20. člen ZOI-1

Sprememba osebnega imena otroka.

Sodišče prve stopnje je pravilno opravilo narok in ni zaslišalo nasprotnega udeleženca, ki je bil na narok pravilno vabljen in se naroka ni udeležil.

Sprememba osebnega imena otroka tako, da je vrstni red v korist mladoletnega otroka, saj bo tako tudi navzven lažja prepoznava, kateri je priimek očeta in kateri priimek matere, oziroma ne bo prihajalo do zamenjav glede priimka očeta in priimka matere.

Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da je bolj v korist 5-letnega otroka, da se opravi čim manjša sprememba njegovega priimka, tako da se obstoječemu priimku A. zgolj doda materin dekliški priimek X. Ti razlogi so skladni tako z mnenjem CSD z dne 21. 12. 2022 kakor tudi s stališči sodne prakse.

Odločitev o pravilno oblikovanem izreku je po prepričanju pritožbenega sodišča pomembna zato, da stranke postopka niso zavedene, da je z odločitvijo sodišča že dokončno odločeno o spremembi ter da jim ni potrebno ničesar več storiti. Za realizacijo spremembe je treba namreč vložiti prošnjo pri upravni enoti, ki se ji priloži pravnomočna odločba sodišča iz nepravdnega postopka o utemeljenosti te prošnje, ki nadomešča soglasje tistega roditelja, ki tega ni podal. Šele z dokončnostjo odločbe, ki jo bo o spremembi otrokovega priimka izdala upravna enota, bo sprememba veljala (drugi odstavek 21. člena ZOI-1).

Neutemeljen oziroma nesmiseln je očitek, da nasprotnemu udeležencu ni bila dana možnost obravnavanja, ker ni bil zaslišan, saj sodišče te možnosti ni imelo, ker nasprotnemu udeležencu pisanj ni bilo mogoče vročiti. Kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana, sicer pa je prav iz tega razloga toženca zastopal začasni zastopnik, ki se sedaj tudi v pritožbi zavzema za pravice nasprotnega udeleženca.

Skladno s pravili jezikoslovne stroke (lege artis) je angleški priimek "E." ena beseda oziroma nedeljiva celota v smislu določil 3. in 4. člena ZOI-1.

Razlogi praktične narave narekujejo, da je v korist mladoletnega otroka, da se k očetovemu priimku, ki ga je nosil doslej, doda še maminega, ki ji je deček zaupan v vzgojo in varstvo ter pri njej živi. Sprememba bo olajšala težave pri prehodu državne meje, težave z urejanjem zadev v ustanovah (kar oboje je povezano z otrokovo identifikacijo z mamo, ki se piše drugače) ter težave s povezanostjo z mamino širšo družino, v kateri deček biva in kjer imajo vsi, razen dečka, tak priimek.

Ker je otrok dodeljen v varstvo in vzgojo materi, je mati tista, ki v pretežni meri skrbi za otroka s prevozi v vrtec, obiski pri zdravniku, vsakodnevnih dnevnih opravkih ter pri potovanjih po Sloveniji in izven Slovenije. Pri vseh teh opravkih pa je potreben izkaz identitete med materjo in otrokom, ki se izkazuje predvsem skozi osebne dokumente (osebna izkaznica, potni list) otroka in matere. Samo ime sestavljeno iz imena otroka ter priimka otroka po očetu pa te povezanosti med otrokom in materjo ne izkazuje in zato je že iz navedenega razloga v korist otroka, da se obstoječemu imenu in priimku doda še priimek matere. Taka sprememba imena pri petletnem otroku pa tudi ni v nasprotju s koristmi otroka, ker dodani priimek matere (Zorko) ne krni osebnosti in dostojanstva otroka.

Če potrebe po spremembi otrokovega osebnega imena (ki je sestavljeno iz imena in priimka) sicer ni, je pa ugotovljeno kot smiselno in v korist otroka, da ta zaradi praktičnosti in večje povezanosti z obema staršema v primeru njunega ločenega življenja in različnih priimkov nosi priimek obeh, potem je treba stremeti k čim manjši spremembi otrokovega osebnega imena. V konkretnem primeru je ta brez dvoma v tem, da se otrokovemu priimku, ki ga identificira že več kot šest let (uporablja ga tudi že v šoli), doda nov, v tem primeru materin priimek.

Če se starši ne morejo sporazumeti o otrokovem novem osebnem imenu, postopek in vsebino za določitev spremembe imena določa četrti odstavek 20. člena ZOI-1. Na podlagi citirane določbe je pri spremembi imena potrebno upoštevati otrokove koristi. Te se praviloma pri spremembi imena izkazujejo skozi praktične potrebe življenja otroka. Med te spada identifikacija otroka z materjo in to vsekakor v primeru, ko je otrok dodeljen v varstvo in vzgojo materi.

Sporazum, ki sta ga starša sklenila pred CSD, zavezuje, zato ni bilo podlage za odločanje o spremembi osebnega imena otroka po predlogu, ki je bil sicer vložen pred sklenjenim sporazumom.

Sodišče ni pristojno za odločanje o spremembi otrokovega imena in/ali priimka, temveč o spremembi na prošnjo odloča upravna enota. Sodišče odloča zgolj o utemeljenosti zahtevka za spremembo, ki ga poda eden od staršev, ker drugi s spremembo ne soglaša, odločba sodišča pa (v primeru pozitivne odločitve) nadomesti soglasje starša, ki s spremembo ni soglašal.

Pravilno je stališče organa za BPP, da gre v sodnem postopku za spremembo osebnega imena mld. otroku za spor iz razmerij med starši in otroki, zato je pravilno uporabil vrednost predmeta in glede na to tudi pravilno odmeril nagrado tožnici.

Predlagatelj, ki želi spremembo imena, mora pred sodiščem izkazati, da so za spremembo podani utemeljeni razlogi. Ti razlogi ne morejo biti več stvar želje, marveč mora iti za praktične potrebe življenja, samo spremembo pa je treba pretehtati tudi z vidika koristi otroka.

V postopku spremembe osebnega imena mladoletni osebi je glavno vodilo otrokova korist. Pri odločanju mora sodišče upoštevati tudi mnenje pristojnega centra za socialno delo. Predlagateljica je z dosedanjim (trikratnim) spreminjanjem priimka izkazala precejšnjo mero nestanovitnosti, zato je otroku v največjo korist, da zaenkrat ohrani le očetov priimek.

Preden sodišče odloči o zahtevi za spremembo osebnega imena mladoletni osebi, mora pridobiti mnenje pristojnega centra za socialno delo o koristi otroka.

Po 4. odst. 20. čl. Zakona o osebnem imenu, v primeru, če se starša tudi ob pomoči Centra za socialno delo ne sporazumeta o otrokovem novem osebnem imenu, o utemeljenosti zahtevka odloči sodišče v nepravdnem postopku na predlog enega ali obeh staršev. Ko sodišče odloča o spremembi imena otroka, je odločilna korist otroka, ki je glavno vodilo pri odločanju.