58. člen ZVO-1A

V integralnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja je treba zagotoviti enake pravice, kot v navadnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja (tj. brez okoljevarstvenega soglasja). Tako se namreč zagotavlja, da podobni položaji, kot je navaden postopek izdaje gradbenega dovoljenja, niso ugodnejši od tistih, ki so določeni za izvajanje Direktive 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 12 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje, tj. integralni postopek izdaje gradbenega dovoljenja.

Za odločitev je bistveno, da osebe, ki zahtevajo vstop v postopek z izkazovanjem pravnega interesa, niso v enakem položaju kot osebe iz drugega odstavka 64. člena ZVO-1, za katere velja zakonska domneva, da izkazujejo pravni interes že na podlagi dejstva, da na vplivnem območju stalno prebivajo oziroma so lastniki nepremičnin. Tem namreč v svoji zahtevi za vstop v postopek pravnega interesa ni treba posebej izkazovati, osebe, ki pravni interes šele uveljavljajo, pa morajo v skladu z drugim odstavkom 142. člena ZUP v svoji vlogi določno navesti, v čem je njihov pravni interes, in, če je mogoče, predložiti tudi dokaze. Nepravilno je toženkino stališče, da je treba tudi v primeru, ko oseba vstop v postopek zahteva z izkazovanjem pravnega interesa, upoštevati rok iz tretjega odstavka 64. člena ZVO-1, saj se ta določba nanje izrecno niti ne nanaša.

Za odločitev o vprašanju, ali velja rok iz tretjega odstavka 64. člena ZVO-1 (tj. 35 dni od objave javnega naznanila) tudi za vlogo, s katero oseba zahteva vstop v postopek z izkazovanjem pravnega interesa po ZUP je bistveno, da take osebe niso v enakem položaju kot osebe iz drugega odstavka 64. člena ZVO-1, za katere velja zakonska domneva, da izkazujejo pravni interes že na podlagi dejstva, da na vplivnem območju stalno prebivajo oziroma so lastniki nepremičnin. Tem namreč v svoji zahtevi za vstop v postopek pravnega interesa ni treba posebej izkazovati, osebe, ki pravni interes šele uveljavljajo, pa morajo v skladu z drugim odstavkom 142. člena ZUP v svoji vlogi določno navesti, v čem je njihov pravni interes, in, če je mogoče, predložiti tudi dokaze.

Osebi, ki zatrjuje, da je vplivno območje v poročilu o vplivih na okolje napačno določeno, je treba dopustiti, da se tega postopka lahko udeležuje v smislu 43. člena ZUP. Določbo tretjega odstavka 64. člena ZVO-1 je treba razumeti kot posebno procesno določbo glede na določbe ZUP, ki jo je zato treba uporabiti namesto določb ZUP le za osebe, za katere velja zakonska domneva o pravnem interesu. To pomeni, da je nepravilno toženkino stališče, da je treba tudi v primeru, ko oseba vstop v postopek zahteva z izkazovanjem pravnega interesa, upoštevati rok iz tretjega odstavka 64. člena ZVO-1, saj se ta določba nanje izrecno niti ne nanaša.

Sklenitev dogovora med tožečo stranko in nosilcem nameravanega posega, kot ga predvideva drugi odstavek 40. člena OPPN, nima vpliva na izdajo okoljevarstvenega soglasja in zato tudi ne utemeljuje pravnega interesa tožeče stranke za vstop v postopek njegove pridobitve. Presoja vplivov na okolje se izvede na podlagi poročila o vplivih nameravanega posega, nosilec posega pa mora to poročilo priložiti vlogi, s katero zaproša za izdajo okoljevarstvenega soglasja. Tožena stranka mora v postopku presoje vplivov na okolje javnosti zagotoviti vpogled v vlogo za pridobitev okoljevarstvenega soglasja, poročilo o vplivih na okolje in osnutek odločitve o okoljevarstvenem soglasju ter omogočiti izražanje mnenj in dajanje pripomb. Javnost, torej tudi lokalna skupnost, lahko torej o poročilu in osnutku okoljevarstvenega soglasja izrazi mnenje, daje pripombe, tudi predloge, kar pa ne pomeni, da je s tem tudi stranka v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja, pač pa so to lahko le osebe, določene v 64. členu ZVO-1. Drugi odstavek 40. člena OPPN, ki govori o sklenitvi dogovora, torej pomeni zgolj urejanje razmerij med tožečo stranko in nosilcem nameravanega posega, ne pa tudi podlago, da bi tož

Po določbi tretjega odstavka 58. člena ZVO-1 je imela tožnica že od objave javnega naznanila, na podlagi katerega se je lahko seznanila z vlogo za pridobitev okoljevarstvenega soglasja, poročilom o vplivih na okolje in osnutkom odločitve o okoljevarstvenem soglasju, pravico vpogleda in možnost dajanja mnenj ter pripomb. Za odločitev v zadevi zato ni bistveno, da ji je bil status stranskega udeleženca priznan šele nekaj dni pred ustno obravnavo. Poleg tega je iz vabila na ustno obravnavo, ki ga je tožnica prejela 2. 4. 2012, razvidno, da je bila izrecno obveščena, da je dokumentacija na voljo na vpogled na sedežu ARSO. Glede na navedeno ni utemeljen njen ugovor, da ni imela možnosti videti celotne dokumentacije, v tožbi pa tudi ni konkretizirala, s katerimi dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za odločitev v zadevi, ni bila seznanjena.

Toženka je z javnim naznanilom z dne 11. 10. 2011 javnost v skladu s prvim in drugim odstavkom 58. člena ZVO-1 obvestila o postopku za izdajo okoljevarstvenega soglasja, v času od 14. 10. 2011 do 14. 11. 2011 pa je omogočila tudi vpogled v dokumentacijo ter dajanje mnenj in pripomb. Tožnica te možnosti ni izkoristila in je v postopek vstopila šele na ustni obravnavi 17. 4. 2012. Ker ni sporno, da tožnica navedene možnosti ni izkoristila zaradi lastne zamude, ne gre za napako v postopku, zato ne more uveljavljati teh ugovorov v tožbi.

Tožnica mora v tožbi jasno navesti argumente, s katerimi utemeljuje vloženo tožbo, zato se je sodišče v tem upravnem sporu dolžno opredeliti le do navedb, ki jih je navajala v tožbi. Iz vabila na ustno obravnavo je razvidno, da je bila tožnica izrecno obveščena, da je dokumentacija na voljo na vpogled na sedežu ARSO. Zato ni utemeljen njen tožbeni ugovor, da ni imela možnosti videti celotne dokumentacije. Iz navedenega vabila je razvidno še, da je bila tožnica pozvana, da na ustno obravnavo prinese morebitna pisna in druga dokazila, iz prve strani zapisnika ustne obravnave z dne 17. 4. 2012 pa, da je bila poučena, da ima na glavni obravnavi pravico do dajanja pripomb. Glede na navedeno je neutemeljen tudi njen očitek, da ni bila opozorjena na pravico in obveznost, da uveljavlja ugovore in predlaga ustrezne dokaze.

ZVO-1 s svojimi določbami omejuje udeležbo v postopku okoljevarstvenega dovoljenja oziroma okoljevarstvenega soglasja. Po presoji Vrhovnega sodišča pa ni mogoče izključiti možnosti drugih pravnih in fizičnih oseb, da sodelujejo v obeh navedenih postopkih, če seveda dokažejo svoj pravni interes za vstop v postopek.