5. člen ZKolP

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da že iz tožničinih trditev izhaja, da je toženca napotila na usposabljanje skladno z določilom drugega odstavka 170. člena ZDR-1 in da posledično skladno z določilom četrtega odstavka tega člena stroške tega usposabljanja nosi tožnica kot delodajalec.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravil tožnik, niso poti na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Po določbi 31. člena ZDR-1 je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z 49. členom ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Ni mogoče šteti, da je z vsako odreditvijo dela v drugem kraju od navedenega v pogodbi o zaposlitvi dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa kraj opravljanja dela (odločba VSRS VIII Ips 23/2016). Glede na to tožena stranka tožniku z odredbami ni odredila dela v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja povračila stroškov za prevoz na delo in z dela šteje kot kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi. Prav tako za odreditev dela v drugem kraju niso bili izpolnjeni pogoji iz 33. člena ZDR-1 in 49. člena KPDŽP, saj je, kot je razvidno iz šestega odstavka 33. člena ZDR-1, takšna odreditev omejena na tri mesece v koledarskem letu. Sodišče prve stopnje je pravilno s sklicevanjem na sodno praks

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravil tožnik, niso poti na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Po določbi 31. člena ZDR-1 je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z 49. členom ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Tako ni mogoče šteti, da je z vsako odreditvijo dela v drugem kraju od navedenega v pogodbi o zaposlitvi dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa kraj opravljanja dela (prim. odločba VSRS opr. št. VIII Ips 23/2016 z dne 30. 8. 2016). Toženka tožniku zato z odredbami ni odredila dela v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja povračila stroškov za prevoz na delo in z dela šteje kot kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi. Določilo, da se povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela nanaša tudi na primere opravljanja dela na podlagi odredbe o opravljanju drugega dela tudi opravljanje dela, ne more biti predmet enostranskega odločanja delodajalca, ampak je glede na 3. odstavek 9.

Tožnik je na podlagi izdanih odredb toženke opravil poti v druge kraje, kar niso bile poti na delo na sedež delodajalca oziroma v kraj dela, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je te poti pravilno štelo kot službene poti po 205. členu KPDŽP in posledično tožniku prisodilo razliko med plačanimi povračili stroškov prevoza na delo in z dela ter povračili v višini stroškov za uporabo avtomobila v službene namene po 208. členu KPDŽP.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravila tožnica, niso poti na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Po določbi 31. člena ZDR-1 je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z 49. členom ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Tako ni mogoče šteti, da je z vsako odreditvijo dela v drugem kraju od navedenega v pogodbi o zaposlitvi dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa kraj opravljanja dela (prim. odločba VSRS opr. št. VIII Ips 23/2016). Toženka tožnici zato z odredbami ni odredila dela v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja povračila stroškov za prevoz na delo in z dela šteje kot kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravil tožnik, niso poti na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Po določbi 31. člena ZDR-1 je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z 49. členom ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Tako ni mogoče šteti, da je z vsako odreditvijo dela v drugem kraju od navedenega v pogodbi o zaposlitvi dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa kraj opravljanja dela (prim. odločba VSRS opr. št. VIII Ips 23/2016). Toženka tožniku zato z odredbami ni odredila dela v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja povračila stroškov za prevoz na delo in z dela šteje kot kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravil tožnik, niso poti na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Po določbi 31. člena ZDR-1 je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z 49. členom ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Ni mogoče šteti, da je z vsako odreditvijo dela v drugem kraju od navedenega v pogodbi o zaposlitvi dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa kraj opravljanja dela (prim. odločba VSRS VIII Ips 23/2016). Glede na to toženka tožniku z odredbami ni odredila dela v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja povračila stroškov za prevoz na delo in z dela šteje kot kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno s sklicevanjem na sodno prakso v podobnih primerih štelo tožnikove poti za službene poti, za katere tožniku pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP.

Medtem ko Navodilo 637/2014 niti ni določalo, da delavcu v primeru odredb, kot jih je izdajala toženka, pripada povračilo stroškov prihoda na delo in z dela, pa je Navodilo 637/2017 že vsebovalo določbo, da se tudi za opravljanje dela po odredbah iz 49. člena KPDŽP plačuje povračilo za prevoz na delo in z dela. Vendar toženka s tem ni določala kriterijev v skladu s 5. odstavkom 204. člena KPDŽP, ampak je po pravilni presoji sodišča prve stopnje z enostrankim aktom nedopustno razširila področje uporabe tudi na primere opravljanja dela na podlagi odredbe o opravljanju drugega dela, izdanih po 49. členu KPDŽP. Sodišče prve stopnje se je ob tem utemeljeno sklicevalo tudi na 5. člen Zakona o kolektivnih pogodbah ter tretji odstavek 9. člena ZDR-1, čemur pritožba neutemeljeno nasprotuje. Zmotno torej navaja, da ima navodilo enako moč kot kolektivna pogodba, ter da naj bi sodišče kršilo avtonomijo strank.

Podjetniška kolektivna pogodba sicer lahko določa širši obseg pravic kot zakon, vendar pri tem ne sme diskriminirati delavcev (na primer glede na članstvo v sindikatu). Diskriminatorna je določba o dodatnem dnevu letnega dopusta za člane sindikata (saj članstvo v sindikatu ne pomeni fizične ali psihične obremenitve, ki bi opravičevala več dni dopusta). Tožnik je bil kot nečlan sindikata diskriminiran in je posledično upravičen do enakega števila dni letnega dopusta, kot bi jih imel, če bi bil član sindikata.

Podjetniška kolektivna pogodba sicer lahko določa širši obseg pravic kot zakon, vendar pri tem ne sme diskriminirati delavcev (na primer glede na članstvo v sindikatu). Diskriminatorna je določba o dodatnem dnevu letnega dopusta za člane sindikata (saj članstvo v sindikatu ne pomeni fizične ali psihične obremenitve, ki bi opravičevala več dni dopusta), tožnik je bil kot nečlan sindikata diskriminiran in je posledično upravičen do enakega števila dni letnega dopusta, kot bi jih imel, če bi bil član sindikata.