16. člen ZEPDSV

Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče ni upoštevalo dokazil o plačilih iz naslova dnevnic v skupnem znesku 26.490,48 EUR, ki naj bi jih v svojem mnenju ugotovila tudi sodna izvedenka. V zvezi s tem je sodišče sprejelo pravilen zaključek, da je dokazno breme, da je tožniku izplačala vse pripadajoče dnevnice, na toženi stranki. Ugotovilo je, da je le pri 5-ih nakazilih od 25-ih mogoče zaključiti, da je šlo za plačilo dnevnic, pri ostalih pa bodisi ni naveden namen izplačila, ali pa je navedeno, da gre za materialne stroške, za potne stroške ali plačilo izdatkov (potni stroški, malica). Pravilna je tudi ugotovitev, da tožena stranka poleg tega, da ni dokazala, da so bile z izplačili na bančni račun tožnika, tožniku plačane samo dnevnice, ni dokazala za katere dnevnice je šlo, po katerem potnem nalogu, v kakšni višini in kdaj. Zato se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je le izplačila v višini 5.682,93 EUR mogoče upoštevati pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi se dogovor z dne 24. 8. 2016 nanašal na vse obveznosti tožene stranke do tožnika, ter da dokazuje, da mu tožena stranka iz naslova delo

Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo zahtevku za plačilo razlike v plači za redno in nadurno delo, kot podlago za to odločitev pa je pravilno upoštevalo dogovor med tožnikom in toženo stranko glede urne postavke 6,50 EUR na uro in 9,75 EUR na naduro (tj. urna postavka, povečana za 50 %), ki ga tožena stranka neuspešno zanika v pritožbi. Tožnik je glede obstoja tega dogovora že v tožbi podal zadostno trditveno podlago, njegova izpoved glede konkretnih okoliščin tega dogovora pa ne predstavlja nedovoljenega informativnega dokaza, za kar se zmotno zavzema pritožba.

Na podlagi pravilnih ugotovitev, da sporni odpovedi tožnikoma v decembru 2018 nista bili vročeni in da sta bila tožnika o tem, da jima je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 31. 12. 2018, s strani računovodkinje tožene stranke obveščena šele 17. 1. 2019, ko sta preko svojega pooblaščenca prejela tudi kopiji podpisanih izvodov rednih odpovedi pogodb o zaposlitvi s kopijo vročilnice, je sodišče prve stopnje sprejelo pravilen zaključek, da je bila tožba 13. 2. 2019 vložena v 30-dnevnem roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1.

Zmotne so pritožbene navedbe, da je tožnik tisti, ki mora dokazati, da mu je bilo v celoti izplačano plačilo za delo v skladu z zakonodajo in pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je podal ustrezno trditveno podlago, da mu je tožena stranka dolžna še določen znesek iz naslova premalo plačanih dnevnic, tožena stranka pa je tista, ki bi morala argumentirano nasprotovati takšnim trditvam tožnika in dokazati, da mu je plačala vse dolgovane prejemke.

Pritožbeno sodišče je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da je treba kljub temu, da voznik tovornega vozila od delodajalca ni bil deležen izrecnih navodil glede delovnega časa, šteti, da mu je bilo nadurno delo odrejeno, če mu je odrejena destinacija poti in časovni okvir, v katerem mora pot opraviti. V tem primeru namreč delodajalec (lahko) ve (in s tem dejansko zahteva), da mora delavec, zato da opravi odrejeno nalogo, opravljati delo prek polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da je tožena stranka kot delodajalec za vsakega delavca dolžna voditi evidenco delovnega časa (16. do 19. člen ZEPDSV), ki bi morala vsebovati tudi podatke o opravljenih urah v času nadurnega dela in podatke o bruto izplačilu za delo preko polnega delovnega časa.Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je treba dejstvo, da tožena stranka takšne evidence ni vodila, v skladu s pravilom o dokaznem bremenu šteti v škodo tožene stranke in ne tožnika. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do plačila za delo ob nedeljah in praznikih v celotnem vtoževanem znesku, je zato pravilna.

ZDR v 135. členu določa, da je delodajalec dolžan izdati delavcu ob vsakem izplačilu plače in do 31. 1. novega koledarskega leta pisni obračun plače in nadomestila plače za plačilno obdobje oziroma za preteklo koledarsko leto, iz katerega sta razvidna tudi obračun in plačilo davkov in prispevkov. Na podlagi 16. člena ZEPDSV je bila tožena stranka dolžna voditi tudi evidenco o plačah, v okviru te pa tudi podatke o delavčevem delovnem času in njegovi izrabi. Tožena stranka te obveze ni spoštovala. Dokazno breme, da so bile plače tožeči stranki plačane, je na strani tožene stranke. Tožena stranka pa svojih trditev, da so bile plače tožeči stranki izplačane v gotovini in preko blagajniških prejemkov, ni dokazala. Zato je sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati plače za sporno obdobje in ji izplačati neto znesek, po odvodu davkov in prispevkov.

Tožena stranka ni predložila nobenih dokazov o številu ur, ki naj bi jih tožnik opravil pri njej v spornem obdobju, niti dokazov o tem, da je tožnik za svoje delo, ki ga je v tem obdobju pri toženi stranki opravil, prejel kakršnokoli plačilo. Zato tožnik od tožene stranke v tem sporu utemeljeno zahteva plačilo za opravljeno delo. Tožnik je v tožbi neutemeljeno in materialnopravno zmotno vtoževal izplačilo nominalnega neto zneska plače, saj je višina tega neto zneska odvisna od predpisanih dajatev (davkov in prispevkov), ki veljajo na dan izplačila in ne na dan izdaje sodbe sodišča.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da tožena stranka tožniku ni obračunala in izplačala vtoževanih pripadajočih zneskov iz naslova regresa za letni dopust, neto plače oziroma neto nadomestila plače in potnih stroškov ter dnevnic, zato je tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen. Ob ugotovitvi, da je bil tožnik napoten na službena potovanja s strani tožene stranke, ni odločilnega pomena zatrjevano dejstvo, da tožena stranka ni soglašala s plačilom potnih stroškov tožniku, ki so mu nastali na službenih potovanjih. Delodajalec je že na podlagi člena 130/1 ZDR dolžan delavcu zagotoviti tudi povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. To pomeni, da ta obveznost tožene stranke ni bila odvisna od njenega soglasja.

Tožena stranka ni dokazala, da je tožnici izplačala regres za letni dopust za vtoževano obdobje, saj dokazov za svoje trditve, da je zaposlenim na roko izplačala regres, ni predložila, čeprav je na podlagi določb ZEPDSV dolžna voditi evidenco o stroških dela, ki bremenijo delodajalca, to je o regresu za letni dopust in povračilu stroškov v zvezi z delom (16. in 17. člen ZEPDSV). Te listine se na podlagi 2. odstavka 17. člena ZEPDSV hranijo kot listine trajne vrednosti. Tožena stranka se svojih zakonskih obveznosti plačila regresa za letni dopust ne more izogniti s splošnimi navedbami o tem, da je tožeči stranki plačala regres na roko, ne da bi za to predložila zakonsko predpisane listine oziroma, da bi navedeno dokazovala s pričami (torej dokazi, ki so neprimerni za ugotovitev navedenega dejstva).

Tožbeni zahtevek, da delodajalec na ustrezne račune plača neplačane prispevke za socialna zavarovanja, je denarni zahtevek, ki mora biti postavljen, tako da omogoča prisilno izvršbo. V kolikor ni tako postavljen, ampak je določen le opisno, sodišče prve stopnje s tem, ko mu ugodi, zagreši absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP; saj izpodbijanega dela sodbe ni mogoče preizkusiti.

Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe tožnika ugotovilo, da se je za čas dela v tujini s toženo stranko dogovoril za plačo po urni postavki 10,00 EUR neto, je tožniku, ker tožena stranka ni dokazala, da bi dogovorjeno plačo plačala, prisodilo vtoževane zneske.