VSL sklep I Cpg 934/2013

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor toženih strank zoper sklep o začasni odredbi PG 130/2012 z dne 1.8.2012, odločitev o stroških pa pridržalo za končno odločbo.

2Zoper navedeni sklep so se pravočasno pritožile vse tri tožene stranke, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagale so spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno njegovo razveljavitev. Priglasile so tudi pritožbene stroške.

3Tožeča stranka navedbam v pritožbi nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijanega sklepa ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožbe so utemeljene.

5S sklepom o začasni odredbi je sodišče prve stopnje prvo in drugotoženi stranki prepovedalo odtujitev in obremenitev poslovnega deleža v tretjetoženi stranki do izteka 30 dni od pravnomočnosti sodbe, izdane v gospodarskem sporu Pg 130/2012, s katero bo odločeno o tožbenem zahtevku na ugotovitev, da so nični vpisi v sodni register pri tretjetoženi stranki, in sicer, da sta prvo in drugotoženec družbenika tretjega toženca in imetnika osnovnega vložka na podlagi povečanja osnovnega kapitala v vrednosti 17.318,73 EUR in poslovnega deleža v višini 69,7809%. Sodišče je ocenilo, da je tožeča stranka s tožbenimi navedbami in predloženimi listinami izkazala verjetnost obstoja nedenarne terjatve na ugotovitev ničnosti pravnih poslov, sklenjenim med toženimi strankami in izbris vpisov v sodnem registru na njihovi podlagi, s čemer je izpolnjen pogoj za zavarovanje z začasno odredbo po prvem odstavku 272. člena ZIZ. Sodišče se je pri tem oprlo na določbo četrtega odstavka 517. člena ZGD-1 in 41. člena ZSreg ter pojasnilo, da je iz vsebine notarskih zapisov SV 2009/11 in SV 2008/2011 razvidno, da je prvotožena stranka razpolagala s svojim poslovnim deležem v tretjetoženi stranki v korist drugotožene stranke še pred vpisom povečanja osnovnega kapitala v sodni register, to je v času, ko na podlagi 715. člena ZGD-1 še ni pridobila poslovnega deleža v tretjetoženi stranki. Obstoj drugega pogoja za zavarovanje z začasno odredbo je sodišče prve stopnje utemeljilo z navedbo, da tožeča stranka nevarnosti nadaljne odtujitve spornega poslovnega deleža sicer ni konkretizirala, vendar ta nevarnost izhaja predvsem iz dejstva, da sta izpodbijani pravni posel sklepala oče in sin, njegov učinek pa je tožniku že povzročil negativne in škodljive posledice z izbrisom hipoteke v njegovo korist na več nepremičninah, vknjižene za zavarovanje poplačila tožnikove izkazane denarne terjatve do prvotožene stranke. Zemljiškoknjižni izbris zavarovanja v posledici verjetno izkazanih ničnih poslov in ničnih vpisov v sodni register po oceni sodišča predstavlja zadostno in izkazano nevarnost, da bo tožeči stranki brez začasne odredbe nastala težja oziroma težko nadomestljiva škoda. Tožeča stranka je po oceni sodišča prve stopnje izkazala kot verjetno tudi predpostavko iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala na neutemeljeno, ne bi utrpel hujših negativnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje časne odredbe nastale upniku.

6Višje sodišče pritrjuje ugotovitvam izpodbijanega sklepa, ki se nanašajo na verjetnost terjatve. V delu, v katerem sodišče prve stopnje zaključuje, da je tožeča stranka izkazala tudi drugi pogoj za izdajo začasne odredbe, torej verjetno izkazano nevarnost, da ji bo brez izdane začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda, pa so utemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje te nevarnosti ni konkretiziralo oziroma, da je pri razlagi nenadomestljive (težko nadomestljive) škode ostalo na ravni posplošene ocene obstoja te nevarnosti, kar pa ne zadostuje.

7Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišče v odločbi Up 275/97 z dne 16.7.1998, je začasna odredba sicer sredstvo zavarovanja terjatve, vendar pa se njen pomen ne izčrpa le v zagotovitvi možnosti kasnejše izvršbe. Pomen drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki omogoča izdajo začasne odredbe zaradi preprečitve nasilja ali nenadomestljive škode, po stališču Ustavnega sodišča ni zgolj v tem, da zagotovi možnost morebitne izvršbe, pač pa tudi v tem, da se začasno uredi sporno pravno razmerje. Terjatve ne ogroža le nevarnost, da sodbe ne bo mogoče izvršiti, pač pa tudi ravnanja, zaradi katerih bi sodno varstvo te terjatve ostalo brez pomena - to pa je v primeru, če že v teku sodnega postopka za varstvo te terjatve tožniku nastane nenadomestljiva škoda. Začasne odredbe po drugem odstavku 272. členu ZIZ torej v skladu s stališčem Ustavnega sodišča predstavljajo zavarovanje terjatve s tem, da začasno, do dokončne rešitve v sodnem (in izvršilnem) postopku, uredijo sporno pravno razmerje - v tem smislu gre torej za "ureditvene (regulacijske) začasne odredbe" (ker niso namenjene omogočitvi izvršbe, pridejo v poštev tudi pri ugotovitveni in oblikovalni tožbi, torej pri oblikah tožb, pri katerih izvršba ne more priti v poštev; prim. Up 275/97).

8Navedeno stališče povzema tudi izpodbijani sklep, zaradi česar za odločitev niso relevantni pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do sodne prakse, na katero so se sklicevale tožene stranke. Citirana odločba Ustavnega sodišča se ne nanaša zgolj na vprašanje, ali se predlagana začasna odredba lahko pokriva s tožbenim zahtevkom, pač pa odgovarja tudi na vprašanje, ali je začasno odredbo mogoče izdati v zavarovanje ugotovitvenega in oblikovalnega zahtevka.

9V okviru s citirano odločbo Ustavnega sodišča začrtanih mej obravnavanja take začasne odredbe, je treba pogoje 272. člena ZIZ obravnavati strožje kot sicer. Gre za varstvo obstoječega stanja pred grozečim nasiljem (nevarnostjo uporabe sile) ali nevarnostjo nastanka težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Regulacijske začasne odredbe tako ni mogoče izdati zaradi nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Izdaja takšne začasne odredbe je mogoča le v nujnih in izjemoma upravičenih primerih, z restriktivnim tolmačenjem pojma "nenadomestljiva škoda" in ob tehtanju položaja obeh strank (prim. II Ips 105/2008) .

10Upoštevajoč navedeno je utemeljeno pritožbeno opozorilo, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, katere okoliščine kažejo na to, da bo brez začasne odredbe prišlo do razpolaganja s poslovnim deležem v tretje toženi stranki. Zgolj dejstvo, da vpis prenosa poslovnega deleža v sodni register ni konstitutiven, pač pa deklaratoren, na kar se sklicuje izpodbijani sklep, samo po sebi še ne izkazuje te nevarnosti. Prav tako morebitna izguba pravnega interesa za tožbo, sama po sebi ne izkazuje za verjetno nevarnost, da bo brez izdane začasne odredbe tožeči stranki nastala težko nadomestljiva škoda. Neobrazložen je zato ostal nastanek težko nadomestljive škode za tožečo stranko. Ker je regulacijska začasna odredba dopustna le v primerih, ko je to edini možen način za preprečitev ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena, bi sodišče prve stopnje moralo konkretneje pojasniti razloge, ki takšno začasno odredbo opravičujejo. Strinjati se je namreč s pritožbo, da sodišče prve stopnje ni opravilo tehtanja interesov pravdnih strank, pri razlagi pojma nenadomestljiva (težko nadomestljiva) škoda pa je ostalo na ravni splošne ocene obstoja te nevarnosti.

11Ker višje sodišče ne more odgovoriti na pritožbene očitke, je s tem podana absolutno bistvena kršitev določb ZPP po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Višje sodišče je moralo zato že iz tega razloga izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo navedeno pomanjkljivost sklepa odpraviti tako, da se bo konkretno opredelilo glede trditvene podlage pravdnih strank in v zadevi ponovno odločiti.

12Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).