37. člen ZDDV-UPB4

Iz listin upravnega spisa izhaja, da je davčni organ v postopku inšpiciranja ugotovil, da tožnica ni obračunala in plačala DDV od dajanja v najem premičnin. V danem primeru je med strankama sporno, ali je bila tožnica dolžna izdati račune ter obračunati in plačati DDV za najem premičnin. Navedba tožnice, da ni bila lastnica premičnin, za katere naj bi se sklenila najemna pogodba, ni utemeljena in ne vpliva na drugačno odločitev ob nesporni ugotovitvi dejanskega stanja, da je šlo za dajanje premičnin v najem.

Pri naknadnem zmanjšanju davčne osnove pri dobavitelju po 10. odstavku 21. člena ZDDV oziroma za zmanjšanje davčne obveznosti za DDV gre le ob pogoju, da kupec popravi (zmanjša) odbitek vstopnega DDV in o tem pisno obvesti dobavitelja. Zato tudi po mnenju sodišča ne zadošča, da tožnik razpolaga le s potrjenim dobropisom, temveč je potreba izkazati, kdaj je ta dobropis, potrjen s strani kupca, prejel, da bi lahko naknadno spremenil svojo davčno osnovo zaradi vračila blaga. Poprava davčne osnove pri izdajatelju računa je v tem primeru možna le potem, ko popravi (zmanjša) odbitek vstopnega DDV tudi davčni zavezanec (kupec), kateremu je bil opravljen promet blaga oz. storitev in če o tem pisno obvesti dobavitelja.

Po mnenju sodišča v obravnavanem primeru pogoji za zavrženje davčnega obračuna za april 2000 po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP niso izpolnjeni, saj ne gre za identičen zahtevek po vsebini, ker se davčni obračun za obdobje april 2000 opira na poslovne dogodke, ki so se zgodili v tem davčnem obdobju. Zgolj dejstvo, da je tožnik ob vložitvi spornega obrazca DDV-O (davčnega obračuna) navedel, da je vanj vključil obračunani DDV od prometa carinskega blaga v davčnih obdobjih julij - december 1999 na podlagi stornacije teh računov v aprilu 2000, ne pomeni, da gre za isti zahtevek, kar je pogoj za uporabo instituta zavrženja vloge po 4. točki 1. odstavka 129.člena ZUP.

Vračilo preveč plačanega DDV ne poteka po prvem odstavku 95. člena ZDavP, če ni izkazano, da je bil davek preveč plačan glede na pravnomočno odmerno odločbo ali glede na davčni obračun, temveč poteka po 42. členu ZDDV, če so za to izpolnjeni pogoji, kar pa v tem primeru niso.

Iz določbe 95. člena ZDavP ne izhaja, da bi se v primeru obračuna DDV ravnalo drugače, saj zakon uporablja le termin davčni obračun in ne izključuje oz. ne uporablja termina dokončni obračun. Gre za splošno določbo, ki po vsebini ne izključuje posameznih vrst davkov, ne glede na to, da so po specialnih predpisih lahko predpisani tudi posebni postopka vračila davkov (npr. popravki DDV po 10. odstavku 21. člena ZDDV), ki pridejo seveda v poštev kadar in v kolikor so za to po specialnem predpisu izpolnjeni pogoji. Ker gre v obravnavanem primeru izključno za zahtevek za vračilo po 95. členu ZDavP, je po presoji sodišča bistveno za odločitev ugotovitev, ali je tožnik plačal več, kot je bil dolžan plačati po davčnem obračunu.