VSL Sklep I Cpg 403/2017

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 111700/2014 z dne 26. 8. 2014 razveljavilo v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 1.707,39 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka "zaradi napačne uporabe materialnega prava, podrejeno pa tudi iz vseh ostalih pritožbenih razlogov." Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podredno temu je predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožeča stranka (komunalno podjetje) v tem postopku vtožuje plačilo stroškov prevoza odpadnih nagrobnih sveč s pokopališč na zbirno mesto B. Med pravdnima strankama je sporno, kdo je dolžan nositi te stroške.

6Uredba o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečami (Ur. l. RS, št. 78/2008; v nadaljevanju: Uredba) določa pravila ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami (prvi odstavek 1. člena Uredbe). Za vprašanja v zvezi z zbiranjem, predelavo in odstranjevanjem odpadnih nagrobnih sveč ter v zvezi s splošnimi pogoji ravnanja z odpadnimi svečami, ki niso posebej urejena s to uredbo, se uporablja predpis, ki ureja ravnanje z odpadki (drugi odstavek 1. člena Uredbe). V sodni praksi se je že izoblikovalo stališče, da je vprašanje financiranja prevoza odpadnih sveč od pokopališč do zbirališča mogoče razbrati iz Uredbe in zato uporaba drugih predpisov ni potrebna.¹

7Uredba v prvem odstavku 11. člena določa, da morajo proizvajalec, pridobitelj in uvoznik za nagrobne sveče, ki jih dajejo v promet, na svoje stroške zagotoviti zbiranje odpadnih nagrobnih sveč od izvajalcev javne službe in upravljavcev pokopališč in za zbrane odpadne nagrobne sveče na svoje stroške zagotoviti predelavo. V Uredbi vprašanje stroškov prevoza odpadnih nagrobnih sveč od pokopališč do zbirnih centrov ravnanja s komunalnimi odpadki ni izrecno urejeno. Vendar si nadaljnje obdelave odpadnih nagrobnih sveč v skladu z Uredbo ni mogoče predstavljati brez prevoza teh sveč do zbirnega centra ravnanja s komunalnimi odpadki. Kljub temu pa te faze ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami ni dopustno zamenjevati s fazo prevzemanja odpadnih nagrobnih sveč od izvajalca javne službe, ki jo opravi zbiralec, to je oseba, ki opravlja dejavnost zbiranja odpadnih nagrobnih sveč, pri čemer je zbiranje po Uredbi opredeljeno kot prevzemanje odpadnih nagrobnih sveč neposredno od izvajalcev javne službe ter njihovo predhodno skladiščenje in razvrščanje pred oddajo v predelavo (10. alineja 3. člena Uredbe).

8Zbiranje je torej faza, ki časovno sledi šele fazi prevoza odpadnih nagrobnih sveč od pokopališč do zbirnih centrov ravnanja ravnanja s komunalnimi odpadki, ki jih upravljajo izvajalci javne službe (med drugim tožeča stranka) in ki je glede stroškov, ki so z njo povezani, predmet tega gospodarskega spora. Zato je sklicevanje sodišča prve stopnje na drugi odstavek 19. člena Uredbe glede vprašanja spornih stroškov že iz tega razloga materialnopravno zmotno, saj se to določilo nanaša na naslednjo fazo obravnave te vrste odpadkov, to je prevzemanje odpadnih nagrobnih sveč od izvajalca javne službe, ki jo opravi zbiralec.

9Pravno podlago za stroške prevoza odpadnih nagrobnih sveč od pokopališč do zbirnih centrov ravnanja s komunalnimi odpadki (v konkretnem primeru na B.) predstavlja neposredno 11. člen Uredbe, ki je bila sprejeta na podlagi drugega odstavka 19. in petega odstavka 20. člena Zakona o varstvu okolja, zato se ne zahteva sklenitev nobene dodatne pogodbe med pravdnima strankama.² Kadar več proizvajalcev, pridobiteljev ali uvoznikov zaradi izpolnjevanja obveznosti, določenih v tej uredbi, pripravi skupni načrt ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami in pristopi k njegovemu izvajanju, je pravna podlaga za presojo 13. člen Uredbe. Sestavni del skupnega načrta je tudi določitev nosilca izvajanja skupnega načrta ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami za usklajevanje in vodenje vseh skupnih opravil, ki jih je treba izvesti v skladu s tem načrtom (drugi odstavek 13. člena Uredbe).

10Bistvo skupnega ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami je določitev nosilca izvajanja in s tem poenostavitev izpolnjevanja obveznosti po uredbi, kadar je proizvajalcev, pridobiteljev ali uvoznikov več. Nosilec izvajanja skupnega načrta ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami tako ni le pooblaščenec, temveč nosilec pravic in obveznosti glede izvajanja pravne ureditve ravnanja z obravnavano vrsto odpadkov. To pomeni, da je v razmerju do tretjih, v konkretnem primeru tožeče stranke, nosilec iz 13. člena Uredbe tudi pasivno stvarno legitimiran za vtoževane stroške. V nasprotnem primeru razlikovanje med ureditvijo po tej uredbi, kadar je proizvajalcev, pridobiteljev ali uvoznikov več (prvi odstavek 13. člena Uredbe) v primerjavi s situacijo, ko gre za posamičnega proizvajalca, pridobitelja ali uvoznika (prvi odstavek 11. člena Uredbe), nima nobenega smisla.

11Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava pri sklicevanju na Odlok o zbiranju in prevozu komunalnih odpadkov (Uradni list RS, št. 34/2012). Ta odlok ureja obvezni gospodarski javni službi zbiranje komunalnih odpadkov in prevoz komunalnih odpadkov na območju Mestne občine Ljubljana (1. člen), pri čemer pa glede na določilo 5. člena tega predpisa v javno službo manipulacija z odpadnimi nagrobnimi svečami ne sodi. Prav tako zmotno je sklicevanje prvostopenjskega sodišča na Uredbo o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (Uradni list RS, št. 87/2012 in 109/2012), saj se ta uredba nanaša na storitve obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (1. člen), kamor pa ravnanje z odpadnimi nagrobnimi svečami prav tako ne spada.

12Tožeča stranka v pritožbi tudi utemeljeno navaja, da za presojo utemeljenosti obravnavanega tožbenega zahtevka ni potrebno, da bi bila cena opravljenih storitev določena s predpisom. Če plačilo za sporne storitve med pravdnima strankama ni bilo dogovorjeno, tožeči stranki pripada običajno oziroma primerno plačilo za tako vrsto del.

13Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pri presoji tožbenega zahtevka napačno uporabilo materialno pravo - kršitev iz 341. člena ZPP, zaradi česar trditvena podlaga pravdnih strank ni bila izčrpana. Pritožbeno sodišče ne more samo dopolniti postopka, saj bi s tem pravno relevantna dejstva glede utemeljenosti tožbenega zahtevka po pravilni materialno pravni podlagi (Uredbi) ter glede temelja in višine zahtevka, za ugotavljanje česar so bili predlagani številni stvarni (delovni nalogi, priloge k tem nalogom, ceniki, ipd.) in personalni dokazi, prvič ugotavljalo šele v pritožbenem postopku, s čimer bi strankama odvzelo pravico do pritožbe. Zato je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju stališč tega sklepa presoditi ostale relevantne trditve pravdnih strank in o zahtevku ponovno odločiti. Drugi napotki so sicer razvidni že iz dosedanje obrazložitve (prvi odstavek 362. člena ZPP).

15Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Prim. VSL sodba II Cpg 851/2014 in VSL sodba II Cpg 1786/2015.
² Prim. VSL sodbo II Cpg 1786/2015.