreč, da je to storil že prekrškovni organ s tem, da je obdolžencu izdal plačilni nalog zaradi povzročitve prometne nesreče, kar pa ni res. Iz kopije plačilnega naloga je namreč razvidno, da je bil obdolžencu izdan plačilni nalog zaradi kršitve določil šestega odstavka 25. čl. ZVCP-1 (vožnja z vozilom po cesti v nasprotju s 1. in 2. odst. navedenega člena), torej ne zaradi povzročitve prometne nesreče kot jo obravnava 134. čl. in sankcije zanjo določa 234. čl. ZVCP-1. Četudi bi ugotovilo, da je dejanje temeljnega prekrška konzumirano v prekršku povzročitve prometne nesreče, bi moralo v primeru, da bi obdolženca spoznalo za odgovornega povzročitve prometne nesreče, že izrečeno globo za temeljni prekršek upoštevati pri izreku sankcije, v nasprotnem primeru pa enako, kot je storilo glede prvega prekrška, zaradi nedokazanosti postopek zoper obdolženca za ta prekršek ustaviti. Vsekakor bi morala biti odločitev vsebovana v izreku sodbe.

Obdolženi je podal pisni zagovor, ni pa zahteval, da ga sodišče vabi k posameznim procesnim dejanjem. Tega tudi ni zahtevala zagovornica. Res je, da je sodišče dolžno obdolžencu omogočiti, da je navzoč pri izvajanju procesnih dejanj, vendar so bile obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče oziroma sodišču sporoči zahtevo, da ga povabi na zaslišanje prič. Zato je neutemeljena trditev, da obdolžencu ni bila zagotovljena pravica do kontradiktornega postopka, saj je razlog, da te pravice ni izkoristil, na njegovi strani. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka iz 6. točke prvega odstavka 155. čl. ZP-1. Res je sicer, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloga obdolženca, ki je predlagal zaslišanje B. T. kot priče, ki naj bi potrdil resničnost navedb obdolženca o najdenih laseh na zaščitnih ceveh vozila, vendar takšna kršitev ne more privesti do spremembe izpodbijane sodbe. Sodišče namreč ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč le tiste, za katere samo oceni, da so za presojo v konkretnem primeru pravno relevantni. Vendar je že iz samega predlaganega dokaza očitno, da le-ta za presojo v ob

Ni utemeljena trditev, da pritožniku ni bil vročen plačilni nalog, s katerim mu je bilo skupaj izrečenih 22 kazenskih točk v cestnem prometu. Iz plačilnega naloga PPIUKP N. G. št. 1, ki je opremljen s klavzulo pravnomočnosti in vročilnice k navedenemu plačilnemu nalogu, je namreč razvidno, da storilcu plačilni nalog ni bil izdan na kraju prekrška, pač pa mu je bil plačilni nalog, za prekrške, ki jih je storilec sicer storil dne 17. marca 2009, osebno vročen 25. marca 2009 na naslovu stalnega prebivališča. Glede na to, da je sodišču znano, da je zadnja številka v serijski številki vsakega plačilnega naloga zgolj kontrolna številka, ki se ob vnašanju podatkov v skupno evidenco kazenskih točk ne vpiše, ni nikakršnega dvoma za kateri plačilni nalog oziroma odločbo gre. Pri izreku prenehanja veljavnosti sankcije se upoštevajo kazenske točke, ki so bile vozniku izrečene s pravnomočnimi odločbami o prekršku v času treh let. Glede na to, da od pravnomočnosti odločbe o prekršku (plačilnega naloga PPIUKP PU N. G., opr. št. PN 1 z dne 25. marca 2009, ki je postala pravnomočna 3. aprila 2009 in s katero je bilo storilcu skupaj izrečenih 22 kazenskih točk v cestnem prometu, zaradi katerih je

Zmotno je stališče, da je bil napačno uporabljen ZVCP, ker da sodišče ne bi smelo razveljaviti vseh kategorij, temveč samo B kategorijo. ZVCP-1 v določbi petega odstavka 235. čl. sicer določa, da se imetniku vozniškega dovoljenja, za katerega je vožnja motornega vozila osnovni poklic, lahko prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izreče za kategorijo motornih vozil, s katero opravlja osnovni poklic, razen če je z vozilom te kategorije dosegel ali presegel tretjino kazenskih točk, predpisanih za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ali storil prekršek, za katerega je predpisanih 18 kazenskih točk. Obdolženec ne navaja, da bi bila vožnja osebnega avtomobila njegov poklic, tudi če bi bila, pa za izrek omiljene sankcije ni pogojev, saj je prav z vozilom B kategorije storil prekršek, za katerega je predpisanih 18 kazenskih točk.

Dejstvo, da so bile kazenske točke, ki jih je storilcu izrekel prekrškovni organ in kazenske točke, ki jih je storilcu za prekršek izreklo sodišče, izrečene zaradi prekrškov, ki sta bila storjena v istih časovnih in krajevnih okoliščinah, na zakonitost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva. Glede na določbo šestega odstavka 26. čl. ZP-1, sme namreč sodišče storilcu odmeriti sankcijo pod mejo, ki je predpisana, le za prekršek, o katerem odloča, da je mogoče sankcijo omiliti le na 17 kazenskih točk, če je za prekršek sicer predpisana sankcija v številu 18 kazenskih točk. Zato s pritožbeno navedbo, v kateri pritožnik opozarja, da mu je sodišče s sodbo PR 1 izreklo omiljeno število kazenskih točk, ne more uspeti. Dejstvo je namreč, tega pa pritožnik ne izpodbija, da mu je bilo za dva prekrška skupaj izrečenih 23 kazenskih točk, to pa je število kazenskih točk, ki presega zakonsko določeno število kazenskih točk, pri katerem se vozniku izreče sankcija prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je glede trenutka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja kršilo materialno določbo zakona (ZP-1), ko je sklenilo, da storilcu vozniško dovoljenje preneha

ZP-1 v prvem odstavku 202.a čl. določa, da izda sodišče sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja po uradni dolžnosti na podlagi obvestila organa, pristojnega za vodenje skupne evidence kazenskih točk. Sodišče prve stopnje je sicer pred odločitvijo pridobilo kopijo plačilnega naloga PP D., na kateri je prekrškovni organ navedel, da je plačilni nalog postal pravnomočen dne 17. junija 2008 glede obeh prekrškov za katera so policisti storilcu skupaj izrekli devet kazenskih točk, spregledalo pa je, da je bila o isti zadevi vložena zahteva storilca za sodno varstvo in da je Okrajno sodišče v Ajdovščini s sodbo opr. št. PR 1 z dne 14. januarja 2008 v prvi točki razsodilo, da se zahtevi storilca B. B. za sodno varstvo delno ugodi in se plačilni nalog PP D. v delu, ki se nanaša na prekršek po tretjem odstavku 122. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa odpravi ter se postopek zoper storilca zaradi prekrška po tretjem odstavku 122. čl. ZVCP-1 ob uporabi 11. odstavka 163. čl. Zakona o prekrških ustavi. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi storilca ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti tako, da se storilcu sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izreče (16