17. člen ZEPDSV

Zmotne so pritožbene navedbe, da je tožnik tisti, ki mora dokazati, da mu je bilo v celoti izplačano plačilo za delo v skladu z zakonodajo in pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je podal ustrezno trditveno podlago, da mu je tožena stranka dolžna še določen znesek iz naslova premalo plačanih dnevnic, tožena stranka pa je tista, ki bi morala argumentirano nasprotovati takšnim trditvam tožnika in dokazati, da mu je plačala vse dolgovane prejemke.

Tožnik, pri toženi stranki zaposlen kot voznik tovornega vozila, je od tožene stranke vtoževal plačilo dnevnic, pri čemer je navedel številno dni, za katere je zahteval dnevnice za posamezni mesec od oktobra 2013 do septembra 2014. V skladu s prvim odstavkom 7. člena ZEPDSV je delodajalec dolžan voditi evidenco delovnega časa in evidenco o stroških dela. Ker toženec tožnikovih trditev ni prerekal na način, da bi sam navedel število dni poti, niti ni predložil nobenih listin, iz katerih bi bile poti razvidne, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Tožeča stranka uveljavlja vračilo preveč izplačane plače v spornem obdobju zaradi napačne prevedbe plačnega razreda ob prehodu v nov plačni sistem. Ker je toženka neupravičeno pridobila razliko v plači med plačo, ki ji po zakonu, predpisih in drugih aktih, izdanih na podlagi zakona, pripada in plačo, ki temelji na ničnem določilu pogodbe o zaposlitvi, mora to razliko vrniti. V delovnih sporih je dokazno breme o tem, da je delodajalec pravilno vodil evidenco dela ter za njih pravilno obračunal in nakazoval prejemke iz delovnega razmerja, na strani delodajalca. Zato je dokazno breme pri zahtevku na vračilo preveč izplačane plače na tožeči stranki, da izkaže, koliko bi zakonita plača v vtoževanem obdobju znašala.

Tožena stranka ni predložila nobenih dokazov o številu ur, ki naj bi jih tožnik opravil pri njej v spornem obdobju, niti dokazov o tem, da je tožnik za svoje delo, ki ga je v tem obdobju pri toženi stranki opravil, prejel kakršnokoli plačilo. Zato tožnik od tožene stranke v tem sporu utemeljeno zahteva plačilo za opravljeno delo. Tožnik je v tožbi neutemeljeno in materialnopravno zmotno vtoževal izplačilo nominalnega neto zneska plače, saj je višina tega neto zneska odvisna od predpisanih dajatev (davkov in prispevkov), ki veljajo na dan izplačila in ne na dan izdaje sodbe sodišča.

Tožena stranka ni dokazala, da je tožnici izplačala regres za letni dopust za vtoževano obdobje, saj dokazov za svoje trditve, da je zaposlenim na roko izplačala regres, ni predložila, čeprav je na podlagi določb ZEPDSV dolžna voditi evidenco o stroških dela, ki bremenijo delodajalca, to je o regresu za letni dopust in povračilu stroškov v zvezi z delom (16. in 17. člen ZEPDSV). Te listine se na podlagi 2. odstavka 17. člena ZEPDSV hranijo kot listine trajne vrednosti. Tožena stranka se svojih zakonskih obveznosti plačila regresa za letni dopust ne more izogniti s splošnimi navedbami o tem, da je tožeči stranki plačala regres na roko, ne da bi za to predložila zakonsko predpisane listine oziroma, da bi navedeno dokazovala s pričami (torej dokazi, ki so neprimerni za ugotovitev navedenega dejstva).

Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe tožnika ugotovilo, da se je za čas dela v tujini s toženo stranko dogovoril za plačo po urni postavki 10,00 EUR neto, je tožniku, ker tožena stranka ni dokazala, da bi dogovorjeno plačo plačala, prisodilo vtoževane zneske.