VDSS Sodba in sklep Pdp 493/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom ugotovilo obstoj terjatve tožnika do tožene stranke iz naslova prikrajšanja pri plači za mesece oktober 2011, januar 2012, februar 2012, marec 2012, april 2012, maj 2012 in junij 2012 v skupnem bruto znesku 6.196,15 EUR oziroma v neto znesku 4.303,66 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka (prvi odstavek I. točke izreka sodbe). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožnika iz naslova zakonskih zamudnih obresti od posameznih neto zneskov prikrajšanj pri plači, kot izhajajo iz izreka (drugi odstavek I. točka izreka sodbe). Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke iz naslova prikrajšanja pri obračunu in izplačilu dnevnic ter stroškov prevoza na delo in z dela za mesece oktober 2011, januar 2012, februar 2012, marec 2012, april 2012, maj 2012 in junij 2012 v znesku 594,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2012 dalje do plačila (prvi odstavek II. točke izreka sodbe). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožnika iz naslova zakonskih zamudnih obresti za čas pred 19. 6. 2012 (drugi odstavek II. točke izreka sodbe). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnika glede plačila zneska 3.000,00 EUR (III. točka izreka sodbe) in glede plačila zneska 400,00 EUR (IV. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna in izplača prikrajšanje pri plači za mesece oktober 2011, januar 2012, februar 2012, marec 2012, april 2012, maj 2012 in junij 2012 v skupnem bruto znesku 6.196,15 EUR, od tega zneska odvede vsakokratne davke in prispevke in tožniku nato izplača neto znesek 4.303,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka (V. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da tožniku v 15 dneh plača prikrajšanje pri izplačilu dnevnic in stroškov prevoza na delo in z dela za mesece oktober 2011, januar 2012, februar 2012, marec 2012, april 2012, maj 2012 in junij 2012 v znesku 594,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2012 dalje do plačila (VI. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo še plačilo stroškov postopka v višini 1.750,32 EUR, po izteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka sodbe). Ugotovilo je, da je tožnik umaknil zahtevek (pravilno: tožbo) za obračun sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 172,64 EUR in za leto 2012 v bruto znesku 381,53 EUR ter plačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sklepa). V tem delu je sodišče prve stopnje postopek ustavilo (II. točka izreka sklepa).

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom, sprejetim na naroku za glavno obravnavo 5. 4. 2017, dovolilo modifikacijo (spremembo) tožbenega zahtevka (pravilno: tožbe) v pripravljalni vlogi z dne 21. 12. 2016.

3Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper odločitve v prvem odstavku I. točke, prvem odstavku II. točke ter v III., IV., V., VI. in VII. točki izreka, in zoper sklep, sprejet na naroku za glavno obravnavo 5. 4. 2017, se pritožuje tožena stranka. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožena stranka s predložitvijo pogodbe o zaposlitvi dokazala, da se je tožnik strinjal s plačilom v višini 784,10 EUR, kot je bilo določeno v pogodbi o zaposlitvi, ki jo je tožnik podpisal. Sodišče prve stopnje je napačno sledilo izpovedi tožnika in nekaterih prič. A.A., tožnikov sin, ima zagotovo interes za ugoden izid sodnega postopka za tožnika. Tožnik ni uspel dokazati, da je bil njegov sin prisoten pri dogovarjanju o višini urne postavke. Pavšalna in nejasna je navedba sodišča prve stopnje, da naj bi bile prepričljivejše izpovedi tožnika, njegovega sina in B.B.. Iz teh izpovedi izhaja, da naj bi bil na sestanku prisoten tudi direktor tožene stranke, čeprav je slednji izpovedal, da na sestanku ni bil prisoten, kar je potrdil tudi prokurist tožene stranke. Slednji pa je hkrati potrdil, da tožnikov sin na sestanku ni bil prisoten. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj takšnima izpovedima ni sledilo. Niti tožnik niti njegov sin nista znala pojasniti, zakaj bi sin očeta spremljal na razgovor za službo. Sodišče prve stopnje je prevelik pomen pripisalo izpovedi B.B., saj v tem sporu ni bistveno, kaj se je tožena stranka dogovorila z drugimi delavci. Tako direktor kot prokurist tožene stranke sta izpovedala, da niso imeli vsi delavci enake plače, ampak da je bila višina plače odvisna od več dejavnikov. Tudi priča B.B. ima interes za ugodno rešitev spora za tožnika, saj bo morda tudi on zoper toženo stranko uveljavljal enake zahtevke. Sodišče prve stopnje napačno kot dokaz trditev tožnika upošteva izpoved B.B. o tem, kakšno plačilo za delo je imel on dogovorjeno. S tem sodišče prve stopnje ni izvedlo ustrezne dokazne ocene. Tako direktor kot prokurist tožene stranke sta izpovedala, da se tožnik ni dogovoril za urno postavko v višini 9,00 oziroma 10,00 EUR in da jima ni znano, da bi se tožnik kdaj pritoževal glede višine plače. Sodišče prve stopnje navedenima izpovedima ni sledilo, pri tem pa ni navedlo zakaj, kar predstavlja neustrezno dokazno oceno. Tožnik ni dokazal, da bi zoper prejeto plačilo kadarkoli ugovarjal, zgolj njegova izpoved pa ni zadosten dokaz. Tožnik je zoper toženo stranko podal prijavo na Inšpektorat za delo, vendar niso bile ugotovljene nobene kršitve. Tožnikova izpoved ni skladna z njegovimi navedbami, saj je v tožbi zahteval razliko v plači, na zaslišanju pa rekel, da naj bi potni stroški, prikazani na plačilni listi, dejansko predstavljali njegovo plačo. Prav tako je zahteval plačilo 9,00 EUR na uro, na zaslišanju pa rekel, da naj bi bil dogovor 10,00 EUR na uro. B.B. in C.C. nista sama sestavila izjav, ki jih je tožnik predložil, kar pomeni, da sta bili izjavi sestavljeni za potrebe tega postopka in da sta neresnični. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je najprej sprejelo dokazni sklep, da se izvede dokaz z izjavo C.C., nato pa ta dokazni sklep spremenilo in odločilo, da se ta izjava ne upošteva. Sodišče prve stopnje je izpovedim prič tožnika sledilo v preveliki meri, zato ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo število ur, ki jih je opravil tožnik. Tožnik je sam pripravil rekapitulacijo ur in predložil tabele družbe D., ki niso bile potrjene s strani tožene stranke in tudi ne s strani navedene družbe. Zgolj listina z vpisanimi podatki s strani tožnika ne more biti dokaz, da so bile ure dejansko opravljene, še posebej, ker niti direktor niti prokurist tožene stranke teh ur nista potrdila v izpovedih. Tožnik je izpovedal, da si je ure vodil sam, zato takšnemu obračunu ni mogoče slediti. Tožena stranka je evidenco ur vodila, in sicer je to počela računovodkinja in na tej podlagi obračunala plače in potne stroške. Tožnik bi moral dokazati število ur, ki jih je opravil. Izpovedi tožnika ni mogoče označiti za prepričljive, saj je ves čas gledal v svoj izračun ur. Tudi izpoved B.B. ne more dokazovati števila ur, ki jih je opravil tožnik.

Tožena stranka je predložila obračune plač, iz katerih izhaja, da je tožniku povrnila vse potne stroške. Sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati izpovedi A.A. in B.B., ki imata oba interes za uspeh tožnika v postopku. Ker je sodišče prve stopnje navedenim izpovedim pripisalo odločilen pomen, ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Plačilo dodatnih potnih stroškov, poleg tistih, ki so bili že izplačani, ni bilo dogovorjeno. Na tožniku je bilo trditveno in dokazno breme v zvezi s tem, katerih stroškov mu tožena stranka ni povrnila, vendar mu tožnik ni zadostil. Tožniku stroški prevoza do Bosne ne pripadajo, saj je tožnik začasno živel v E. (Slovenija). Prav tako ni obstajal dogovor, da bi tožnik v času domnevnega bolniškega staleža prejel plačilo v večjem obsegu, kot ga je prejel.

Tožnik je v vlogi z dne 21. 12. 2016 spremenil svoj tožbeni zahtevek, in sicer tako, da je poleg prikrajšanj pri plači zahteval še plačilo dnevnic. Sodišče prve stopnje takšne spremembe tožbe ne bi smelo dovoliti, saj ne drži, da je tožnik svoj zahtevek zgolj prilagodil izvedenskemu mnenju. Postavil je nov zahtevek, saj v tožbi zahtevka za plačilo dnevnic ni uveljavljal, ampak je zahteval le plačilo razlike v plači, v zvezi s tem pa ni ponudil ustrezne specifikacije. Prav tako ni podal ustrezne trditvene in dokazne podlage v zvezi z zahtevanim plačilom dnevnic. To bi tožnik lahko storil najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, vendar tega do takrat ni storil. Zgolj sklicevanje na vsebino izvedenskega mnenja pa ne more zadostiti tej zahtevi. Sodišče prve stopnje je prekoračilo materialno procesno vodstvo, ker je tožnika opomnilo, naj doda še izplačilo stroškov v zahtevek. Tožnik je nato navedel, da navedeni znesek predstavlja izplačilo zahtevanih dnevnic in povračil stroškov, sodišče prve stopnje pa mu je v sodbi priznalo še več, in sicer dnevnice in stroške prevoza na delo in z dela, s čimer je prekoračilo tožbeni zahtevek oziroma mu priznalo nekaj drugega, kot je zahteval. Sodišče prve stopnje se ni konkretno izreklo, zakaj je tožnik upravičen do plačila dnevnic. Tožnik je pod postavko potni stroški na obračunih plač prejel dnevnice v celoti. Zgolj na kratko in pavšalno je navedlo, da je sledilo izpovedi B.B. in tožnika, čeprav imata interes za ugodno rešitev spora v prid tožnika. Listinskih dokazov, iz katerih bi izhajala dejanska utemeljenost tega zahtevka, pa tožnik ni ponudil.

Tožnik je stroške rent-a-carja v višini 400,00 EUR povzročil izključno z namenom, da bi nagajal toženi stranki, zato jih je dolžan povrniti. Nastanek stroškov v višini 3.000,00 EUR, kolikor znaša škoda, ki je toženi stranki nastala zaradi nekvalitetnega dela tožnika, pa je tožena stranka dokazala z izpovedjo prokurista, ki je potrdil, da je delovodja tožnika poslal z gradbišča, ker dela ni kvalitetno opravljal. Tožnik pobotnih ugovorov tožene stranke ni določno prerekal. Priglaša pritožbene stroške.

4Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da niso podane niti zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti tiste, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

7Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu odločalo o utemeljenosti zahtevkov za obračun in plačilo prikrajšanja pri plači ter prikrajšanja pri povračilu stroškov na službenem potovanju (dnevnic) in stroškov prevoza na delo in z dela. Prav tako je odločalo o v pobot uveljavljanih terjatvah tožene stranke za plačilo zneska 400,00 EUR, ki se nanaša na najem rent-a-carja, in za plačilo zneska 3.000,00 EUR, ki se nanaša na povračilo škode zaradi nekvalitetno opravljenega dela.

8Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik za toženo stranko v času od 26. 9. 2011 do 30. 6. 2012 opravljal delo varilca v Nemčiji. V pogodbi o zaposlitvi (A1) je imel določeno osnovno bruto plačo v višini 784,10 EUR, ki se poveča za dodatek za minulo delo. Tožnik je v tem sporu zatrjeval obstoj drugačnega dogovora, in sicer plačo po urni postavki v višini 9,00 EUR neto ter povračilo stroškov, povezanih z delom.

9V skladu s prvim odstavkom 15. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), ki je veljal v vtoževanem obdobju (od oktobra 2011 do vključno junija 2012), se pogodba o zaposlitvi sklene v pisni obliki. Če stranki pogodbe o zaposlitvi nista sklenili v pisni obliki ali če niso v pisni obliki izražene vse njene sestavine, to v skladu s četrtim odstavkom 15. člena ZDR ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da lahko delavec v individualnem delovnem sporu zatrjuje in dokazuje obstoj drugačnega (ustnega) dogovora od tistega, ki izhaja iz (pisne) pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru to pomeni, da je tožnik lahko zatrjeval in dokazoval obstoj drugačnega dogovora o plačilu za delo od tistega, ki izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi. Zgolj dejstvo, da je tožnik pogodbo o zaposlitvi podpisal, še ne pomeni, da ni bil glede plačila za delo sklenjen drugačen dogovor od tistega, ki izhaja iz pogodbe. V pritožbi tožena stranka tako neutemeljeno navaja, da tožnik dogovora o urni postavki ne more dokazati, ker je pogodbo o zaposlitvi, iz katere izhaja plača v znesku 784,10 EUR bruto, podpisal.

10Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika, direktorja tožene stranke F.F., prokurista tožene stranke G.G., tožnikovega sina A.A. in tožnikovega sodelavca B.B. zaključilo, da je tožnik uspel dokazati obstoj dogovora o plači v višini 9,00 EUR neto na uro ter povračilo stroškov, povezanih z delom. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita neustrezno dokazno oceno izpovedi tožnika in prič. Dokazna ocena je sicer res skopa, vendar ne v tolikšni meri, da se iz nje ne bi dalo razbrati, zakaj je sodišče prve stopnje nekaterim pričam in tožniku verjelo, nekaterim pričam pa ne, in da bi bila posledično podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Prav tako pa iz tega razloga sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s pomanjkljivostmi, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

11Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti izpovedima A.A. in B.B., ker naj bi imela oba interes za rešitev spora v prid tožnika, in sicer prvi zato, ker je tožnikov sin, drugi pa zato, ker je pričakovati, da bo zoper toženo stranko, ki je prav tako njegov delodajalec, uveljavljal enake denarne zahtevke. V pravdnem postopku je dovoljeno dokazovanje z vsemi dokaznimi sredstvi, vsi dokazi pa imajo tudi enako dokazno vrednost (listine - z izjemo javnih listin - na primer nimajo večje dokazne vrednosti od izpovedi prič). Sodišče v skladu s pravilom iz 8. člena ZPP odloči o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

12Ne glede na to, da je A.A. tožnikov sin, je sodišče prve stopnje njegovi izpovedi pravilno sledilo in tudi pravilno ugotovilo, da je bil slednji skupaj s tožnikom prisoten na sestanku pri toženi stranki, ko je prišlo do dogovora o plačilu za delo po urni postavki. Zgolj sorodstveno razmerje s tožnikom še ni razlog za dvom v verodostojnost izpovedi priče, saj hkrati obstojijo druge okoliščine, ki tak dvom izključujejo. Tako ne drži pritožbena navedba, da niti A.A. niti tožnik nista znala pojasniti, zakaj je sin tožnika spremljal na sestankih s toženo stranko, saj sta oba to prepričljivo pojasnila (tožnik je izpovedal, da ga sin vedno spremlja, če ima čas, A.A. pa je izpovedal, da je svojega očeta pripeljal na sestanek - glej list. št. 126 in hrbtna stran list. št. 127). A.A. je izpovedal skladno s tožnikom o okoliščinah in poteku sestanka in tudi znal opisati podrobnosti pisarne tožene stranke v Bosni in Hercegovini (izpovedal je, da so pogovori potekali o zaposlitvi tožnika in o višini plače, da se je tožnik predstavil, povedal, s čim se je ukvarjal in kakšno plačo je do takrat imel, da je bil prostor večji, v njem je bila miza, računalnik pa je bil v sosednjem prostoru in da je tam delal direktor tožene stranke - glej hrbtno stran list. št. 127).

13Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo tudi izpovedi B.B., tožnikovega sodelavca. Ta ni izpovedal le o pogojih, pod katerimi je on sam opravljal delo pri toženi stranki (in sodišče prve stopnje teh pogojev tudi ni ugotavljalo), ampak je izpovedal tudi o pogojih, pod katerimi je opravljal delo tožnik. Kot je izpovedal, je bil s pogoji tožnikovega dela seznanjen, saj se je na delo in z dela vozil skupaj s tožnikom in skupaj z njim delo tudi opravljal. Izpovedal je skladno s tožnikom in tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljivo. Zgolj zaradi njegove izpovedi, da tudi njemu tožena stranka dolguje del plačila za delo, in predvidevanja tožene stranke, da bo tudi on zoper njo uveljavljal svoje terjatve, še ni mogoče dvomiti v verodostojnost njegove izpovedi. Tudi če bi navedena priča zoper toženo stranko že sprožila (sodni) spor, bi s tem zgolj izkoristila svoje zakonsko upravičenje in v skladu z zakonom zavarovala pravice, ki ji jih daje delovnopravna zakonodaja. Tudi ta okoliščina ne bi zmanjšala verodostojnosti izpovedi te priče.

14Po drugi strani pa sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo izpovedima direktorja in prokurista tožene stranke. Ne drži pritožbena navedba, da sta skladno izpovedala, da sin tožnika ni bil prisoten na sestanku pri toženi stranki. Prokurist tožene stranke je namreč izrecno izpovedal (glej list. št. 152), da je bil na enem od sestankov prisoten tudi tožnikov sin. Sicer pa je sodišče prve stopnje njuni izpovedi pravilno ocenilo kot neverodostojni, saj nista vedela skladno in prepričljivo izpovedati niti o tem, ali ima tožena stranka v Bosni in Hercegovini (konkretno v Teočaku) poslovne prostore. Prav tako nista vedela izpovedati nič konkretnega o tem, pod kakšnimi pogoji je tožnik opravljal svoje delo, torej o tem, kakšno je bilo njegovo plačilo za delo in kakšen je bil dogovor o povračilu stroškov, povezanih z delom. Prav tako ni prepričljiva njuna izpoved, da naj bi imel vsak delavec sklenjen drugačen dogovor o plačilu za delo, saj nista vedela izpovedati, od česa naj bi bila odvisna dogovorjena višina plačila za delo. Nasprotno pa je B.B. izpovedal, da je imel tudi on, enako kot tožnik, dogovorjeno plačilo za delo po urni postavki v višini 9,00 EUR neto na uro. Da navedenima izpovedima direktorja in prokurista tožene stranke o različnih dogovorih z različnimi delavci ne gre verjeti, pa kaže tudi dogovor o minimalni plači (po slovenski zakonodaji), ki izhaja iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi.

15V pritožbi tožena stranka neutemeljeno opozarja na neskladje v tožnikovi izpovedi v zvezi z višino urne postavke. Tožnik je v svojih vlogah trdil, da je imel dogovorjeno urno postavko v višini 9,00 EUR neto na uro. Ko je bil zaslišan, je jasno in logično pojasnil (glej hrbtno stran list. št. 125), to izpoved pa je potrdil tudi njegov sin (glej hrbtno stran list. št. 127), da mu je bilo sprva obljubljeno 10,00 EUR neto na uro, nato pa je prišlo do dogovora o višini 9,00 EUR neto na uro. Tožena stranka tudi neutemeljeno navaja, da tožnik ni dokazal, da je toženo stranko opozoril na nepravilno izplačilo. To dejstvo (ki niti ni odločilnega pomena v tem sporu) je tožnik dokazal s svojo izpovedjo (ki ima po pravilih pravdnega postopka enako dokazno vrednost kot listinski dokazi), tožena stranka pa od tožnika ni zahtevala, da predloži kakršnekoli listinske dokaze, s katerimi naj bi razpolagal (npr. potrdilo o poslanem faksu). Neutemeljeno se tožena stranka sklicuje tudi na ugotovitve inšpekcijskega nadzora, saj to dejstvo ni odločilno v tem sporu.

16Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno upoštevalo tudi izjavo B.B. (A28). To izjavo je namreč omenjeni podpisal in, ko je bil zaslišan, potrdil, da gre za njegovo izjavo. Povedal je, da je izjavo napisal v svojem bosanskem jeziku, nato pa jo je tožnikov odvetnik prevedel. Glede na navedeno tožena stranka neutemeljeno navaja, da navedeni izjavi sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti, ker naj bi bilo očitno, da je B.B. ne bi mogel sam sestaviti. Na izjavo C.C. pa se tožena stranka neutemeljeno sklicuje, saj tega dokaza sodišče prve stopnje ni izvedlo, kot izhaja iz dokaznega sklepa, sprejetega na naroku za glavno obravnavo 5. 4. 2017 (list. št. 247), in obrazloženega v izpodbijani sodbi (drugi odstavek 3. točke obrazložitve). Zaradi spremembe dokaznega sklepa v zvezi s tem listinskim dokazom sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj v skladu s četrtim odstavkom 287. člena ZPP sodišče v nadaljnjem teku pravde na svoj prejšnji dokazni sklep ni vezano.

17Glede na navedeno je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo med pravdnima strankama ustno dogovorjeno plačilo za delo ob upoštevanju urne postavke v višini 9,00 EUR neto.

18Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi evidence delovnega časa, ki jo je predložil tožnik (A26 in A27), ugotovilo, koliko ur dela je tožnik opravil v vtoževanem obdobju od oktobra 2011 do vključno junija 2012. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da ima tožena stranka kot delodajalec v tem sporu trditveno in dokazno breme, da je tožnik kot delavec opravil manj ur, kot trdi. Tožena stranka je namreč kot delodajalec dolžna voditi evidenco delovnega časa, kar izhaja iz 18. in 19. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/06). Iz te zakonske obveznosti delodajalca izhaja, da je bila tožena stranka dolžna v tem sodnem postopku konkretno navesti, te navedbe pa tudi dokazati, kakšen obseg dela je tožnik opravil oziroma, da je opravil manj dela, kot zatrjuje. Tožnik je v postopku predložil evidenco delovnega časa, glede katere je izpovedal (glej hrbtno stran list. št. 149), to izpoved pa je potrdil B.B. (glej list. št. 190), da je vodil sam na obrazcih, ki jih je prejel od kooperenta tožene stranke družbe D.. Tožena stranka pa nasprotno ni predložila nobene evidence delovnega časa, čeprav jo je bila po zakonu dolžna voditi. Ker tako tožena stranka v obravnavanem sporu ni zmogla dokazati, da je tožnik opravil manjši obseg dela, kot je trdil in kot izhaja iz evidence, ki jo je on predložil, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo (v obsegu, v katerem je glede na izračun izvedenca ekonomije utemeljen).

19Tožnik je v tem sporu s tožbo zahteval obračun in plačilo prikrajšanja pri plači in sorazmernega dela regresa za letni dopust. Med postopkom (s pripravljalno vlogo z dne 14. 10. 2015) je tožnik zahtevek za obračun in plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust umaknil, zato je sodišče prve stopnje postopek v tem delu ustavilo (ta odločitev ni pod pritožbo). S pripravljalno vlogo z dne 21. 12. 2016 je tožnik spremenil tožbo, in sicer tako, da je postavljen zahtevek za obračun in plačilo prikrajšanja pri plači po višini prilagodil izvedenskemu mnenju z dne 21. 11. 2016, poleg tega zahtevka pa je postavil še nov zahtevek - zahtevek za plačilo prikrajšanja pri dnevnicah. Na naroku za glavno obravnavo 5. 4. 2017 je tožnik na poziv sodišča prve stopnje pojasnil, da je v zahtevku pomotoma navedeno, da zahteva zgolj plačilo prikrajšanja pri dnevnicah in da bi moralo biti navedeno, da v vtoževanem znesku 594,15 EUR zahteva tudi prikrajšanje pri stroških. Na istem naroku je tožena stranka nasprotovala navedeni spremembi tožbe, sodišče prve stopnje pa je sprejelo sklep (zoper katerega tožena stranka vlaga pritožbo), da se dovoli modifikacija tožbenega zahtevka, da se torej dovoli sprememba tožbe. Pri tem je na naroku obrazložilo (list. št. 347), da je tožnik zahtevek prilagodil izvedenskemu mnenju, v obrazložitvi prvostopenjske sodbe in sklepa (glej 4. točko obrazložitve) pa je navedlo še, da je sprememba tudi smotrna za dokončno ureditev med strankama.

20V skladu s 184. členom ZPP lahko tožeča stranka do konca glavne obravnave spremeni tožbo (prvi odstavek); sprememba tožbe pomeni spremembo istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (drugi odstavek). V skladu s prvim odstavkom 185. člena ZPP lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama, pri tem pa se šteje, da sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča.

21Pri navedeni spremembi tožbe tožnika res ni šlo zgolj za prilagoditev postavljenih zahtevkov po višini izvedenskemu mnenju, kot navaja pritožba, ampak tudi za uveljavljanje novega zahtevka poleg obstoječega. Takšno spremembo tožbe pa je sodišče prve stopnje pravilno dovolilo, saj je v resnici to smotrno za dokončno ureditev razmerja med pravdnima strankama v zvezi s prikrajšanji pri plačilu za delo, kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo v sodbi in sklepu. Sodišče prve stopnje tako ni storilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 185. člena ZPP. Glede na navedeno je neutemeljena pritožba tožene stranke zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe, sprejet na naroku za glavno obravnavo 5. 4. 2017 (zoper katerega v skladu s sedmim odstavkom 185. člena ZPP ni posebne pritožbe, zato se sme v skladu z drugim odstavkom 363. člena ZPP ta sklep izpodbijati v pritožbi zoper končno odločbo), zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. alineja 365. člena ZPP).

22V pritožbi tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je prekoračilo materialno-procesno vodstvo, ker je na naroku za glavno obravnavo 5. 4. 2017 pozvalo tožnika, da se izjavi, kaj predstavlja tožbeni zahtevek v višini 594,15 EUR. V skladu z 285. členom ZPP predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Kot je navedeno v 17. točki te sodbe in sklepa je tožnik s pripravljalno vlogo z dne 21. 12. 2016 poleg zahtevka za obračun in plačilo prikrajšanja pri plači postavil še zahtevek za plačilo prikrajšanja pri dnevnicah v višini 594,15 EUR. Pri tem pa je tožnik v tej vlogi navedel, da iz naslova prikrajšanja pri dnevnicah in povračilih stroškov zahteva 594,15 EUR. Glede na neskladje med njegovim zahtevkom in navedbami o dejstvih je predsednica senata tožnika na naroku pravilno pozvala na pojasnilo, da se je razjasnilo, iz katerega pravnega naslova tožnik zahteva znesek v višini 594,15 EUR. To je skladno s citiranim 285. členom ZPP, zato je pritožba, da je sodišče prve stopnje navedeni člen kršilo, neutemeljena.

23Sodišče prve stopnje s tem, ko je tožniku prisodilo 594,15 EUR prikrajšanja pri izplačilu dnevnic in stroškov prevoza na delo in z dela tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka oziroma tožniku dosodilo nekaj drugega, kot je zahteval. Tožnik je namreč zahteval plačilo 594,15 EUR, toliko pa mu je sodišče prve stopnje tudi dosodilo. S tem je odločilo v okviru postavljenega zahtevka in ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (357. člen ZPP).

24Tožnik je podal ustrezno trditveno podlago k postavljenemu zahtevku za plačilo prikrajšanja pri dnevnicah. V skladu s prvim odstavkom 7. člena ZPP in 212. členom ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Tožnik je že v tožbi navedel, da mu tožena stranka ni izplačala dela plače ter nadomestil in povračil stroškov v zvezi z delom. V skladu s prvim odstavkom 130. člena ZDR, ki ureja povračilo stroškov v zvezi z delom, mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju (dnevnice). Dnevnice torej v skladu s citirano določbo ZDR spadajo med stroške v zvezi z delom, glede katerih je tožnik že v tožbi, kot navedeno, trdil, da mu jih tožena stranka ni izplačala v celoti. Konkretneje pa je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 21. 12. 2016, v kateri je tudi postavil tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja v dnevnicah, navedel (s sklicevanjem na izvedensko mnenje), da je bil prikrajšan v dnevnicah. S tem je tožnik podal zadostno trditveno podlago k zahtevku za plačilo prikrajšanja pri dnevnicah. Tožena stranka je namreč kot delodajalec tista, ki mora v delovnem sporu trditi (in to tudi dokazati), da je tožniku kot delavcu poravnala vse denarne terjatve, do katerih je ta upravičen v skladu z zakonskimi predpisi in predpisi kolektivnih pogodb, splošnimi akti delodajalca in pogodbo o zaposlitvi (7. člen ZDR). Ker je tožnik navedbe o dejstvih v zvezi s tem zahtevkom podal že v tožbi, je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da jih je podal prepozno, in da je s tem sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 286. člena ZPP. Sicer pa je tožnik lahko, glede na to, da je šele po prvem naroku za glavno obravnavo postavil nov zahtevek in s tem spremenil tožbo, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno dovolilo, šele takrat, tj. že po prvem naroku, navedel tudi dejstva, s katerim ta zahtevek utemeljuje¹. Ker je bila tožena stranka dolžna v tem sporu tudi dokazati (in ne le zatrjevati), da je kot delodajalec tožniku plačala vse, kar mu je po pravnih aktih dolžna, je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moral tožnik ponuditi ustrezne dokaze za utemeljenost svojih denarnih zahtevkov. Ta navedba pa je neutemeljena tudi zato, ker je tožnik dokaze ponudil, in sicer tako listinske dokaze, dokaz z zaslišanjem strank in prič kot tudi dokaz s postavitvijo izvedenca finančne stroke.

25Prav tako tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da tožnik ni podal zadostne trditvene podlage v zvezi z zahtevkom za plačilo prikrajšanja pri plači in pri povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela. Koliko tožena stranka iz teh dveh naslovov tožniku dolguje po posameznih mesecih, izhaja že iz tožbe, še obsežnejše navedbe v zvezi s tem pa je tožnik podal v pripravljalni vlogi z dne 22. 3. 2016 (na podlagi poziva sodišča prve stopnje na prvem naroku za glavno obravnavo 17. 2. 2016; list. št. 139 in 140). Tudi v tem delu tako ni podana očitana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. in 212. členom ZPP.

26Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejstva, relevantna za odločitev o prikrajšanju pri dnevnicah in stroških prevoza na delo in z dela, ta odločitev pa je tudi skladna z materialnim pravom. Sodišče prve stopnje je v zvezi z dogovorom o povračilu stroškov, povezanih z delom, poleg dogovora o plačilu po urni postavki, pravilno sledilo izpovedim tožnika, A.A. in B.B.. Njihove izpovedi je, kot že obrazloženo v 10. do 14. točki obrazložitve te sodbe in sklepa, pravilno in v nasprotju z izpovedima direktorja in prokurista tožene stranka ocenilo za verodostojne.

27Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni navedlo konkretnih razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z odločitvijo o prikrajšanju pri dnevnicah. Sodišče prve stopnje se je v svoji obrazložitvi pravilno in v zadostni meri sklicevalo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca za ekonomijo (glej 11. in 13. točko obrazložitve), iz katerega jasno izhaja (glej 6. in 7. stran mnenja; hrbtna stran list. št. 214 in list. št. 215), do kolikšnega zneska dnevnic je bil tožnik v vtoževanem obdobju upravičen, kolikšen znesek je prejel in kakšna je razlika med njima. Ne drži niti pritožbena navedba, da je tožnik pod postavko potni stroški na plačilnih listah (B1-B7) prejel dnevnice v celoti. Tožena stranka je namreč po ugotovitvah izvedenca tožniku kljub temu plačala premalo, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo zahtevku za plačilo razlike. Pri tem je sodišče prve stopnje zneske, ki so na plačilnih listah (B10-B17) navedeni pod postavko potni stroški, pravilno upoštevalo kot zneske prejetih dnevnic in ne kot stroške za prevoz na delo in z dela, kot trdi pritožba. Zneski v enaki višini, kot so navedeni na plačilnih listah pod postavko potni stroški, so namreč navedeni tudi na obračunu dnevnic (B20-B25), pri čemer je tožnik (na transakcijski račun) prejel le tisto, kar je obračunano na plačilnih listah in ne (posebej) tudi tistega, kar je obračunano na obračunu dnevnic.

28Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno trdi, da tožniku ne pripadajo stroški prevoza v Bosno in Hercegovino, saj je stanoval v E. (Slovenija). Vsi stroški, ki jih tožnik v zvezi s prevozom vtožuje, so bili povezani z delom, zato je tožnik do povračila teh stroškov upravičen na podlagi 130. člena ZDR². Tožena stranka tako neutemeljeno navaja, da tožnik ni upravičen do povračila stroškov za nakup avtobusnih vozovnic za relacijo Živinice (Bosna in Hercegovina) - Berlin v oktobru 2011 in za relacijo Hamburg - Tuzla (Bosna in Hercegovina) v juniju 2012. Ti stroški so bili potrebni, da je tožnik lahko pričel oziroma končal z opravljanjem dela za toženo stranko. Prav tako je upravičen do povračila stroškov za nakup avtobusne vozovnice za relacijo Bundavica - Tuzla (oboje Bosna in Hercegovina) v januarju 2012, saj so bili potrebni, da je tožnik lahko prišel na delo v letu 2012 (iz tožnikove izpovedi izhaja, da so z delom pričeli 23. 1. 2012 - glej list. št. 150).

29Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik upravičen do plače po urni postavki v višini 9,00 EUR neto, dodatno pa še do stroškov, povezanih z delom. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika ugotovilo, da je ta dogovor veljal tudi v času, ko tožnik zaradi poškodbe ni bil zmožen za delo, vendar v dogovoru s toženo stranko ni nastopil bolniškega staleža. Ker tožena stranka zgolj pavšalno navaja, da ta dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje ni pravilna, in se sklicuje na izpoved prokurista tožene stranke, da ga tožnik o bolniškem staležu ni obvestil, na podlagi katere pa drugačen dejanski zaključek ni mogoč, pritožba tožene stranke tudi v tem delu ni utemeljena.

30Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da ne obstojita v pobot uveljavljani terjatvi tožene stranke. V zvezi z zneskom v višini 400,00 EUR, ki se nanaša na najem rent-a-carja, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za strošek najema vozila za prihod na delovišče, kar je dolžna kriti tožena stranka. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožnik toženi stranki ta strošek povzročil, da bi ji nagajal, kar pa ne more biti upoštevno. V zvezi z zneskom v višini 3.000,00 EUR, ki se nanaša na povračilo škode zaradi nekvalitetno opravljenega dela, pa je sodišče prve stopnje obrazložilo, da tožena stranka za utemeljitev te odškodninske terjatve ni podala ustrezne trditvene podlage, iz katere bi določno izhajale predpostavke odškodninske odgovornosti po 182. členu ZDR in 131. členu Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.). Tožena stranka v zvezi s tem zgolj navaja, da je škodo, ki je toženi stranki nastala, potrdil njen prokurist in da je slednji izpovedal, da je delovodja tožnika poslal z gradbišča, ker dela ni kvalitetno opravil. Vendar pa izpoved priče potrebne trditvene podlage stranke ne more nadomestiti. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da tožnik ni določno prerekal pobotnega ugovora tožene stranke, saj je to storil v pripravljalni vlogi z dne 14. 10. 2015 (list. št. 73) in v pripravljalni vlogi z dne 26. 1. 2016 (hrbtna stran list. št. 103).

31Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek I. točke, prvi odstavek II. točke, ter III., IV., V., VI. in VII. točka izreka).

32Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožnika ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne krije tožnik sam (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Tako tudi Wedam Lukić D. v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2005, 2. knjiga, 2006, str. 202.
² Sodišče prve stopnje kot pravno podlago navaja tudi Uredbo o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Ur. l. RS, št. 38/94 in nasl.), ki pa ureja povračilo stroškov za službena potovanja v tujino za javne uslužbence in funkcionarje v državnih organih, upravah samoupravnih lokalnih skupnosti, javnih agencijah, javnih skladih, javnih zavodih, javnih gospodarskih zavodih ter drugih osebah javnega prava, ki so posredni uporabniki državnega proračuna ali proračuna samoupravne lokalne skupnosti (prvi odstavek 1. člena), kar pomeni, da za tožnika ne velja.