12. člen ZInfP

Zdi se, da je tožena stranka DUTB v konkretnem primeru štela za poslovni subjekt pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava, vendar za to ni podala nobene utemeljitve v smislu, da DUTB ne izpolnjuje kriterijev, ki opredeljujejo pravno osebo javnega prava, ali da nima javnega pooblastila na podlagi zakona. Šele, ko Informacijski pooblaščenec, ki je specializiran in avtonomen organ za področje uresničevanja ustavne pravice do dostopa do informacije javnega značaja, ugotovi in utemelji, da ne gre za zavezanca po 1. členu ZDIJZ, pride v poštev, če so izpolnjeni zakonski pogoji, določilo 1.a člena ZDIJZ, ki kot zavezance opredeljuje tudi določene poslovne subjekte pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava. Opredelitvi informacije javnega značaja, če gre za zavezanca po 1. členu ZDIJZ ali pa če gre za zavezanca po 1.a. členu ZDIJZ se namreč razlikujeta, pomembno pa se razlikuje tudi ureditev izjem glede dostopa do informacije javnega značaja v odvisnosti od tega, za katero vrsto od omenjenih dveh vrst zavezanca gre. Izjeme oziroma pogoji za dostop do informacije javnega značaja, ko gre za porabo javnih sredstev iz prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ ugodnejši za prosilc

Tožena stranka se v odločbi sklicuje na 3. odstavek 255. člena ZUP, čisto na koncu odločbe pa pravi, da je organ odločil na podlagi 3. odstavka 246. člena ZUP, kar izključuje odločanje po 3. odstavku 255. člena ZUP. S tem, ko je organ v izreku odločbe zavrnil pritožbo, je dejansko odločal na podlagi 3. odstavka 246. člena ZUP in ne na podlagi 3. odstavka 255. člena ZUP. Vse to so takšne napake v odločanju tožene stranke, da se odločbe ne da preizkusiti in gre za bistveno kršitev določb postopka. Določbe 10., 11. in 12. člena ZInfP zgolj preprečujejo, da bi se prosilec v določenih okoliščinah seznanil z zahtevanimi dokumenti; če pa je v zadevi sporno, ali je imel tožnik pooblastilo svoje žene za zastopanje in dostop do zdravstvene dokumentacije in če je odprto vprašanje sposobnosti stranke zastopati lastne koristi in interese, kar očitno velja v konkretnem primeru, bi morala tožena stranka ta sporna dejstva na podlagi 8. člena ZUP razčistiti pred izdajo odločbe in ne bi smela enostransko upoštevati samo določenih dokazov, ne da bi v dokazno oceno vključila tudi argumente in dokaze, ki jih je uveljavljal tožnik.

ZUP v 82. členu res daje strankam pravico ne samo pregledovati dokumente zadeve, ampak tudi na svoje stroške preslikati ali prepisati potrebne dokumente v fizični ali elektronski obliki. Vendar pa ZInfP v 12. členu določa nekatere omejitve glede pravice do vpogleda v spis. V obravnavanem primeru je z izdajo te sodbe odločitev v upravnem postopku sicer postala pravnomočna, vendar pa to še vedno ne pomeni, da bi tožnik smel pridobiti kopijo arhitekturnega dela projektne dokumentacije, saj 2. odstavek 25. člena ZDIJZ takšnega načina dostopa do informacije ne omogoča. Iz besedila tega določila namreč izhaja, da je seznanitev s tako informacijo možna zgolj z vpogledom, ne pa s pridobitvijo fotokopije. 25. člen ZDIJZ je specialno določilo glede na 82. člen ZUP, saj pravico do vpogleda do določene mere omejuje in je v tem primeru treba upoštevati določilo ZDIJZ kot specialnejši predpis, ko gre za vprašanje, kolikšen je obseg pravice do vpogleda v spis.