43. člen ZMed-A

Že iz same vsebine prispevka, ki ga je toženka objavila in se nanaša na poslovanje Občine X. ter njeno razpolaganje z nepremičninami v lasti občine, izhaja, da obstoji javni interes, po objektivni, vsestranski in pravočasni informiranosti o tem kako je tožnica poslovala z javnimi sredstvi in razpolagala z nepremičninami, ki so v lasti občine. V obravnavani zadevi gre po presoji sodišča druge stopnje za informacijo o javni zadevi, ki je za javnost tolikšnega pomena, da njen interes po objektivni in vsestranski predstavitvi vsebine pretehta nad svobodo izražanja.

Ustavna pravica do odgovora posega v ustavno varovano pravico do svobode izražanja. Ne sme se sprevreči v pravico do dostopa do medijev. Med obema ustavnima pravica je treba poiskati ustrezno ravnovesje. Pravica do odgovora nastopi šele tedaj, ko je pri izvrševanju svobode izražanja prišlo do tako pomanjkljive ali napačne informacije, da je v interesu javnosti, da se navedbe o dejstvih in podatkih v objavljeni informaciji zanikajo, bistveno popravijo ali bistveno dopolnijo z dokazljivimi navedbami, torej tedaj, ko objavljena informacija terja reakcijo v smeri bistvene dopolnitve.

Novinar je dolžan skrbno preverjati točnost zbranih informacij, kar (po sami naravi stvari) pomeni, da mora dogajanje, o katerem poroča, predstaviti celovito, informacije pa ne smejo biti podane na način, da bi bila izpuščena ali zamolčana dejstva, ki bi lahko skupaj s objavljenimi kazala povsem drugačno sliko od predstavljene. Ker se tožeča stranka na vprašanja novinarja, čeprav je imela možnost, ni odzvala, ta pa je prispevke objavil na podlagi informacij, preverjenih pri številnih virih, za katere ni imel razloga, da jim ne bi verjel, se je upravičeno zanesel nanje in mu ni mogoče očitati nekorektnega poročanja, še manj žaljivih obdolžitev. Ostrejšega nadzora in kritike ne gre enostavno zamenjati za žaljive obdolžitve. Besednih zvez, uporabljenih v prispevkih, povprečni bralec ne more razumeti kot napada na tožečo stranko v smislu pravnega standarda žaljivosti. Nedvomno pa je šlo za kritično pisanje novinarjev, ki pa je bilo, četudi za tožečo stranko neprijetno, še vedno znotraj objektivnih meja dopustnega izražanja, ki ga je tožeča stranka glede na njen položaj v družbi dolžna trpeti.

Toženka je z objavo odgovora izpolnila tisto, kar ji je narekovala pravnomočna sodba odločba, vendar s takim ravnanjem ni izgubila pravnega interesa za vložitev izrednega pravnega sredstva. Če bi z revizijo uspela, bi lahko v istem časopisu objavila tudi drugačen zaključek tega spora. Pri uveljavljanju pravice do objave gre za kolizijo dveh ustavnopravno varovanih pravic: pravice do svobode izražanja (tudi tiska) iz 39. člena URS in pravice do popravka in odgovora iz 40. člena URS. Zakonodajalec je pri tehtanju obeh pravic pravico do popravka in odgovora, ki posega v pravico do svobode izražanja, uredil tako, da je v ZMed določil pogoje, kdaj ima prva prednost pred drugo. V okviru zakonske ureditve išče ravnovesje med obema izvorno ustavnima pravicama tudi sodna praksa. Glede na okoliščine vsakega konkretnega primera presoja, ali je pri izvrševanju svobode izražanja prišlo do tako pomanjkljive ali napačne informacije, da je v interesu javnosti, da se navedbe o dejstvih in podatkih v objavljeni informaciji zanikajo, bistveno popravijo ali bistveno dopolnijo z dokazljivimi navedbami.

Drži sicer, da se žaljivost presoja objektivno, vendar slednje pomeni, da je pri presoji žaljivosti treba upoštevati čas, okoliščine, navade, osebe, katerim je žalitev namenjena, medsebojne odnose tistega, ki žali in osebe, ki ji je žaljiva izjava namenjena ter druge okoliščine primera.

Ni mogoča interpretacija, da določilo 2. odstavka 34. člena ZMed pomeni, da inšpektor lahko izda upravno odločbo zaradi izvršitve pravnomočne sodne odločbe (tako kot se le-ta glasi v njenem izreku) poleg oziroma mimo ureditve sodne izvršbe po ZIZ. Tudi ZIN daje pristojnost inšpektorju zgolj za „nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov“ in ne tudi za nadzor nad izpolnjevanjem sodnih odločb.