19. člen ZVO-1A

Neutemeljen je ugovor tožnika, da je Uredba o odpadnih nagrobnih svečah nezakonita in neustavna in da temelji na neustavnem zakonu, ki daje Uredbi preširoka pooblastila glede izbire izdelkov, za katere se uporabi PRO, in glede določitve višine finančnega jamstva, ki ga mora zagotoviti proizvajalec. Že zakonodajalec je predvidel na področju odpadkov PRO (razširjena odgovornost proizvajalca) in z ZVO-1 vladi podelil pooblastilo za podrobnejšo ureditev s podzakonskim aktom, pri tem pa ni v njeni avtonomni izbiri, saj je ZVO-1 vsebinsko opredeli pogoje in definicijo, s katero je mogoče omejiti nabor izdelkov, za katero velja PRO.

Sam zakonodajalec je uvedel razširjeno odgovornost proizvajalca (sedmi odstavek 20. člena ZVO-1), kar je bistveno, pri tem pa prepustil, da se s podzakonskim predpisom (le) natančneje in podrobneje uredijo z zakonom določena vprašanja. Že na zakonski ravni so torej opredeljena vprašanja, ki naj se podrobneje razčlenijo s podzakonskim predpisom. Izvršilne klavzule so namreč lahko splošnejše ali povsem precizne, pri čemer pa izbira, kakšno vrsto izvršilne klavzule bo zakonodajalec v posameznem primeru izbral, sodi v polje njegove proste presoje. Zato tožbeni očitek o neustavnosti ZVO-1, ker naj bi imel v 19. in 20. členu preširoko pooblastilo za razširjeno odgovornost proizvajalca, po presoji sodišča ni utemeljen.

V Uredbi o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečami (Ur. l. RS, št. 78/08; v nadaljevanju: Uredba) vprašanje stroškov prevoza odpadnih nagrobnih sveč od pokopališč do zbirnih centrov ravnanja s komunalnimi odpadki ni izrecno urejeno. Vendar si nadaljnje obdelave odpadnih nagrobnih sveč v skladu z Uredbo ni mogoče predstavljati brez prevoza teh sveč do zbirnega centra ravnanja s komunalnimi odpadki. Kljub temu pa te faze ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami ni dopustno zamenjevati s fazo prevzemanja odpadnih nagrobnih sveč od izvajalca javne službe, ki jo opravi zbiralec, to je oseba, ki opravlja dejavnost zbiranja odpadnih nagrobnih sveč, pri čemer je zbiranje po Uredbi opredeljeno kot prevzemanje odpadnih nagrobnih sveč neposredno od izvajalcev javne službe ter njihovo predhodno skladiščenje in razvrščanje pred oddajo v predelavo (10. alineja 3. člena Uredbe).

Zakonska določba 19. člena ZVO-1 izrecno ne določa nobene dolžnosti tožeče stranke, po presoji sodišča pa taka dolžnost na podlagi tega besedila tudi ni določljiva. Morebitni zavezanec namreč iz zakonskega besedila ne more sklepati ne tega, da utegnejo biti na podlagi tega besedila predpisane obveznosti zanj ali za njegovo dejavnost, ne kakšna utegne biti vsebina ali vsaj narava predpisane obveznosti, ne tega, s kakšnimi omejitvami in pogoji mora računati pri svojem poslovanju. Podzakonski akti v vsebinskem smislu ne smejo določati ničesar brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali vsaj z razlago določljivi. Poleg tega tudi tretji odstavek 153. člena Ustave določa, da morajo biti podzakonski predpisi v skladu z Ustavo in zakoni. Uredba, ki je podzakonski akt, torej ne sme na novo določati pravic in obveznosti.

Določanje deležev, v katerih mora posamezna družba za ravnanje z odpadno embalažo to prevzemati od izvajalcev javne službe, pomeni upravno zadevo. Gre namreč za odločanje o obveznosti na področju upravnega prava, v konkretnem primeru v skladu z Uredbo o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo. V takem primeru pa je treba pri odločanju uporabiti določbe ZUP, med drugim izdati odločbo, ki ima predpisane sestavne dele.

Formalna zakonska podlaga za sprejem Uredbe je 2. odstavek 19. člena ZVO-1. Po njem vlada določi (med drugim) omejitve in druga pravila ravnanja pri opravljanju dejavnosti, ki se nanašajo (med drugim) na dajanje storitev ali izdelkov na trg, nadomeščanje snovi in energentov z okolju primernejšimi in druga ravnanja, potrebna za preprečevanje in zmanjševanje obremenjevanja okolja. Ta zakonska določba že na prvi pogled izrecno ne določa nobene dolžnosti tožeče stranke, po presoji sodišča pa taka dolžnost na podlagi tega besedila tudi ni določljiva. Morebitni zavezanec namreč iz zakonskega besedila ne more sklepati, da utegnejo biti na podlagi tega besedila zanj ali za njegovo dejavnost predpisane obveznosti oz. kakšna utegne biti vsebina ali vsaj narava predpisane obveznosti, ne tega, s kakšnimi omejitvami in pogoji mora računati pri svojem poslovanju.

Formalna zakonska podlaga za sprejem Uredbe je 2. odstavek 19. člena ZVO-1. Po njem vlada določi (med drugim) omejitve in druga pravila ravnanja pri opravljanju dejavnosti, ki se nanašajo (med drugim) na dajanje storitev ali izdelkov na trg, nadomeščanje snovi in energentov z okolju primernejšimi in druga ravnanja, potrebna za preprečevanje in zmanjševanje obremenjevanja okolja. Ta zakonska določba že na prvi pogled izrecno ne določa nobene dolžnosti tožeče stranke, po presoji sodišča pa taka dolžnost na podlagi tega besedila tudi ni določljiva. Morebitni zavezanec namreč iz zakonskega besedila ne more sklepati, da utegnejo biti na podlagi tega besedila zanj ali za njegovo dejavnost predpisane obveznosti oz. kakšna utegne biti vsebina ali vsaj narava predpisane obveznosti, ne tega, s kakšnimi omejitvami in pogoji mora računati pri svojem poslovanju.